Tržaške zdrahe okrog božične jelke
Preden je zaslovel kot pesnik, esejist in univerzitetni predavatelj, je Aleš Debeljak sredi osemdesetih odšel na počitnice na Ciper. Nekaj ur novoletnega dne je preživel v senci drevesa.
V kratkih rokavih je sede listal tamkajšnji dnevnik, ki je na naslovnici ponujal poročilo z nogometne tekme. Debeljak si je takrat zaželel, da bi živel in predaval na Cipru. Zdelo se mu je imenitno, da si lahko tudi pozimi v kratkih rokavih in da je nogomet največja skrb v državi.
Utvaro o lagodnem življenju bi si danes lahko ustvaril kdorkoli bi v teh prvih decembrskih dneh obiskal Trst. Močne burje zaenkrat ni, dnevi so mili in ob sončnem zatonu se razprostira krasen razgled do živordečih Julijcev. In če bi kdo, podobno kot Debeljak takrat na Cipru, kupil krajevni dnevnik, bi ostrmel. Župana in opozicijo zaposluje razprava o božičnem drevescu.
Strasti so se razvnele, ko so konec novembra iz Sappade pripeljali na Trg Unità sveže posekano drevo in ga postavili pred županstvo. Že po nekaj urah se je oglasil donedavni župan Roberto Dipiazza. Potožil je, da je drevo preskopo, trg pa izjemno pust.
Ko je v Trstu županoval Dipiazza, so namreč ob božiču na prostrani trg postavljali kar 24 dreves. A zdajšnji župan Roberto Cosolini se je odločil, da je treba z decembrskim okraševanjem varčevati. Zato se je odločil za eno samo drevo.
Toda jelka, ki so jo pripeljali iz Sappade, se je vsem zdela preskromna. Tudi Cosolini je to hitro priznal in naročil novo drevo. Tega so pred nekaj dnevi pripeljali iz gozdov okrog Trbiža. Kljub temu, da je tokratna jelka dovolj razkošna, se polemika ni polegla.
Opozicijski svetnik Paolo Rovis je na socialnih omrežjih predaval o duhovnem in turističnem pomenu, ki ga imajo božična drevesa. Pri tem je za potrebe svojega bloga tudi fotografiral postavljanje nove jelke. Pri tem ga je z balkona svojega urada opazil član Cosolinijeve ekipe Fabio Omero. Takoj je fotografiral fotografirajočega političnega nasprotnika in posnetek objavil na svojem blogu, češ, kako opozicija zapravlja čas.
Ob vsem tem so se oglasili še iz Sappade. V tamkajšnjem turističnem društvu so užaljeni, ker so v Trstu tako nehvaležno umaknili njihovo drevo. Tržačane obtožujejo, da so med prevozom pokvarili podarjeno jelko in jo potem še po nepotrebnem oskubili. Roberto Cosolini je zato moral odgovarjati na očitke opozicije in se obenem še opravičiti kolegu iz Sappade.
Zaradi te afere so se v Trstu komaj zavedeli letošnjih izsledkov vsakoletne raziskave, ki jo pripravi gospodarski dnevnik Il Sole 24 ore. Na lestvici italijanskih mest, kjer se najbolje živi, je Trst spet na visokem mestu. Po kakovosti življenja je letos na četrtem mestu med vsemi mesti na Apeninskem polotoku. Po raziskavi milanskega dnevnika se Trst odlikuje po infrastrukturi, vlaganju v izobraževanje, bruto dohodku, storitvah za otroke, učinkovitosti sodišča, gledališki ponudbi in športni aktivnosti.
Na prvi pogled bi se zdelo, da je Trst eldorado. Kvaliteta življenja je dobra, glavna skrb Tržačanov pa je božično drevesce. Bi novodobni še neuveljavljeni Aleš Debeljak namesto Cipra izbral Trst?
Odgovor ni tako samoumeven. S pozornejšo analizo ni težko ugotoviti, da ni vse v najboljšem redu. Tudi Trst je zajela gospodarska kriza, kar pričajo najnovejši podatki o zaposlenosti in propadanju podjetij. Nenazadnje je na hude čase, ki še morajo priti, opozoril tudi tržaški župan v intervjuju za 7. val pred svojo izvolitvijo. Takrat je uporabil učinkovito prispodobo: “Tradicionalni kazalci ga uvrščajo visoko, a pri kazalcih, ki napovedujejo bodočnost, Trstu slabo kaže. Saj, avto drvi ne glede na gorivo v tanku. Če ga je tam pet litrov ali petdeset, lahko vseeno pelješ 130 km/h. A razlika je v tem, da se bo avto, ki ima samo še pet litrov goriva, kmalu ustavil. No, zdi se mi, da mora Trst nujno tankati.”
Mimogrede, tudi mladi Debeljak se ni ustavil na Cipru. Kljub sanjam, da bi poučeval na toplem otoku med Grčijo in Turčijo, se je vrnil domov in nato šel v ZDA. Menda je šele tam spoznal, da bi na sredozemskem otoku težko poučeval. Ciper takrat še ni imel univerze.
PETER VERČ
