Tržačan, ki živi na Krasu, bi moral govoriti slovensko

Kljub dejstvu, da je njegov materni jezik italijanščina, njegova sinova Jan in Tadej obiskujeta slovensko šolo oziroma vrtec v Trstu, sam pa je lani uspešno zaključil tečaj slovenskega jezika na Univerzi na Primorskem v Kopru. Enrico Maria Milič, kot strokovnjak na področju spletnega komuniciranja v zadnjem času sodeluje pri spletni volilni kampanji županskega kandidata leve sredine Roberta Cosolinija v Trstu.

> Kako je dozorela odločitev, da se iz Trsta preselite na Kras, v Pliskovico?

“Sprva sem živel v Rimu. Življenje v metropoli mi nikoli ni bilo všeč. Zavedal sem se, da bo tudi življenje v Trstu podobno. Poleg tega imam dva majhna otroka. Prepričan sem, da življenje v mestu zanju ni dobro. Iskal sem rešitev, ki bi bila bolj po meri človeka, družine in ki bi v prvi vrsti ohranjala stik človeka z naravo.”

> Verjetno pa ima ta odločitev tudi negativne plati?

“Mesta, kot so Trst, Rim ali Ljubljana, ti ponujajo gledališča, kavarne, kina … Na Krasu tega ni in v tem smislu bi lahko odločitev o preselitvi obravnaval kot neke vrste skok v neznano.”

> Najverjetneje je bil skok v neznano tudi odločitev, da se preselite na slovenski Kras, kjer ste v prvi vrsti naleteli na problem jezika?

“Vprašanja jezika nisem nikoli dojemal kot problem. Nenazadnje je Pliskovica le pol ure vožnje do Trsta. Dosti mojih prijateljev je v selitvi v Slovenijo videlo velik problem in so v tem dejansko videli skok v neznano. Na Krasu sem srečal kar nekaj ljudi, na katere sem se lahko zanesel in ki so bili hkrati tudi most sporazumevanja med slovenščino in italijanščino. Na začetku namreč nisem poznal nobene slovenske besede razen dober dan in dober večer.”

> Koliko časa ste se odločali o selitvi?

“Približno pol leta sem iskal ustrezno hišo na slovenski in italijanski strani Krasa. Ko pa sem naletel na hišo v Pliskovici, sem vedel, da je to, kar hočem, in odločitev je bila sprejeta skorajda v hipu. To je bilo leta 2006.”

> Verjetno ste naleteli tudi na birokratske ovire?

“Pri nakupu ni bilo večjih problemov. Prepričan sem, da bi tudi v Italiji naletel na probleme, ker ne poznam dobro zakonov o gradnji, obnovi … Podobno je bilo tudi v Sloveniji. Temu pa je seveda botrovalo tudi moje nepoznavanje slovenskega jezika.”

Mar na sežanski občini ne govorijo tudi italijansko?

“Ne, ne govorijo. Čeprav najverjetneje znajo italijansko, ni na občini nihče govoril z mano v italijanščini. To me nenazadnje niti ne moti. Menim pa, da bi bilo lepo, ko bi v občinskih uradih v Sežani in Trstu obvladali tudi jezik soseda ... ali vsaj angleščino.”

> Kako so vas v Pliskovici sprejeli sosedje?

“Z nekaterimi izjemami moram reči, da so me sprejeli vsi zelo lepo. Je pa enostavno tako, da je vsak človek primer zase. S tistimi, ki govorijo italijansko, imam enostavno pristnejši odnos, podobno je s tistim, ki mi prodaja vino, z mladimi … Najtežje je seveda s tistimi, ki so nekoliko bolj zaprte narave in s katerimi navežeš stik šele po daljšem času. Vendar na take ljudi naletiš vsepovsod, v mestu, na deželi, v Sloveniji ali Italiji.”

> Ste seznanjeni z aktivnostjo Civilne iniciative za Kras, ki svari pred prodajo nepremičnin tujcem?

“Med nakupom ni bilo nobenega problema. Hišo sem odkupil od štirinajstih dedičev. Od teh so le trije ali štirje prebivali v Trstu, vsi ostali živijo v Sloveniji.”

>Mogoče kasneje?

“Hiša in vas sta pod spomeniškim varstvom. Pri njeni adaptaciji sem zavodu v Novi Gorici predložil načrt obnove in čakal, da mi ga odobrijo. Del obnovljene hiše naj bi gospo na tem uradu spominjal na detajl, ki naj bi ga uporabljal Spacal in to ji ni bilo prav, saj naj bi bil po njenem Spacal Italijan in ne Slovenec. Zato mi tistega dela obnove ni hotela odobriti. (smeh) Pri tovrstnih inštitucijah gre za svojevrsten paradoks - če se sprehodiš po vasi, naletiš na veliko hiš, ki s kraško arhitekturo nimajo ničesar skupnega, a kljub temu tu stojijo.”

> So vam načrt obnove na kancu potrdili?

“Da, brez Spacala so ga odobrili.” (smeh)

> Kakšno je vaše mnenje o tem, da se po eni strani različni narodi združujemo v EU, po drugi strani bi pa preseljevanja, migracije želeli omejiti?

“Po mojem mnenju gre v prvi vrsti za problem odnosa med Krasom in Trstom. Kras in Trst sta bila zmerom povezana. V vasi še vedno znajo povedati, da so njihove none kot mlekarice vsako jutro nosile mleko v Trst in se zvečer ponovno vračale v vas. Poglejte moj primer: nono je bil doma s Proseka, pranona iz Komna … Velik del moje družine prihaja iz okolice. Še posebej takrat, ko ni bilo meje, je Trst vedno privlačil ljudi. Celo kasneje, za časa Jugoslavije in železne zavese, so ljudje še vedno hodili na delo v Trst. Moj primer na Krasu vsekakor ni osamljen, saj spoznavam dosti ljudi, ki so italijanski državljani, a ima večina celo slovenske korenine. Potem so tu npr. Ljubljančani, ki pridejo na Kras, so prav gotovo dosti bolj Slovenci od mene, a kljub vsemu niso domačini. Imamo primere Angležev, ki kupujejo hiše na Krasu … Gre za zelo različne primere, ki jih je škoda potiskati v isti koš.”

> Je pa Primorska, v prvi vrsti zaradi slabih izkušenj s fašistično Italijo, še vedno posebej občutljiva na vse, kar je romanskega.

“Prejšnje stoletje je bilo boleče za vse prebivalce tega območja, med Trstom in Krasom. Zdi pa se mi, da so danes bolj zaskrbljeni politiki in intelektualci, manj pa 'navadni' ljudje.”

> Se torej Slovenci pri obrambi svoje zemlje obnašajo preveč defenzivno?

“Nisem prepričan, da je nevarnost množičnega poseljevenja Krasa tako realna, gre bolj za izolirane primere. Če pa je res tako, potem ta strah razumem in sprejemam. V kraških vaseh živijo nekatere družine že stoletja in tako iz roda v rod posredujejo identiteto krajevne skupnosti. Prepričan sem, da moramo biti odprti do sprememb, sprejemanja in različnosti. To pa ne pomeni, da moramo zaradi novih priseljencev pristati na popolnoma drugačno doživljanje teritorija in na radikalno zmanjšanje bogastva.”

> Še pred nekaj meseci so bile cene stanovanj v Trstu v poprečju za okrog 30 odstotkov nižje kot v Ljubljani ali Kopru. Če se bojimo romanizacije, bi slovenska politika lahko npr. z ustrezno stanovanjsko politiko omogočala nakup stanovanj slovenskim družinam pod ugodnejšimi pogoji v Trstu in na ta način reševala stanovanjsko problematiko. Italijanska politika naj bi ravno na primeru Trsta in okolice vsa dosedanja leta delala podobno.

“Nimam informacij, da bi res bilo tako. Cene nepremičnin na tržaškem Krasu so višje kot na Krasu v Sloveniji. Izraz romanizacija mi vsekakor ni všeč: ne počutim se kot nekdo, ki je prišel romanizirat Kras ... Mislim, da to velja tudi za velik del Tržačanov, ki se ne prepoznavajo le v italijanski kulturi, ampak v nečem širšem.”

> Bi vašo identiteto lahko vsaj pogojno označili kot obmejno?

“Imam sicer italijansko državljanstvo, a se nikoli ne opredeljujem za Italijana. Državljanstvo in narodnost strogo ločim. Nekaj je identiteta, torej tisto, kar čutiš, da si, nekaj povsem drugega pa je, kar je zakonsko določeno, zapisano. Moja identiteta je vezana na širši prostor, ki zajema Trst, Štanjel, Komen in sega vse do Zadra. Čutim se Primorca, pripadam obmorskemu pasu, ki je bil nekoč lahko tudi del Avstrije, Slovenije ali Italije.”

> Ali morebiti v vaši odločitvi o selitvi na Kras obstaja tudi nekaj več kot zgolj racionalna odločitev, saj se vračate v kraje, ki so jih pred stoletji v obratni smeri prehodili vaši predniki?

“Prav gotovo na nezavedni ravni, a na to bi vam boljši odgovor dal moj psihoanalitik. (smeh) Vsekakor lahko rečem, da ta kraj izžareva določeno identiteto, energijo, emocije, s katerimi se čutim povezan, kar je vplivalo na mojo odločitev o selitvi.”

> Ste se hkrati s selitvijo odločili tudi za učenje slovenskega jezika?

“Če nekdo prihaja iz Trsta, mora znati vsaj nekaj slovenskih besed. Če pa ste Tržačan, ki živi na Krasu, bi moral poznati več kot le nekaj besed, govoriti bi moral slovensko. Trudim se, a mi žal za zdaj ne gre še tako dobro.”

> Vaša otroka od začetka obiskujeta slovensko šolo?

“Drži, prvi hodi v slovensko šolo v Trstu, mlajši pa tam obiskuje slovenski vrtec.”

> V zadnjem času na Krasu pripravljate tečaje ekološke obdelave zemlje?

“Hrana je vsakodnevna potreba, predstavlja pa tudi bistven del identitete vsake skupnosti. Zato pridelavo hrane težko postavimo povsem izven konteksta določenega okolja. Prav zaradi tega sem se odločil organizirati omenjeni tečaj. Osnovna ideja tega tečaja (www.cibo.si) je pridelava hrane na ekološko sprejemljiv način in hkrati skozi to dejavnost povezovati ljudi različnih narodnosti - Italijane, Slovence ...”

> Ali vaša ideja zajema tudi ponovno obuditev pridelave hrane, tipične za kraški prostor?

“Zamisel je bila prvotno taka. Vendar pa na njivi, ki jo obdelujemo, ni vode, zato smo se odločili, da bomo na začetku pridelovali šest kultur, ki so vsekakor tipične za ta kraj, za pridelavo katerih pa ni potrebno dosti vode.”

> In te so?

“Krompir, bučke, čebula, grah in fižol ter ajda, ki je bila nekoč tipični kraški pridelek, a danes je na Krasu skorajda ne zasledimo več.”

> Ali je po vašem mnenju dosti pridelkov, ki so jih nekoč na Krasu pridelovali, danes pa jih tu skorajda ne zasledimo več?

“Zelje je bilo nekoč zelo povezano s kraško kuhinjo. Danes je njegova pridelava vezana le na osebne potrebe. Zanimivo pri zelju je, da si npr. joto lastijo vsi prebivalci tega širšega območja. V Trstu in na Krasu je jota tipična jed, a jo imajo za svojo tudi Furlani.”

> Boste zasadili tudi trto terana?

“Imam deset trt, ki pa jih vzdržujem slabo in bi jih lahko primerjal s sliko kakšnega Piccasa. Lani smo imeli trgatev in pridelali šest litrov terana. Vinogradništvo žal še ni moj najmočnejši adut in tečajniki se z njim ne bodo ukvarjali.”

> Kolikšno je zanimanje?

“Odziv je več kot zadovoljiv, če upoštevamo, da sem oglaševal le preko spleta, in da pred tem nisem organiziral ničesar podobnega. Prijavilo se je 50 ljudi, razdeljenih v enajst skupin. Tečaj bo vodil kmet, tečajniki pa bodo poslušali eno teoretsko predavanje, devet ostalih pa bo potekalo praktično, na njivi.”

> Bo na njivi potekal praktični del?

“Tako je, na njivi, ki meri 1500 kvadratnih metrov. Razdelili jo bomo na enajst delov in vsaka interesna skupina bo lahko obdelovala okrog 150 kvadratnih metrov.”

> Ste uresničili prvotno idejo, da bi bili tečajniki tako Italijani kot tudi Slovenci?

“Podjetje, ki prireja tečaj, ima sedež v Sloveniji, tečajniki pa so skoraj vsi Tržačani, ki povečini ne govorijo slovensko. To pa zato, ker v italijanskih šolah v Trstu zaradi starega načrtnega ustvarjanja konfliktov med jezikovnimi in kulturnimi skupnostmi ne poučujejo nobenega slovanskega jezika. A stvari v Trstu se le spreminjajo. Vem, da nekatere Slovence moti, da je tečaj v italijanščini, vendar menim, da ni prav, da celotno zgodovinsko breme starih trenj pade npr. na te tečajnike: vsi vemo, da se ni enostavno naučiti novega jezika. Do sedaj sem osebno spoznal šest skupin in lahko zatrdim, da gre za ljudi, ki imajo čut za naravo, kraj in skupnost, ki tu živi, in bodo znali to tudi spoštovati in ceniti. Po drugi strani pa z nekaterimi prijatelji razmišljamo, da bi te tečaje prirejali tudi za tiste, ki govorijo slovensko.”

> Tečaj bo torej potekal v italijanskem jeziku?

“Tako je. Povedati pa želim, da smo v tečaj vključili tudi bližnjo okolico. Na predstavitvi se je predstavil mladinski hotel v Pliskovici, svojo čebelarsko dejavnost bo v bodoče predstavil tudi domačin Matej Petelin. Vsekakor smo na uvodnem srečanju spregovorili, nagovorili in pozdravili udeležence v obeh jezikih.”

> Nameravate v prihodnjih letih svojo dejavnost širiti?

“Kras je še vedno precej neobdelan, in ker se danes vse bolj čuti ponovna potreba po domačih pridelkih, bo širitev skorajda nujna.”

> Pred stoletji je bil Kras oskrbovalni center Trsta. Bi z vašim delovanjem to dejavnost skušali obuditi?

“Se strinjam. Menim, da to ni zgolj moja ideja, temveč je nuja. Kras ponuja tudi danes svojim prebivalcem idealno možnost, da postanejo glavni oskrbovalci mesta Trst z domačimi pridelki, ki bodo tam vse bolj cenjeni in iskani.”

> Danes vi orjete ledino na tem področju?

“Ekološka hrana in krajevni pridelki so v svetu vse bolj iskani. V Londonu je npr. mestna občina organizirala kampanjo, da organizira mestne vrtove. V Sloveniji je tovrstna politika precej prisotna. Kot odličen primer bi izpostavil ljubljansko tržnico, kjer dobiš pestro izbiro domačih pridelkov.”

> Kako je v Trstu, na Krasu?

“Nekaj se premika. Izpostavil bi primer bara Basso, kjer prodajajo izključno vina tržaških vinogradnikov in domači med, domače pivo, sir ... Sodeloval sem pri evropskem čezmejnem projektu Euregio. V sklopu tega projekta smo opravili raziskavo javnega mnenja, v katerem smo merili priljubljenost slovenskih pridelkov v Trstu, Gorici, Vidmu in Benečiji. Raziskava je pokazala, da je priljubljenost slovenskih pridelkov predvsem v Trstu in Gorici na zavidljivem nivoju. Pri tej raziskavi so ugotavljali priljubljenost večjih, pomembnejših slovenskih blagovnih znamk, a sem prepričan, da se podobna priložnost ponuja tudi tipičnim, domačim, krajevnim produktom. Tržačani izdelke iz vse Slovenije dojemajo kot lokalne in zatorej domače. Ti izdelki so v mestu že apriori dobro sprejeti. Dodal bi še, da ravno zaradi tovrstne obravnave tudi velik del Tržačanov v selitvi iz Trsta na Kras ne vidi nobenih težav.”

> Kako je s povezanostjo kmetijstva na Krasu z ostalimi panogami, npr. turizmom?

“Na tem področju je narejenega zelo malo. Še vedno je žal večina mnenja, da če napišejo na vrata 'teran', bodo na ta način že privabili turiste. Naredili bi lahko dosti več. Turistični vodnik Lonly planet, z izjemo Postojnske jame, o Krasu nima zapisane niti besede. Sredi aprila v Pliskovici potekajo dnevi odprtih burjačev. To so dogodki, ki jih ne propagirajo ustrezno in za katere ve vsaj na italijanski strani zelo malo ljudi. Na tem področju se lahko stori še ogromno.”

> Se boste v prihodnjih letih aktivno posvetili ekološkemu kmetovanju na Krasu?

“Moja največja želja je, da bi v naslednjih letih zaživela kmetijska skupnost. Želim si, da bi povezal ljudi, ki želijo priti v stik s krajevnimi proizvajalci hrane, in po drugi strani omogočiti tistim ljudem, ki si želijo sami proizvajati hrano, da to tudi realizirajo. Obenem se trudim poskrbeti za ustrezno izobraževanje na področju hrane in njene pridelave.”

> Ali kot strokovnjak na področju spletnega komuniciranja ostajate tudi na področju pridelave hrane zvest svojemu dosedanjemu delu?

“V prvi vrsti želim poskrbeti za organizacijski in komunikacijski del tega področja. Splet je idealno komunikacijsko sredstvo pri tovrstni organizaciji. Že vsa dosedanja komunikacija je sprva potekala skoraj izključno preko spleta. Kasneje so se pridružili tudi ostali mediji, Primorski dnevnik, Piccolo …”

> S spletom ste profesionalno povezani že od časa študija. Bili ste eden izmed ustanoviteljev ene največjih študentskih spletnih strani v Italiji?

“Leta 2000 sem kot eden izmed ustanoviteljev in urednikov v Rimu delal na spletni strani www.studenti.it. Osnovna ideja je bila sprva ta, da so si na tej strani študentje sprva izmenjevali zapiske. Kasneje je nudila pomoč dijakom in univerzitetnim študentom pri birokratskih težavah, na katere naletijo za časa študija, od npr. iskanja namestitve, do dela … Spletna stran je kmalu postala najbolj razširjena mladinska spletna stran v celotni Italiji in je imela dnevno okoli 40.000 obiskovalcev. Družba, ki upravlja to spletno stran, deluje med Rimom in Milanom in je že takrat za potrebe spleta redno zaposlovala okoli petdeset ljudi.”

> Slovenijo je pred leti razburila novica o ukradenih izpitnih nalogah. Ste se s tovrstnimi težavami soočali tudi na svoji spletni strani?

“Zelo podobno se je zgodilo tudi v Italiji. Na naši spletni strani se je znašel naslov eseja, ki je kasneje bil na maturi. Pred nekaj leti je dijak ob prejetju testa maturitetne naloge na začetku šolske ure vprašanja posredoval na splet. Rešitve so bile izdelane v nekaj desetih minutah, in tisti dijaki, ki so bili med testom povezani s spletom, recimo preko telefona, so lahko te rešitve tudi uporabili. Informacije se danes širijo izredno hitro.”

> Se s spletnimi stranmi še vedno ukvarjate?

“Internet me še vedno zanima. Kot upravitelj družbe skrbim za dve spletni strani in ju razvijam. Gre za strani http://bora.la in http://carnia.la, ki povečini informirata uporabnike o dogodkih v obmejnem pasu in imata skupno okoli 5000 obiskovalcev na dan. V povezavi s tem pa opravljam še delo svetovalca spletnega komuniciranja. V zadnjem času delam na spletni volilni kampanji županskega kandidata leve sredine Roberta Cosolinija v Trstu.”

> Iz spletne realnosti pa se v zadnjem času vračate v resničnostni svet življenja na Krasu?

“Moja želja je združiti pozitivne strani spleta s konkretnim delom na njivi in ustreznim pridelovanjem hrane, ki vsakodnevno najde svoje mesto na naših krožnikih.”

ROBI ŠABEC