Trupla? Kot dim v domišljiji

Svetovne morije, ki je ugonobila ogromno človeških življenj, še veliko več pa jih je - nikakor ne le telesno - usodno pohabila, iznakazila, pripadniki moje generacije nismo doživeli. Kot nedonošenčki smo odraščali v varnem inkubatorju dozdevno rožnatega in iz dneva v dan boljšega, obetavnejšega sveta, ki so ga modro urejale in nezgrešljivo usmerjale roke naših junaških očetov, menda nedopovedljivo pravičnih in neomadeževanih, izjemno plemenitih zmagovalcev v nepopisno krutem boju na življenje in smrt. Da nam je bila druga plat resnice o tem svetu in o zmagovalcih dolga leta premišljeno odtegnjena, neodgovorno in pobalinsko nesramno zamolčana, da je bilo naše poznavanje (pol)preteklosti filtrirano in cenzurirano, smo kajpak z nemajhnim odporom in z nenadno, vendar utemeljeno zagrenjenostjo in občutkom krivde začeli spoznavati šele veliko pozneje.

Navzlic tej zoprni plati resnice, ki je počasi, a nezadržno pronicala skozi spočetka ozke razpoke v individualni in kolektivni zavesti, se nam je svet še dolgo, vse predolgo kazal kot smiseln, čedalje globlje utemeljen v razumu in naraščajoči strpnosti - v veliki meri tudi zaradi nezaslišanega, naravnost silovitega (vendar z današnjega vidika še docela nedolžnega!) napredka informacijske tehnologije, ki je planet skokoma (in menda z najboljšimi nameni) spreminjala v McLuhanovo globalno vas.

Ja, vsakršnih informacij o tem, kaj in kako se dogaja po svetu, je bilo čedalje več: denimo vojna v Vietnamu je bila takoj za vogalom, grozote v nigerijski Biafri so se dogajale skorajda na domačem dvorišču, od astronavta, ki je pred našimi očmi vzhičeno poplesaval po Mesečevih tleh, nas je ločilo le pol koraka, sveže novice iz nepojmljivo oddaljenih krajev so s svetlobno hitrostjo švigale v naše domove in viharile našo zavest. A izobilje informacij se je bliskovito in neopazno stopnjevalo v preobilje, v presežek in prenasičenost: v slehernem trenutku si - tako je bilo videti - mogel (iz)vedeti vse o vsem in vseh. Z vsem si bil na tekočem, vse je postalo dostopno, razpoložljivo; da si tudi sam postal razorožujoče razpoložljiv in uporaben za vse in vsakogar, da si se izrodil v suženjsko ubogljivo in pogrošno, v slednjem trenutku povsem zamenljivo blago informacijske tehnologije, pa si (tudi ob prebiranju Heideggrovih razprav) doumel šele pozneje. Takrat, ko je bilo prepozno in že čisto vseeno.

Hudo? Še huje je nekaj drugega: naraščajoča povodenj informacijskega preobilja nas dela dremotne, nedovzetne; svet, v katerem živimo (ustrezneje: lebdimo), vse manj dojemamo, razbiramo. Ne le takrat, ko potujemo iz kraja v kraj, nas vse bolj usmerjajo in vodijo najrazličnejše navigacijske naprave, ki jih krmilijo sateliti - preprosto branje zemljevidov nam marsikdaj že povzroča domala nepremostljive težave. (Prepotrebni?) tehnološki razvoj pa nemoteno divja naprej - verjetno že na šesto, sedmo potenco.

Res je: vse bolj dremotni in nedovzetni postajamo. Brezčutno srepimo v televizijske zaslone: neznanska množica na smrt sestradanih v Somaliji, roji muh na otroških obličjih, davi petdeset novih trupel v “incidentu” v Afganistanu (če bi se to zgodilo v Evropi, bi govorili o nezaslišani tragediji), morje pred Lampeduso je naplavilo nekaj deset trupel prebežnikov iz Afrike, vdove in posiljenke iz Srebrenice zaman protestirajo pred poslopjem neke častivredne institucije v osrčju Evropske unije, papeža, ki je dobro vedel, kaj se dogaja v nacističnih uničevalnih taboriščih, bodo prej ali slej razglasili za svetnika - mi pa zgolj srepimo, izpraznjeni, strahotno zdolgočaseni. Kot da bi vedeli, v resnici vedeli, kaj pomeni mrtev, ponavadi mimogrede ubit človek.

“Kaj pomeni sto milijonov mrtvecev?” se v Kugi sprašuje Albert Camus (spet ta zoprnež, kajne?). “Celo če je bil človek v vojni, komaj ve, kaj je to en sam samcat mrtvec. In ker je mrtvec pravi mrtvec samo takrat, če si ga videl, je sto milijonov trupel, posejanih sem in tja po zgodovini, toliko kot dim v domišljiji.”

Natanko tako je: ta trupla (in že jutri zjutraj jih bo nekaj tisoč več) so meni in moji generaciji, kaj šele generaciji mojih, naših otrok, tudi zaradi preobilja informacij odtegnjena. Brezčutno in mirne vesti izobličena v suho statistiko. So kot dim v domišljiji - če sploh še premoremo kaj domišljije, če je ni že vrag vzel, tako kot je že zdavnaj, kajpak ne brez naše tihe in brezsramne privolitve, vzel pristno empatijo in občutek sokrivde.

In seveda pozabljamo - nenehna potreba po udobju, lagodju in varljivem zavetju nam narekuje to pozabo - da je tudi nezajezljivo preobilje informacij skrbno načrtovano, vodeno, cenzurirano, neštetokrat preudarno filtrirano. Oblikovano predvsem zato, da oblikuje nas, grozljivo razpoložljive in gnetljive naslovnike, da nas že jutri znova pošlje iskat tolažbe med police babilonskih nakupovalnih središč. In tam se predajamo “razburljivim pustolovščinam”, ob katerih se razblini sleherni dim v domišljiji.

TOMO VIDIC