Tudi Bistričani imajo svojo plažo
Da bi v resnici videli, kaj pomenijo besede navezanost, tradicija in dobri meddržavni odnosi, bi morali priti na ilirskobistriško avtobusno postajo. In tam sesti na katerega od treh (ali celo štirih) avtobusov, ki ob ponedeljkovih, sredinih in petkovih poletnih jutrih krenejo proti hrvaški meji.
Zadnja postaja: Moščeniška Draga. In morje in sonce in plaža iz kamenčkov, ki se ji reče kar bistriška plaža.
Mošćenička Draga (za Slovence sicer Moščeniška Draga) je znano obmorsko letovišče v Kvarnerju. Naselje se je razvilo v zalivu, ki se končuje v globoki dolini, vsekani v apnenčne stene Učke. Vzdolž nje so namreč hudourniki in občasni potoki v morju oblikovali manjšo drago tik pod Mošćenico, do katere vodi 760 stopnic.
Te stopnice smo kot otroci venomer šteli in preskakovali, da smo čim prej prihiteli na plažo in hušknili v sinje morje.
Ta lepa plaža iz kamenčkov, na katerih si bos človek ni prebodel podplatov in polomil gležnjev, je bila vedno nekako “naša”, bistriška. Predvsem zato, ker so v času Jugoslavije in socializma nad njo postavila številna bistriška podjetja (Tok, Lesonit, Transport) svoje počitniške domove, v katerih so letovale večinoma bistriške družine. Večina Bistričanov se namreč v predosamosvojitvenem času ni hodila namakat v slovensko morje. To se je - brez današnjega črnokalskega viadukta in ob nepreglednih turističnih kolonah - zdelo predaleč. Ob hrvaškem morju pa si bil iz Ilirske Bistrice skoraj, kot bi mignil.
S koncem ere sindikalnih počitnic in po likvidaciji sindikalnih počitniških domov, namesto katerih naj bi - kot pravijo mnogi sogovorniki - nad plažo postavili hotel, pa ga nikoli niso, bi bilo pričakovati tudi konec množičnih prihodov Bistričanov v Moščeniško Drago.
Od leta 1982
Pa ni bilo tako. Že desetletje pred osamosvojitvijo je iz Ilirske Bistrice do te turistične točke poleti vozil avtobus, ki so mu organizatorji, pa tudi sami potniki nadeli ime kopalni avtobus. Ta je Bistričane na njihovo priljubljeno plažo na organizirane enotedenske izlete vozil tudi po osamosvojitvi Slovenije in vseskozi do danes. Tako bo prihodnje leto minilo že okroglih 30 let, odkar so leta 1982 na avtobus za Moščeniško Drago sedli prvi Bistričani.
Te tridesetletne zgodovine kopalnega avtobusa, ki danes med poletnimi počitnicami v juliju in avgustu odpelje trikrat tedensko (ob ponedeljkih, sredah in petkih), se spominja ena izmed njegovih pobudnic in organizatoric teh izletov Nada Udovič. “Pred natanko 30 leti se je bistriška avtobusna postaja preselila na novo lokacijo, iz današnjega središča mesta na lokacijo nasproti nekdanje Blagovnice. Ker je bilo v poletnih mesecih v času počitnic prevozov bistveno manj, smo se - takrat še kot podjetje Slavnik - skušali domisliti, kako bi zapolnili to poletno mrtvilo. Tako smo se domislili kopalnega avtobusa, ki bi ljudi, namesto da se gnetejo v kolonah v svojih avtomobilih, organizirano vozil na enodnevne izlete v Moščeniško Drago,” je začetke opisala Nada Udovič.
Debeli rtič ni bistriška plaža
Ti izleti so se lepo “prijeli” in avtobus je bistriške turiste vozil na sosednje morje do osamosvojitve Slovenije in njene desetdnevne vojne. “V dveh sezonah po osamosvojitvi smo se skušali prilagoditi nejasnim razmeram na Hrvaškem in smo skušali voziti Bistričane na morje na Debeli rtič,” je dejala Udovičeva. A je ta slovenskoistrska kopalna naveza kmalu zamrla, saj so se Bistričani še naprej hodili kopat v Moščeniško Drago, “češ da Debeli rtič ni njihova Moščeniška, kjer je njihova plaža”, se spominja Nada Udovič. Zato so po letu 1992 oživili kopalni avtobus za Moščeničko Drago.
V zadnjih letih sta se v subvencioniranje avtobusne karte vključila bistriška občina in Klub študentov Ilirska Bistrica, kar omogoča velikemu številu bistriških kopalcev vožnjo na morje za razmeroma malo denarja. Polna cena povratne vozovnice je osem evrov, upokojence, otroke nad deset let in dijake povratna vozovnica stane štiri evre, za mlajše od desetih let je celo brezplačna, KŠIB pa svojim članom daje še dodatne popuste.
Avtobusne prevoze v Moščeniško Drago so ohranili tudi po stečaju Slavnika, na morje so vozila avtobusna podjetja, ki so ga nasledila, I&I in danes Veolia Transport. “Vmes so bili tudi poizkusi, da bi kopalni avtobus vozil ob sobotah ali nedeljah, vendar je bilo potnikov ob vikendih bistveno manj, saj so se tja raje napotili z avtom, šolarje pa so peljali starši. Tako se je izkristaliziral najbolj optimalen urnik - trikrat tedensko, ob ponedeljkih, sredah in petkih,” je pojasnila Nada Udovič.
Tudi potnikov je bilo vsako leto več, letos se v Moščeniško vozijo že trije, tudi štirje avtobusi, celo pet jih je nekega poletnega jutra naštel neki potnik. Tudi zato Veolii pri prevozih “pomaga” podizvajalec. “Menili smo, da bi bilo z naraščanjem števila potnikov prav, da imajo kaj od tega kosa pogače tudi ostali lokalni avtobusni prevozniki, zato so se v prevoze vključili tudi podizvajalci,” je pojasnila Udovičeva. In prav šoferji so si prislužili tudi posebno pohvalo potnikov za varno in prijetno vožnjo. Tudi šoferji imajo o potnikih dobro mnenje. “Imamo se super, mladino tako poznamo že od prej, od vožnje v šole,” sta povedala šoferja Darko Štemberger in Rajko Tomšič iz podjetja Laris, ki kot podizvajalec prevaža potnike v Moščeniško Drago.
Eni že 30 let
Če so med kopalci najprej prevladovali predvsem mladi, se jim je z leti pridružilo vse več starejših, predvsem upokojencev. Nekateri, denimo Petar Nikolič, se s kopalnim avtobusom na morje vozijo že od začetka in so zamudili le malokatero vožnjo. “Šoferji so prijazni, morje je čisto, plaža je lepa, cene so ugodne, celo ugodnejše kot na Reki, v Crikvenici ali celo doma, v Ilirski Bistrici, saj, na primer, velika kava na plaži stane en evro,” pravi Nikolič. “Ljudje, ki se hodimo kopat, smo postali že prava družina in se družimo. Ponavadi se razdelimo v tri skupine, ženske, starejši in mladina. Že na začetku pa se začne boj za senco na plaži,” v šali pove Nikolič. Za razliko od dveh polnih avtobusov mladine so bolj zgovorni starejši na enem od treh avtobusov, ki so se do Moščeniške napotili v sredo zjutraj. “Lepo nam je, radi imamo to vožnjo in druženje in plažo, ki je tako rekoč naša. Dobro se razumemo tudi z domačini iz Moščeniške, ki nas že dobro poznajo in pričakujejo,” hitijo pripovedovati potnice, medtem ko njihovi soprogi v drobovje avtobusa zlagajo ležalnike in potovalne torbe z brisačami in morda tudi sendviči ali prigrizki.
“Zanimivo je, da se ta vožnja z avtobusom prenaša na generacije, saj se na morje sedaj vozijo že otroci staršev, ki so v mlajših letih sedali na avtobus, pa tudi cele generacije ljudi,” pravi Udovičeva.
Enako zanimivo je, da bistriških kopalcev ni nikoli ločila meja, ki se je po osamosvojitvi globoko zarezala med Slovenijo in Hrvaško. “Ljudje pač niso bili pripravljeni spreminjati tradicije in tudi naši sosedi so veseli Bistričanov, ki jim popestrijo in oživijo poletne dni,” meni Udovičeva.
Da meja, čeprav je danes schengenska, ni ločila ljudi na obeh straneh, včasih dokazuje tudi enostavno prehajanje meje, saj - kot so povedali nekateri pogosti uporabniki avtobusa - niti slovenski niti hrvaški mejni policisti pogosto ne zahtevajo natančnih pregledov avtobusa. Sicer pa sta občini Ilirska Bistrica in Moščenička Draga pobrateni, tako da so kopalni avtobusi tudi stvarna vez med prebivalci z obeh strani meje.
TINA M. VALENČIČ
