Trst-Koper? Ni povezave
V močnem nalivu sta prejšnji petek nekaj minut po peti popoldan prečkali cesto in se vsaka z dvema potovalkama dirjaje spustili po stopnicah v podhod. Tam sta z nasmeškom zavrnili prošnjo bradatega berača in sta zatem ob ponovnem vzponu po drugih stopnicah zavrnili še pomoč pri nošnji prtljage.
Zadihano sta hiteli vse do vhoda v tržaško železniško postajo. A če bi študentki vedeli, kaj ju čaka, bi pot pod noge vzeli precej bolj mirno.
“Še petnajst minut imava,” je najmanj premočena od obeh rekla prijateljici. Pravkar sta pogledali na semafor z urniki in olajšano ugotovili, da lahko še ujameta vlak za Videm. “Živiva blizu Vidma, študirava pa v Trstu,” sta razložili, medtem ko sta se postavili v vrsto za vozovnico. Še pred nekaj leti bi njuno čakanje najbrž trajalo dlje. A odkar so na tržaški železniški postaji postavili avtomate, hitro dobiš vozovnico. Po enominutnem čakanju sta študentki že prišli do želenih vozovnic in tudi do sape.
“Vsak teden se peljeva z vlakom,” se je oglasila bolj premočena. “Na začetku tedna prideva v Trst in ob petkih odideva. Kar se povezav tiče, res nimam pripomb. Točno ne vem, ali v Videm pelje po en vlak vsako uro, jih je pa dnevno gotovo veliko.” Prijateljica je prikimala, in preden je krenila proti peronu, dodala: “Povezave so odlične. Ko prideva v Trst, imava takoj tu pred postajo avtobus.”
Prečkali sta halo. Do tirov bi ju v navadnih razmerah ločilo le nekaj metrov praznega hodnika med kavarno in samopostrežbo. A na ta deževni petek je bilo drugače. V praznem prostoru pred peroni je mrgolelo ljudi. Večinoma so buljili v urnike, nekateri pa so s prekrižanimi rokami sedeli kar na svojih kovčkih. “U, stavka!” je v hipu in ne brez razočaranja ugotovila ena od obeh študentk.
V Italiji so stavkovni vali pogosti. Železniški in avtobusni promet ohromijo mnogovrstne stavke. Enkrat prekrižajo roke prevozniki, drugič pomožno osebje. Včasih okličejo stavko trije največji sindikati skupaj, včasih le eden od treh iz protesta zoper ostala dva. Pogoste so tudi stavke manjših sindikatov, ki jim ni za akcijsko enotnost z največjimi organizacijami. A ne glede na razhajanja med sindikalnimi združenji pa sta glavna tarča protestov vodstvo italijanskih železnic in vlada. Napovedani ukrepi vlade Maria Montija pa ne obetajo, da bi bilo v prihodnje kaj manj stavk.
“Ne vem, ne vem,” se je z razširjenimi rokami opravičeval strojevodja, ki si je utrl pot med čakajočimi potniki. Morda bi ga kje drugje mnogo bolj energično spraševali za pojasnila, toda v Trstu so ga le za kratek hip zasuli z vprašanji. Dovolj je bilo, da je nekajkrat ponovil, da je pač stavka, in že so ga ljudje pustili pri miru. Kot bi bili vajeni na mirovanje vlakov.
“Midva greva v Conegliano,” je dejal resnobni študent z naočniki. Ob njem je tik pred vhodom v samopostrežbo stal sošolec. Tudi onadva študirata v Trstu, kamor se redno vozita iz mesteca pri Trevisu. “Ni nam treba izstopiti v Mestrah. Vlak nas pelje iz Trsta naravnost do Conegliana. Odkar študirava v Trstu, se ni nič spremenilo. Vozni redi so ostali taki, kot so bili, nobene povezave niso ukinili. Edino, kar se včasih zgodi, so stavke, kakršna je današnja.”
Po nekaj minutah je nenadoma veliko ljudi odhitelo na četrti peron. Razširila se je novica, da bo v kratkem odpeljal vlak za Videm. Premočeni študentki sta imeli srečo. Njuno čakanje je bilo kratko. Študenta iz Conegliana pa sta še vedno čakala, da bodo odpeljali tudi vagoni proti Benetkam.
Benetke in Videm sta najpogostejša cilja vlakov, ki odpeljejo iz Trsta. Kruto bi bilo zapisati, da sta to tudi edina dva, ni pa daleč od resnice. Čez dan se na semaforju z urniki prihodov in odhodov kronično ponavljata imeni teh dveh mest: Venezia in Udine. Redkokdaj se vrine še kakšna destinacija. Prejšnji petek so bili med potniki, ki so čakali na razplet stavke, v bistvu le študenti in tisti, ki se v Trst pripeljejo iz Furlanije, Gorice ali Veneta. Druge kraje Italije je iz Trsta težko doseči, ne da bi bilo treba prestopati na vmesnih postajah. Prav na začetku decembra so ukinili še povezavo z jugom Italije. Le dva vlaka na dan peljeta neposredno v Milan, od teh samo eden nadaljuje pot v Turin. Prav tako samo dva vlaka dnevno peljeta neposredno iz Trsta v Rim, drugače si je treba pomagati z neugodnim presedanjem v Mestrah. Tam namreč vsak vlak za Rim odpelje prav istočasno s prihodom vlaka iz Trsta. Zato morajo potniki iz Trsta v Mestrah čakati vsaj eno uro na nov vlak za italijansko prestolnico.
Še neugodnejša je povezava z Dunajem. V notranji hali tržaške postaje med peroni in avtomati za vozovnice je na steklenih stenah opisana zgodovina tržaške železniške postaje. Tam piše, da so jo zgradili leta 1857 ob koncu gradnje južne železnice. “S pospešenimi potniškimi vlaki ali direktnimi vlaki so takrat iz Trsta na Dunaj potrebovali približno 17 ur,” piše. Kaj pa danes?
Če bi kdo v petek, 23. decembra, želel priti iz Trsta v avstrijsko prestolnico z vlakom, bi seveda potreboval manj časa kot pred 150 leti. Toda pot bi bila nekoliko manj ugodna. Kot navaja splet, je treba za pot iz Trsta na Dunaj začeti ob 8.56 v Trstu. V Vidmu je treba prestopiti na vlak, ki ob 11.15 odpelje v Beljak. Pri tem je treba upati, da na progi ni zamud. Zadošča že desetminutna zamuda, da v Beljaku zamudiš vlak, ki ob 13.16 odpelje proti Dunaju, na cilj pa pride ob 17.28. Ni pretirano zapisati, da je bilo v vseh dobah 20. stoletja mnogo lažje priti na Dunaj kot pa na začetku 21. stoletja.
Kako pa lahko iz Trsta prideš v Slovenijo, zgovorno izpiše brskalnik na spletnem naslovu italijanskih železnic. Če v okence s krajem odhoda vpišeš “Trst” in v okence s krajem prihoda “Ljubljana”, se na ekranu prikaže rdeč napis: “Nessuna soluzione trovata” (ni zadetkov za iskani niz). In če bi kdo v petek, 23. decembra, rad prišel iz Ljubljane v Trst z vlakom, bi za to vožnjo, ki z avtom traja dobro uro, potreboval pet ur. Najprej dve uri do Sežane, ki pa s Trstom ni več povezana ne z avtobusi ne z vlaki. Zato je treba v Sežani vzeti vlak za Novo Gorico, od tod najti pot do goriške postaje na italijanski strani, zatem pa še sesti na vlak za Trst.
Pred stotimi leti je bilo bistveno bolje. Karel Širok je v nekem svojem spisu opisal zadnji Cankarjev obisk Trsta. Bilo je aprila 1918. V loden zaviti Cankar je popoldne stopil na vlak v Ljubljani. Pred večerom je prišel v Trst, med vožnjo pa je spisal znameniti govor “Očiščenje in pomlajenje”.
Če bi se Cankar iz Ljubljane v Trst odpeljal danes, bi najbrž namesto govora spisal vsaj daljšo povest. Če pa bi se vozil na deževni petek, ko je bila v Italiji stavka, bi med čakanjem na postaji imel še čas za roman.
PETER VERČ
