“Tudi glasba postaja vse agresivnejša”
Oleg Bugaev, eden najbolj iskanih ruskih violončelistov, se je te dni mudil na Goriškem. Sodi med tiste, ki (še) verjamejo, da je glasba sila, ki dela ljudi boljše in srečnejše. Razmišljal je o tem, kako svetovni splet in nove tehnologije vplivajo na klasično glasbo, in izjavil, da glasbena tekmovanja sodijo v območje kriminala.
Rodil se je leta 1980 v Ekaterinburgu, pri sedmih se je začel učiti klavirja, pri osmih violončela. Vpisali so ga na glasbeno šolo za profesionalne glasbenike, on pa je šele pri trinajstih v nekem trenutku zaznal, da bo na svojem področju nekaj dosegel. Pri osemnajstih so ga sprejeli na Konservatorij P. I. Čajkovskega v Moskvi, kjer je študiral pet let ter dodatni dve leti za magisterij. Študiral je tudi muzikologijo.
V tednu dni je nastopil kar na štirih različnih prizoriščih, vselej z novogoriško pianistko Aleksandro Pavlovič. V samostanu na Kostanjevici sta s skupnim koncertom odprla sezono glasbenega cikla Glasba z vrtov svetega Frančiška, v studiu Radia Koper sta posnela glasbeno zgoščenko, igrala sta na odprtju ruskega kulturnega centra v Ljubljani in naposled še na večeru v goriškem kulturnem centru Lojzeta Bratuža, posvečenem glasbeniku Emilu Komelu.
>Kako se je eden najbolj iskanih ruskih violončelistov znašel v Novi Gorici?
“Tu sem že četrtič oziroma petič, prišel sem na povabilo novogoriške pianistke Aleksandre Pavlovič. Z Aleksandro sva nekaj časa skupaj študirala na moskovskem konservatoriju in tudi koncertirala. Po koncu študija sva šla vsak svojo pot, po nekaj letih pa me je poklicala in povabila v Novo Gorico, kar je bilo zame veliko presenečenje. Tu sem potem spoznal še nove prijatelje, in sedaj mi je vedno prijetno priti, igrati za prijatelje in tukajšnjo publiko. Na trenutke se počutim doma.”
>Se z Aleksandro ujameta v glasbi?
“Kot glasbenik igraš z različnimi partnerji, nekateri so bolj, drugi manj zanimivi. Pomembno se mi zdi, da se glasbenik zaveda časa, kateremu pripada glasba, in da jo zna kot tako posredovati publiki. To pomeni, da je na visoki ravni. Na takšni ravni sva tudi z Aleksandro, ki zna ujeti frazo in s katero ni treba veliko diskutirati. Opredeliva osnovne stvari in enostavno igrava. Raje se pogovarjava z glasbo.”
> Gre za nekakšno ljubezensko razmerje na odru?
“Ja, če ti le uspe ujeti tisto tanko linijo, da se zdi, kot bi oder zajel ogenj! Potem to toploto močno občutijo tudi ljudje v dvorani, in na takem zublju moraš jezditi. Čajkovski je nekoč rekel: trdo moraš delati, veliko vaditi in močno čutiti, da se takšne stvari zgodijo. In to vedno, brez izgovorov, češ danes se mi pa ne da ... Lenuhi tega ne morejo doseči. Vedno je treba dati vse od sebe, in še več kot vse. Šele tako lahko nekega dne začutiš ta čudež in lahko ga ujameš in uporabiš. Tako pravi Čajkovski.”
>Se je nekaj takega zgodilo tudi na vajinem koncertu na Kostanjevici nad Novo Gorico prejšnji teden? Publika je namreč bila vznesena ...
“Ja, lahko bi rekel. Čeprav glasbeniki nikoli nismo povsem zadovoljni z igranjem. Nihče v dvorani ne ve, kaj vse glasbenik lahko da od sebe. Nihče ne ve, a ti veš. Spet Čajkovski pravi, da moraš imeti ekstremen talent, da z violončelom vnameš publiko. Pravi, da je zelo težak instrument, čeprav jaz ne mislim tako. Je instrument, ki je zelo podoben človeškemu glasu. Lahko je bas, lahko bariton, lahko sopran ...”
>Izvajala sta noviteto, Goriške burje zgodbico novogoriškega avtorja Marjana Mlakarja. Kako ste jo doživeli?
“Sodobne glasbe ne igram veliko, glede tega sem zelo selektiven in natančen. Ampak če jo že igram, potem mi mora biti skladba zares všeč. Mlakarjeva skladba mi je bila všeč, zaradi elementov jazza, ki jih vsebuje, in zaradi nostalgičnosti.”
>Kaj pa Adagio Marija Kogoja. Kaj vam ta skladba pove o skladatelju?
“Skladba mi je zelo všeč. Je ekspresivna, lahko te pelje v svet močnih intimnih občutij. V tej glasbi skladatelj skuša odpreti vrata poslušalcem in jih povabi, da prodrejo v njegovo čisto dušo. Povedati želi nekaj intimnega in pomembnega o sebi. “
>Kakšne so razmere v Rusiji? Je konservatorij še vedno pomembna trdnjava klasične glasbe?
“Časi se povsod spreminjajo, tudi v Rusiji. Konservatorij je kot branik, avantgarda klasične glasbe, vsi iz Rusije si želijo tja. Je hkrati ena poslednjih trdnjav, kjer še gojijo visoko umetniško raven. Na drugi strani se je število glasbenih šol za otroke prepolovilo, in ta usmeritev se nadaljuje. Občutek imam, da se spreminjajo prioritete v življenju ljudi. Ljudje delajo težko in veliko ter mislijo le na denar, toda misliti moraš še na kaj drugega. Na dušo! Glasba je ena najmočnejših stvari na svetu, ob kateri raste duh in se razvija imaginacija. Gre za problem umetnosti nasploh; vedno je bilo težko, vedno smo potrebovali sponzorje, ampak sedaj je atmosfera veliko bolj agresivna. Ne bom rekel, da je bilo v preteklosti vse lepo, vedno smo se morali boriti, a smo vedeli zakaj. Danes to žal ostaja veliko vprašanje.”
>Kaj pa drugi konservatoriji in akademije v Rusiji?
“Vse gre nekoliko navzdol. Ne bom rekel, da gre za kolaps, bolj da gre za nekakšno pavzo. Ja, smo v času pavze. Treba je počakati.”
> Sinoči sem si na spletu ogledala vaš nastop na mednarodnem tekmovanju Čajkovski (2007), igrali ste njegov znameniti Pezzo capriccioso. Kakšna izkušnja je bila to za vas?
“Zame je tekmovanje najprej stres. Glasbeniki, tako kot športniki, se delimo na tiste, ki radi tekmujejo in potrebujejo adrenalin, ter na tiste, ki tega res ne potrebujemo, potrebujemo pač druge reči. Vsak glasbenik mora izkusiti tekmovanje, ampak enkrat je dovolj. Moje globoko prepričanje je, da je tekmovanje nekakšna podpora, ko greš nekam, kjer te ne poznajo. Danes je vse drugače, na internetu klikneš in slišiš, vidiš glasbenika. Zgodi se tudi, da nekdo, ki ima nagrade, enostavno ne deluje na odru. Oder je edini kraj, kjer nagrade ne delujejo. Oder ni prostor nagrad, ampak prostor glasbe. V zadnjih 20, 30 letih pa je situacija na področju tekmovanj taka, da se je znašla v območju kriminala. Ne, to ni več območje glasbe, pač pa območje denarja, bitk med člani žirij, interesov in spet denarja.”
>Je splet lahko alternativa tekmovanjem?
“Na neki način ja. Med ljudmi, ki organizirajo koncerte, in glasbeniki je tako manj posredništva, stik je bolj direkten, sedaj te lahko kliknejo in se odločijo sami, ni treba več žirije, da bi te priporočila.”
>Vas je kdo povabil na podlagi posnetka?
“Je, Japonci.”
> Hrvaška violončelista Luka Šulić in Stjepan Hauser sta s priredbo Michaela Jacksona čez noč zaslovela. Nobena nagrada ni bila tako močna kot pojav na svetovnem spletu.Kako komentirate ta fenomen?
“V klasični glasbi doživljamo hude čase. Časi se pač spreminjajo, vdira internet, tehnologija, tudi glasba postaja vse agresivnejša, saj so tudi časi agresivnejši. Moraš se odločiti: lahko greš v gozd, živiš zase in igraš za bogove ... ali pa živiš čas in izbereš svoje mesto v njem. Imam veliko prijateljev glasbenikov, ki delajo glasbo za film ali igrajo popularno glasbo s klasičnimi inštrumenti. Zame je to nemogoče. Ne da bi se zgražal in ne bi hotel biti vzvišen, moja izbira prihaja globoko iz mene. Enostavno tega ne potrebujem, to zame ni vprašanje. Čeprav mi je Michael Jackson všeč, a v izvirniku.” KLAVDIJA FIGELJ
