Trst je za našo družino ostal minsko polje

Kezich vodi vrhunski etnološki muzej v majhnem kraju pri Trentu, dušo alpske pokrajine skuša iztrgati iz krempljev pozabe in mlinov oblasti, ki bi muzej rade zaprle, ker je predrag. Posnel je trinajst filmov o pustnih običajih širom po Sloveniji in vsako leto sodeluje na domačem karnevalu. Včasih s pustnega voza ošvrkne politike. Je veseljak, z gromkim smehom in neizčrpno zalogo inteligentne ironije. A je hkrati apatrid, žrtev zgodovinske norosti. Pravnuk dalmatinskega priseljenca v Trst, ki se povsod počuti dobro, a se prav nikjer ne more počutiti doma.

> Vam zgodba vaše družine veliko pomeni?

“Oh. Kakšno vprašanje! Verjetno da, recimo, da.”

> Jo dobro poznate?

“Ne dovolj dobro. Dedek je bil doma iz Splita, videl sem hišo, kjer se je rodil, v mestu, na rivi. Bil je odvetnik in je pripadal sloju nižjega meščanstva Hrvatov, najbrž tudi Slovencev, ki so si za dom izbrali Trst, takrat zelo svetovljansko, odprto mesto. Seveda so zgodovinski dogodki skoraj izbrisali kozmopolitsko naravo mesta in v veliki meri tudi večnacionalnost moje družine. Oče je zaradi svojih literarnih ambicij kmalu v celoti izbral italijansko identiteto. Dedek je ostal vse življenje precej vezan na hrvaške korenine, na sorodstvo z Raba, Korčule in iz Splita. Moj oče pa po drugi svetovni vojni nikoli več ni šel na Hrvaško. Opustil je tudi jezik.”

> Ki ga je vaš dedek, najbrž, še govoril?

“Seveda. Sam sem ga slišal, najbrž je govoril tudi slovensko, ker je imel veliko slovenskih strank. Rojen sem leta 1956 in dobro se spominjam, da so k njemu prihajali ljudje in govorili nek čuden jezik, ki je bil meni nerazumljiv. Oče pa ni hotel slišati za državo svojega izvora. Poleg tega je bila moja mama Italijanka iz Istre. Njihova družina, razdeljena med Koper, Poreč in Cres, je bila družina majhnih posestnikov, nižja aristokracija z istrske obale, in vsi so po vojni šli stran kot ezuli. Odnos naše družine do lastnega izvora in do sosednje države ter kulture je bil torej zelo razdeljen. Mama sicer ni bila med tistimi Italijani, ki so nadaljevali razpravo o ezulih, vendar pa je bila to pri nas tabu tema. Vem, da ni prenesla rib na mizi, ker so jo spominjale na mladost, na Istro in Kvarner. In ti spomini so bili travmatični”

> Zelo žalostno, kako politika in umetno ustvarjena nasprotja lahko uničijo spomine na otroško srečo.

“Res je. Imam bratranca, ki živi v Lidu pri Benetkah, v hišah, kjer so sami Istrani. Rojen je tam, a zdi se, kot da je prispel pred dvema tednoma. Čeprav je poročen z Benečanko in je bil zelo uspešen učitelj, zdaj je upokojen ter ima srečno, mirno življenje, mi vsakič, ko se vidiva ponovi: 'Vse v redu, ampak tu nisem doma.' Ne zato, ker bi bil revanšist ali nacionalist, v svojih zlatih letih je bil celo ekstremni levičar. Ampak zato, je je v njem ostalo nekaj, kar prepoznam tudi v sebi.”

> Vaš pradedek se je torej z družino priselil v Trst. Zakaj?

“Ne vem natančno. Vem, da je tja prenesel trgovsko podjetje z dalmatinskim vinom in v mestu odprl nekaj gostiln. Domnevno je ustanovitev tržaške proste trgovinske cone ob koncu 19. stoletja ustvarila ugodne razmere za podjetnike. A očitno se je ravno v tistem času nekaj zgodilo tudi naši družini. Takrat je namreč veliko Kezićev odšlo v Ameriko, našel sem vpise v evidencah na Ellis Islandu. Nikoli nisem imel ne časa ne priložnosti raziskati, kaj je bil razlog za to majhno diasporo. Moj pradedek je bil Frane in njegova žena je bila Vincenca, rojena Dvornik. Imela sta 19 otrok. Malo jih je odraslo. Moj dedek pa je imel samo enega otroka, mojega očeta, in on samo mene.”

> Kako dolgo je vaš dedek živel v Trstu?

“Od četrtega ali petega leta. Bojeval se je v Galiciji med prvo svetovno vojno, ki je prekinila njegov študij prava v Grazu. Ko se je vrnil, so mu omogočili, da je diplomiral na univerzi v Padovi. V Trstu je odprl odvetniško pisarno, kjer je ostal do smrti. Umrl je precej mlad v prometni nesreči v Nabrežini.”

> Bil je zagovornik Franeta Marušiča, enega od bazoviških junakov. Kako to veste? Ste kje prebrali ta podatek ali je to zgodba, ki je ostala v družini?

“To sem slišal doma. Je pravzaprav ena redkih zgodb iz življenja mojega dedka, ki je ostala v družinskem spominu. Sprejel je obrambo enega od obtoženih, šel je celo na streljanje, bil je edini odvetnik, ki je bil prisoten na kraju usmrtitve. Spominjam se pripovedi o tem, kako je moral iz Trsta navsezgodaj zjutraj in kako se je vrnil domov, vznemirjen in žalosten.”

> Kako to, da je ta zgodba ostala v družinskem izročilu? Ker je bila ta epizoda tako pomembna za dedka?

“Kot prvo: v naši družini so bili vedno vsi protifašisti. Mojega dedka so kasneje tudi aretirali Nemci, odpeljal so ga v Rižarno, od koder so ga rešili, ker je bil zelo cenjena osebnost v tržaškem pravosodju in je najbrž zanj posredoval kakšen pomembnež, včlanjen v fašistično stranko. Vedno je bil močno navezan na slovanski element v Trstu, slovenski in hrvaški. Zagotovo je močno čutil rasizem Italijanov, Tržačanov. Torej je to dogodek, v katerem se izražajo vsa ta nagnjenja znotraj režima, ki gotovo ni vzpodbujal solidarnosti med narodi.”

> Je sprejel nalogo, vedoč, da ne bo dobil bitke?

“ Gotovo. Za proces so v Trst preselili oddelek posebnega sodišča iz Rima. Bil je torej zelo mlad odvetnik, nekaj let po diplomi, ki se je soočil z zelo močnim in avtoritarnim sodiščem v nenavadnih zgodovinskih okoliščinah. V razpravi seveda ni mogel zmagati. In sojenje bi lahko tudi pokopalo njegovo kariero. Ampak je tvegal. Dedek je bil odločen in brezkompromisen človek. To imamo v družini.”

> Je bila torej njegova odločitev stvar časti?

“Da, zagotovo. Absolutno stvar časti.”

> Kdaj se je vaš oče odselil iz Trsta?

“Oče ni doštudiral prava, kot si je dedek močno želel, temveč se je odločil postati novinar. Po vojni je bilo to zelo težko. V času zavezniške uprave je v Trstu vladal močan protislovanski predsodek. Vedno je obstajal, a se je v tem času zaradi znanih dogodkov in občutka ogroženosti, utemeljenega v takrat precej otipljivi možnosti, da bo Trst priključen Jugoslaviji, še okrepil. Oče s takšnim priimkom nikakor ne bi mogel uspeti v neodvisnih poklicih, kakršna sta novinarstvo in književnost. Že leta 1954 je šel v Milan. Ostal je do leta 1979, nato je odšel v Rim, kjer je umrl pred petimi leti.”

> Ste ostali povezani s Trstom? Se spominjate obiskov iz otroštva? Je Trst v vaši družinski mitologiji ostal takšen, kot je bil tik po svetovni vojni?

“Gotovo je ta podoba ostala. Našega odnosa s Trstom nismo nikoli zakrpali. Dedek je kmalu umrl. Bil je velik antagonizem med Kezichi in materino družino, ki je bila ugledna, čeprav obubožana, klasična mestna aristokracija, snobovska in zaprta. To je bil razredni antagonizem in hkrati seveda tudi rasizem. Vedno pravim: v Milanu diskriminirajo na podlagi razredne pripadnosti, v Trstu pa na podlagi razredne in še rasne pripadnosti. Zdaj je seveda rasizem tudi v Milanu, ko so prišli Afričani in Azijci. Prej pa tega ni bilo. Občutek večvrednosti se je vzpostavljal na podlagi razredne pripadnosti in ne etnične. Ta rasizem je tipično avstro-ogrska lastnost, ni sredozemski, temveč srednjeevropski. Seveda so rasisti tudi Italijani, ampak so zanje bolj značilni lokalna nasprotja in zaničevanje, sovraštva med vasmi in mestnimi četrtmi. Ni filozofije večvrednosti, ki bi temeljila na narodnosti. Miselni sistem avstro-ogrskega imperija pa je temeljil na kastah. Bilo je kot v Indiji, le da so ljudi v plasti družbene torte sestavili na podlagi tega, kateri jezik so govorili. Trst je bil za nas vedno minsko polje. Dokler je bil dedek še živ, smo vseeno odhajali tja. Najlepši spomini so vezani prav na Bazovico, na gostilno Pri lipi, kjer smo vedno kosili. A ko je dedek umrl, v Trst nismo več šli.”

> Svetovljanskega, multikulturnega Trsta vašega pradedka seveda ni več oziroma se morda ponovno rojeva, ampak zaradi novih priseljencev, ki prihajajo od daleč. Ste bili v zadnjem času kaj v Trstu? Se vam zdi, da se mesto vendarle oddaljuje od svoje negativne zgodovinske izkušnje?

“Sodobni Trst pravzaprav slabo poznam. Pred nekaj dnevi sem bil tam na poroki svojega bratranca: to je vedno bilo in bo čudovito mesto. Ampak sem sumničav. V Italiji živi mit Trsta kot srednjeevropskega, habsburškega mesta. Po moji izkušnji je to zelo kruto mesto, neprimerno bolj kruto od drugih v Italiji. Včasih se res zdi dunajska četrt. Četrt posojevalcev denarja, mešetarjev in posrednikov, prenesena na obalo Jadranskega morja. In zdi se mi, da to ni mesto, v katerem bi bilo ljudem všeč delati. Sanje Tržačana so, da leži na plaži ali pije v ekskluzivnem klubu. Da gre na smučanje v Cortino in pusti, da se denar dela sam. To je mesto, ki je ostalo močno navezano na koncept starega bankirskega meščanstva, izvornega kapitalizma. Zelo lep kraj, ki je lahko tudi zelo odbijajoč. Včasih se mi zahoče, da bi ga spoznal malo bolje, ampak ker vem, kaj je v ozadju, raje ohranjam distanco.”

> Bi radi govorili hrvaško?

“Da. Zelo. Trudil sem se, a nisem imel sreče. Na bližnji bencinski črpalki dela trgovec, po rodu Hrvat. Na listke mi piše besede in fraze v hrvaščini. Ampak dela le ob koncih tedna, jaz pa grem takrat le redko mimo. Učiti sem se začel trikrat. Prva učiteljica se je poročila in se preselila v Nemčijo, drugi je bil iz Sarajeva in se je po vojni vrnil domov, tretja pa je bila arheologinja z Reke, ki se je ločila in zato ne živi več v Bolzanu. Ko grem na morje na Hrvaško, se počutim kot tisti izseljenci, ki prihajajo na dopust iz severne Amerike. Mislijo, da razumejo vse, a ne razumejo ničesar, in domačine trepljajo po ramenih.”

> Se strinjate z ugotovitvijo, da bi bila vaša družinska dediščina kulturno in jezikovno precej bolj bogata, če ne bi bilo zgodovinskih pretresov?

“Gotovo. Brez dvoma. In morda je to tudi vplivalo na odločitev, da postanem etnolog. Sem torej etnolog, ki nima stika s svojimi lastnimi koreninami. Hodim po teh krajih, ob redkih priložnostih, ko imam čas za terensko raziskovanje, in se pogosto znajdem v okoliščinah, ko imajo ljudje, s katerimi govorim, trdne vrednostne in geografske gotovosti. Imajo zavedanje o skupnosti, o ozemlju, sorodstvu, ki seže generacije in generacije nazaj. To me pretrese, zazdi se mi, da imam opraviti z vesoljci. Moja izkušnja je povsem razdrobljena.”

> Kako ste pravzaprav prišli sem?

“Živel sem po vsej Italiji in v Angliji. Potem sem se preselil na planoto Asiago, učil sem italijanščino. Prijavil sem se na delovno mesto direktorja tega muzeja in povsem po naključju so me izbrali. Ostal sem 25 let.”

> Se počutite doma?

“O, ne. Seveda ne. Ampak je vseeno v redu. Smešno naključje je, da sem iz Trsta prišel v Bolzano. To sta dve mesti, ki ju je Adolf Hitler med okupacijo od 1943 do 1945 izbral za prestolnici.”

> In hkrati dve mesti, kjer sobivajo in se občasno spopadejo različni jeziki in kulture.

“Ja, s tega stališča mi je tu vse zelo znano in domače.”

> Vaš oče je bil znameniti filmski kritik, kakšen je vaš odnos do filma?

“Ne morem niti vstopiti v kino.”

> Zakaj?

“Ni mi všeč, nobene strasti ne čutim do tega. Malo spremljam etnografski film, ampak iz poklicnih razlogov. V kinu pa nisem bil že trideset let.”

> Je to klasičen upor sina proti očetu?

“Morda.”

> Zasnovali ste in vodite zelo uspešen projekt Carnival King of Europe . Od kod zanimanje za pustne običaje? To je vendarle malce fellinijevsko, se vam ne zdi?

“No, res je. Priznam. Moje raziskovalno delo o pustu je zelo obsežno. Zadnja leta se tako intenzivno ukvarjam s tem, da sem opustil svojo prejšnjo raziskovalno temo: ljudsko poezijo osrednje Italije. Začelo se je po naključju, kmalu pa sem ugotovil, da so maske tema, o kateri se da povedati veliko zanimivih stvari. Tudi danes sem pisal skoraj celo noč, ker končujem knjigo, ki bo zaobjela velik del mojih dosedanjih izsledkom. Izšla bo čez nekaj mesecev, celo poglavje pa je posvečeno tudi slovenskim maskam.”

> Vaša družinska in osebna zgodba je zaznamovana z dogodki in procesi, ki delijo Evropo. Jo ljudski običaji združujejo?

“Seveda. Karneval je precej novo, umetno ime za zimsko maškarado, ki je bila v izvoru vezana na obredje novega leta. S pokristjanjevanjem Evrope se je za te običaje iskalo nov čas. Ko pogledamo na zemljevid Evrope, opazimo, da so se v velikem delu celine, v srednji Evropi do Poljske, centralne Francije in vzhodnega Iberskega polotoka, maškarade premaknile na začetek pomladi. V zunanjem obroču, torej na zahodnem Iberskem polotoku, na delu Balkana, začenši z Makedonijo, v delu Ukrajine in Rusije, je še razvidna povezanost nošenja mask s koncem leta in začetkom novega. Vidi se, da gre pri evropskih maškaradah za enoten obred. O tem ni nikakršnega dvoma. Obstajajo portugalske in bolgarske maske, ki jih ni moč ločiti. Lahko pokličete največjega strokovnjaka, pa ne bo vedel, katera je od kod. Klešče, ki jih, denimo, uporabljajo škoromati, so na Iberskem polotoku nekaj najbolj običajnega. Poleg tega opažamo neverjetna ujemanja. Povsod imajo strašljive like, ki nosijo ovčji kožuh in zvonce kot vaši kurenti. Običajno jim sledijo lepi liki - oblečeni v belo, s klobuki, mistični, nekoliko čarobni. V tem okviru se dogajata dva obreda: lažna poroka in zelo pogosto lažno oranje. Plug pripeljejo na osrednji vaški trg. Torej je to ponarejeno oranje, šaljivo, ampak ne preveč. To lažno oranje najdemo od vzhodne, predislamske Anatolije, torej Kurdistana do Yorkshiera v Veliki Britaniji.”

> Je torej karneval odmev mitološkega obdobja, zelo, zelo starih časov?

“Seveda. Izvori teh kulturnih elementov so v predzgodovini. Pri čemer je treba upoštevati Rimski imperij, ki je imel pri širjenju in utrjevanju tradicij veliko vlogo. To je neolitska kultura. Kultura kmetijske revolucije v Evropi, ki se po različnih poteh vgrajuje v rimsko poganstvo in se nato vrača na evropsko ozemlje. Meje tega obreda so natanko enake mejam Rimskega imperija.”

> Je bil to čas, ko je bila Evropa zadnjič združena?

“Seveda. Veliko bolj, kot je sedaj.” VESNA HUMAR

DANIJEL CEK

Družina Kezich, tik po tem, ko se je preselila iz Splita v takrat ekonomsko močan, svetovljanski in multikulturni Trst. Odvetnik Giovanni stoji v sredini, star sedem ali osem let.

Giovanni Kezich v najnovejši sobi bogatega in zgledno urejenega Muzeja navad in običajev v Trentu