“Tu so breskve lepe in aromatične”
V Vipavski dolini je približno 730 hektarjev zemljišč, zasajenih s sadnim drevjem. Velika večina je breskev, na več kot 400 hektarjih so; po vsej Primorski rastejo na 700 hektarjih. Vipavci svojo dolino delijo na dva dela, zgornjo in spodnjo. V spodnjem delu doline, ki je klimatsko veliko bolj sredozemski, je z breskvami zasajenih 331 hektarjev, sadjarji pa so s svojim pridelkom vezani predvsem na ajdovski Fructal.
Vipavska dolina je udoben dom za breskve. “Tukaj smo jih vselej pridelovali. Pri nas dobro rodijo, lepe so in aromatične,” pravi Franc Vodopivec iz Potoka pri Dornberku. Pridelava breskev v Vipavski dolini je bila in je še zelo tesno povezana z ajdovskim Fructalom, nekoč največjim pridelovalcem sadnih sokov v Jugoslaviji, velikim izvoznikom, ki je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja zaposloval več kot 1300 ljudi, posredno pa je dajal kruh dobršnemu delu doline. Fructal je postal ena najmočnejših in najprepoznavnejših blagovnih znamk nekdanje Jugoslavije. Po njenem razkroju in globalizaciji je padal in vstajal ter slednjič dobil lastnike iz Srbije, ki Fructalove izdelke prodajajo na trgih 18 držav, tudi v Kanadi in ZDA.
Vipavske breskve
Čeprav je Fructal dal na trg tudi sok izključno iz vipavskih breskev, pridelovalci vsako leto trepetajo, kako bo z odkupom, ali bo zadosten in kakšne bodo cene.
Ko še ni bilo tolikšnega Fructalovega odkupa, so v Vipavski dolini gojili tudi namizne sorte breskev. “Šle so po vsej Sloveniji, v Istro, Kvarner in na otoke,” se spominja Vodopivec. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so kmetje z breskvami zasadili veliko nižinskih površin v dolini. Breskvam prija tudi nekoliko težja zemlja, tako da so bili nasadi komplementarni z vinogradi na gričih, kjer trta raste na soudanu, kot Vipavci rečejo apnenčasto-lapornati zemlji.
Sorte breskev, ki so jih sadili, zlasti veteran in redhaven, so namenjene skoraj izključno za predelavo. Slabo prenašajo transport in se na njih hitro poznajo odtisi, a so za sok najprimernejše in najokusnejše. “Breskve so lepo rodile, tovarna je bila blizu, odkupne cene so omogočale preživetje in razvoj kmetij. Razmere so bile blizu idealnim,” pripoveduje Vodopivec. V intenzivnih breskovih nasadih se drevesa držijo petnajst, šestnajst let, njihovo rodna doba je dvanajst let, kakšno leto gor ali dol. “Močno razmišljamo, ali bomo obnavljali breskove nasade. Odkup se zmanjšuje, zagotovil za prihodnost ni, niti glede odkupa niti glede cen, pa tudi plačilni roki so vse daljši, včasih smo breskve dobili plačane do decembra, zdaj se zamika v prihodnje leto. Vzpostavitev nasada precej stane, z našim načinom in obsegom pridelave pa nismo konkurenčni Špancem in Italijanom. Ja, po osamosvojitvi se je v kmetijstvu veliko stvari spremenilo,” razmišlja Vodopivec.
V Potoku vsaj od 1769
Vodopivčevi iz Potoka pri Dornberku so Slavčki, njihovi kmetiji se pravi pri Slavčevih. Kot precej kmetij v spodnji Vipavski dolini je tudi njihova vinogradniško-sadjarska, a vselej z večjim poudarkom na pridelavi grozdja in vina. Prvič so v Potoku omenjeni leta 1769. Kmetija je bila kar velika, z živino in njivami, gozdom in seveda vinogradi. Na brežinah je raslo sadje, breskve in češnje, imeli so tudi namizno grozdje. Pod Italijo je nona Kristina pridelek z zapravljivčkom z vpreženim konjem vozila na tržnico v Gorico, nono Franc pa je vino vozil vse do Idrije, kjer je imel dobre kupce. Takrat je slovel beli vipav'c, zvrst iz tradicionalnih vipavskih sort grganje, poljšakice, kraljevine, malvazije, laškega rizlinga in klarnice, ki ji pravijo tudi mejina, ker naj bi jo gospa Klara iz Dornberka v 16. stoletju prva nasadila okrog svoje hiše. “Nekaj je bilo tudi pinele, zelena pa včasih tu ni bilo. Rdečega je bilo le za vzorec, refoška so pridelali za en sod,” pravi Franc Vodopivec.
Očeta je izgubil, ko je komaj shodil, in kmetija se do leta 1980 ni razvijala. Takrat sta jo prevzela Franc in soproga Alenka, jo oživila, posodobila in dokupila nekaj zemlje. Zdaj imajo dvanajst hektarjev vinogradov na petih lokacijah, med drugim tudi refošk pri Kostanjevici na Krasu, od koder je doma Alenka Vodopivec, na nižinskih legah pa breskve na šestih hektarjih. “Te lege so za trto manj primerne. Da se pridelati grozdje, a vino nikoli ne more biti takšno kot z višjih, prepišnih leg na soudanu. V mokrih letinah, kot je letošnja, pa je pridelava grozdja v nižini prava katastrofa, a tudi breskve veliko bolj napadajo bolezni in škodljivci,” pojasnjuje Vodopivec. Dodaja, da so stroški vzpostavitve vinograda na pobočjih višji, delo pa zahtevnejše. Nekoliko razočaran ugotavlja, da marsikje, kjer so bile pred desetletji trte, danes raste akacija.
“Sem že mislil, da smo s škropljenjem vinogradov končali, a dež vse sproti spira,” pravi. Uporabljajo zgolj kontaktna škropiva, za gnojenje pa hlevski gnoj: “Kupujemo ga, a mi stalno roji po glavi, da bi imeli pri hiši kaj živine. Ni boljšega, kot da imaš dovolj hlevskega gnoja, da ga lahko trosiš po vinogradu.” Brežin v vinogradih se ne lotevajo sami, za njihovo urejenost poskrbijo koze, a morajo biti pazljivi, da ne zbezljajo med trte. Za vinograde skrbi predvsem sin Andrej, diplomirani agronom, njegov nekoliko starejši brat Tomaž, ki ga čaka še diploma na Visoki šoli za vinogradništvo in vinarstvo v Vipavi, pa ima čez predvsem delo v kleti.
Grajski vipav'c
Slavčevi imajo v vinogradih več kot dve tretjini belih sort. Največ grozdja predelajo v belega vipavca, zvrst rebule, malvazije, laškega rizlinga in jakota. “Jagode, tako kot so delali včasih, en dan maceriramo, da je vino bolj strukturno. Del vina zori tudi v leseni posodi,” pravi Tomaž. Številni dobrojedci, tako domači kot iz tujine, se z njihovimi vini pogosto srečajo. Rdeča in bela zvrst slavček, kot je njihova blagovna znamka, sta namreč hišni vini v gostilni na Gradu v Ljubljani in v Hiši Franko v Starem selu pri Kobaridu. Že dolgo sodelujejo z Valterjem Kramarjem, ki skrbi za vinsko podobo v Starem selu in na ljubljanskem gradu. Pri Vodopivčevih pripravijo osnovno zvrst, za katero skupaj fermentirajo mošt iz različnih sort, potem pa jo z dodajanjem sortnih vin skupaj s Kramarjem izpilijo, da dobijo harmonično vino z ustrezno svežino in dovolj telesa. “Marsikdo, ki se sreča z našim vinom, pride ponj tudi v Potok. Iz Starega sela zlasti zahtevnejši vinoljubci, ki jih pritegnejo naša zorjena vina,” pravita Franc in Tomaž. Grozdje zanje je z njihove najboljše lege, Slavčevega brega, koder rastejo predvsem rebula, sivi pinot in merlot. Rebula je hišni ponos; vino je pridelano iz nekaj dni maceriranega grozdja, zori v francoskih sodčkih, zdaj so aktualne steklenice letnika 2009. Merlot v prodaji je istega letnika, sivi pinot je leto mlajši. Zlasti zanj se je zelo zanimal ameriški uvoznik, ki je bil pred dnevi v Potoku. Vodopivčevi vina že več kot desetletje izvažajo v Italijo, poskušajo se prebiti na rusko tržišče. S svojimi rezprezentančnimi vini se predstavljajo marsikje, so tudi v združenju Triple A, mednarodni povezavi pridelovalcev avtorskih vin.
Penine z noninim imenom
Pred leti se je Tomaž Vodopivec lotil pridelave penin po klasični metodi z drugim vretjem v steklenici. “Začeli smo s sortno rebulo, a sem ugotovil, da najboljše rezultate da v zvrsti z laškim rizlingom. Poskušal sem tudi s chardonnayem in sauvignonom, toda ostajam pri tradicionalnih sortah iz naše doline,” pripoveduje. S peninami, ki jih je poimenoval po noni Viktoriji, je veliko dela, pravi, a je nanje ponosen. Penine po vretju in pred degoržacijo vsaj leto dni zorijo v steklenicah, ki so vtaknjene v pupitre, posebna lesena stojala. Tudi več kot sto let so stare. Obračanje steklenic, da se odmrle kvasovke zgostijo nad zamaškom, je zamudno opravilo, vendar Tomaž poudarja, da ima tako občutek za vino.
Leta 2005 so Vodopivčevi obnovili staro hišo, iz katere so se petnajst let prej preselili v novo. “Bila je bolj skladišče kot kaj drugega. Ker nenaseljena hiša propada, smo se odločili, da ji vdahnemo življenje. S pomočjo evropskih sredstev smo jo povsem prenovili,” pove Franc Vodopivec. V njej so uredili dva degustacijska prostora, manjšega in večjega, v nadstropju sta dve sobi za goste. Za goste Alenka Vodopivec pripravi lokalno sezonsko hrano iz sestavin z domačega vrta, ponudijo lastne suhe mesnine, zdaj so iz mesa krškopoljcev, ki so jih lani dopitali v ograjeni gmajni, iz breskev stisnejo dovolj soka za domačo rabo. “Gostje so od vsepovsod. Pri nas so bili tudi že iz Avstralije, ZDA, Izraela, Norveške, pa seveda slovenski in gostje iz sosednjih držav,” povesta Alenka in Franc.
Zastopnik kmetov
Za mizo na domačiji Slavček beseda nanese tudi na kmetijsko politiko, položaj kmetov in njihove tegobe. Franc Vodopivec je že drugi mandat predsednik sveta novogoriške območne enote Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, ene od treh na Primorskem.
“Država bi se morala zavedati, da je hrana strateška dobrina in da smo kmetje pomembni nosilci življenja na podeželju. Slovenija pravzaprav nikoli ni znala zares opredeliti statusa kmeta in ločiti tistih, ki se ukvarjamo samo s tem, od tistih, ki jim je kmetijstvo dopolnilna dejavnost. Predvsem pa bi morale biti drugače tretirane družinske kmetije. Te so nosilec tradicije, znanja in izkušenj,” poudarja Vodopivec. Izpostavi še pomen urejene kulturne krajine, tudi za turizem: “Pridejo kolesarji in občudujejo našo lepo naravo. A vedeti je treba, da za urejeno krajino stoji človek s svojim delom, da je bilo tudi robido potrebno pokositi.”
Vodopivec izpostavi še dva najakutnejša problema. V letošnjem letu, ko je bilo treba z veliko znanja in dela obvladovati bolezni in škodljivce, so še toliko bolj prišla do izraza cenovna nesorazmerja pri zaščitnih sredstvih v Sloveniji in Italiji, kjer so vsaj za tretjino, lahko pa tudi enkrat cenejša, pa tudi nabor, ki je na voljo tamkajšnjim kmetovalcem, je večji. “To je problem v vsej Sloveniji. Do prihodnjega leta ga bo potrebno rešiti. Verjetno je utemeljen razlog, da pri nas nekatera zaščitna sredstva niso registrirana, a iz tujine prihajajo kmetijski izdelki in proizvodi iz njih, ki so tretirani s pri nas nedovoljenimi sredstvi. Gre za veliko neskladje; če mi ne smemo pridelovati hrane s pomočjo nedovoljenih zaščitnih sredstev, takšne niti uvažati ne bi smeli” je prepričan Vodopivec, ki meni, da so s tem slovenski kmetje v dobršni meri manj konkurenčni, za večjo konkurenčnost pa bi, še poudarja, potrebovali tudi dobrega trgovca z ustreznimi maržami.
Druga zagata, pravi, je povišanje katastrskega dohodka za sadovnjake in vinograde. Na njem sloni tudi višina zborničnega prispevka za člane, zato se krepijo pobude za ukinitev obveznega članstva v Kmetijsko-gozdarski zbornici. To, poudarja, ne bi bilo dobro, saj zbornica po njegovem prepričanju vendarle ustrezno zastopa kmetovalce proti državi in preko svojih strokovnih služb, ki opravljajo tudi javna pooblastila, skrbi za slovensko kmetijstvo in njegov razvoj.
SAŠO DRAVINEC
Kmetija Slavček, Potok pri Dornberku
> Alenka, Franc, Tomaž in Andrej Vodopivec
> Potok pri Dornberku 29, 5294 Dornberk
> 45˚87'75” S; 13˚73'95”V
>Ponudba: vino; degustacije vin, tipične lokalne mesnine in jedi (po naročilu); prenočišča
