Tudi drobcene napake ustvarjajo slab jezik

Njegova zadnja želja je bila: poslednje srečanje z mamo, da se ji zahvali za življenje, ki ga bo izgubil. Ko se je povzpela k njemu pod vešala, se je sklonil, kot da jo bo poljubil, a ji je odgriznil nos.

“Če me ne bi pohvalila, ko sem ti prinesel ukradeno šivanko od sosede, zdajle ne bi stal pod gavgami!” ji je očital. Vselej, ko ji je pokazal kaj ukradenega, mu je rekla, naj prinese še kaj več, saj da pri hiši zmerom vse prav pride. Če ne prej, čez sedem let. A čez sedem let ji je odgriznil nos.

“Ta neumna zgodba o šivanki je le za bedake in podobne siromake,” bi dejal v profite usmerjeni komolčar naših dni. Vendar je nekoč veljala več kot ustava, zakon ali vladni ukaz. Tole govori ukradena šivanka: danes drobcena tatvina, jutri že velika; danes še napakica, jutri že napaka. Če tatovom ne bi oprostili, ko ukradejo šivanko ljudstvu, ti ne bi mogli krasti še naprej, več in več, da za nos potegnjenemu narodu ne ostane skorajda nič več.

Ukradena šivanka, ki je sina pripeljala pod vešala, je tudi za knjižni jezik več kot poučna. Zato, ker take drobcene “šivanke” - to je komajda opazne jezikovne površnosti -, na stežaj odprejo vrata večjim nepravilnostim. Slab jezik se začne že z vsakodnevnimi napakicami, ne šele z velikimi neumnostmi. Na to nas, drage bralke in bralci, opozarja Nelda Štok Vojska iz uporniških Marezig pri Kopru, ustvarjalka tako proznih kot rimanih del za otroke, mlade in odrasle. Takole mi je zapisala:

“Za vašo jezikovno rubriko, ob kateri se učim, zabavam in žalostim obenem, pošiljam nekaj vsakodnevnih cvetk iz različnih medijev, da nam zapišete, kaj mislite o njih. Gre za take pogruntavščine:

1. Deset let nazaj (namesto pred desetimi leti).

2. Človeka nekaj prizadane (namesto prizadene).

3. In je revež posledično (namesto zato ali zaradi tega) 'prizadat'? Da bolj zaleže, največkrat zapišejo oboje: zaradi tega je posledično prizadet.

4. Tudi beseda starš me moti. Ali ne bi bilo bolje reči, kot smo vedno rekli: eden izmed staršev, roditeljev? Ali preprosto: mati, oče?

5. In še najlepša rožica: 'še enkrat več' (namesto spet, še enkrat, znova).

To bi bilo vse za zdaj. Torej: 'še enkrat več' vas iz sončnih Marezig pozdravlja Nelda.”

Ker ima spraševalka Nelda dober čut za jezik, je že zapisala boljši izraz za vsako majhno jezikovno neuglajenost. Zato so nam potrebna le kratka pojasnila, zakaj te drobcene napake kvarijo lep jezik.

1. Deset let nazaj. Prislov nazaj nakazuje smer, vzvratno gibanje v prostoru ali času, ne pa ene same točke tega gibanja. Primer. Policist ukaže materi, ker ima otroka na sprednjem sedežu v avtu: “Otroka nazaj!” Ona pa nazaj: “Zakaj nazaj, je moj, ga nisem ukradla!” Spet on: “Nazaj na zadnji sedež ga presedite, tako je prav!”

2. Človeka nekaj prizadane. Oblika “prizadane” je nepravilna tako po njenem zgodovinskem razvoju kakor tudi po sodobni slovnici in pravopisu. Prihaja iz ljubljansko-gorenjskega narečja. V knjižnem jeziku dobro ločimo dva glagola: (za)dati, dam, sem (za)dal ter (za)deti, denem, sem (za)del. A pogovorna gorenjščina (še bolj ljubljanščina) je za to razliko skoraj gluha.

3. In je revež posledično prizadet. Papirnate izraze, kot je “posledično”, v ohlapnem jeziku uporabljamo zaradi tega, ker stavkov ne gradimo tako, da bi v njih pokazali vzroke in posledice, sočasnost, preddobnost in zadobnost, cilje in namene glagolskega dejanja. Zato malo uporabljamo prislove, veznike itd.: prej, potem, zato, ker, ko itd. A to je bolj obsežna zgodba, zato bo treba o njej še kaj zapisati v kateri od prihodnjih Minut.

4. Tudi beseda starš me zmoti. Beseda starš je res okorna in samo pogovorna. Ker pa imamo vedno več enostarševskih družin, vse kaže, da se moramo z njo sprijazniti tudi v knjižnem jeziku.

5. Še enkrat več. Če rečemo, da je kdo dobil “še enkrat več” denarja, s tem povemo, da je prejel dvojno količino: ne le petsto, ampak tisoč evrov. Če pa rečemo, da je nogometaš “še enkrat več zabil” okroglo usnje v gol, smo le narobe, to je suženjsko prevedli angleški prislov “once more”, ki pomeni: še enkrat, ne pa: še enkrat več.

V kakšne zanke in napake se lahko ujamemo, če suženjsko prevajamo iz tujega jezika, je pojasnjeno v vprašanju spoštovane Jolke Milič iz Sežane, zagovornice vsega lepega, pravilnega in dobrega v umetnosti, jeziku in življenju. Takole me je vprašala, a nam obenem tudi odgovorila:

“Na TV Slovenija so poročali o gledališkem delu Majakovskega Misterij buffo (v ruščini Misterija - Buff), ki je na sporedu v Celju. Le napol poslovenjeni naslov se mi zdi precej nemogoč, saj je Majakovski z vmesnim pomišljajem ustvaril primerno jezikovno distanco, ki je v našem prevodu ni. Meni pa - z Italijo tik pod nosom – se ta napol slovenska, napol italijanska spakedranka ne zdi samo nemogoča, pač pa prav idiotska. Upam, da je še kdo mojega mnenja. Tudi Dario Fo je že od leta 1969 avtor v slovenščini podobnega spačka: Misterija buffa (it. Mistero buffo). Angleži so ga prevedli v Comical mystery. Mi bi tudi lahko komedijo Majakovskega prevedli v Komični misterij, lahko tudi v Komično skrivnost ali celo in še bolj prav v Burkaški ali Burkasti misterij. Saj so burke v teatru doma. Kaj pravite vi?”

Vsaka nadaljnja beseda bi tu bila odveč, ker je vse odlično razloženo že v vprašanju. Oh, koliko je takih, drobnih in velikih, napak v naši lepi knjižni slovenščini! Če bi vsako drugo, bog nas varuj, kaznovali kot sodnik zmikavta zaradi ukradene šivanke, bi skoraj pol Slovencev in Slovenk hodilo naokrog po tem zamotanem in zmotnem svetu brez nosov (brez glav pa imamo že tako in tako že več kot pol politikov).

JOŽE HOČEVAR