Tukaj živite v ritmu Golice
Adiarra Traore roke potisne v žepe toplega in mehkega plašča ter smeje se doda, da je pri nas res mraz. Njeni prsti, ki na ročno stkan bombaž z naravnimi barvami nanašajo tradicionalne zahodnoafriške vzorce, se v treh tednih novembra, ki jih je preživela v Ljubljani, niso navadili na zoprno grizenje zime.
Prav mogoče je, da ste 33-letno mojstrico bogolana, tradicionalne poslikave bombaža, že srečali, pa sploh ne veste. Če ste v ljubljanski pravični trgovini 3 Muhe občudovali ali celo kupili hlače, majico, blazine, pregrinjala, šale ali torbico, se z njenim delom morebiti družite vsak dan, tako rekoč iz prve roke. Adiarra je namreč ob tem, da je mojstrica tradicionalne obrti, tudi ena od začetnic in pomembnih članic slovensko-burkinskega pravično trgovinskega sodelovanja. V Ljubljano je (ne brez zapletov) pripotovala na povabilo Humanitasa, društva za človekove pravice in človeku prijazne dejavnosti. Da bi približala in predstavila svoje obrtniško znanje, ustvarjalnost in spretnosti je z vedoželjneži delila tudi na delavnicah. Morda bo slišati pretirano ali celo patetično, vendar pa drži - prav vsak izdelek, ki pride iz rok Adiarre Traore, nosi s seboj zgodbo, pripoved o življenju mlade ženske iz mesta Bobo-Diuoulasso.
Drugačno življenje
Dokler Adiarra ni začela sodelovati s Humanitasom, ki ji omogoča, da izdelke prodaja po načelih pravične trgovine, je bilo njeno življenje precej drugačno. Revščina in cesta sta v Burkini Faso, eni najrevnejših držav na svetu, za marsikoga vsakdanjik, iz katerega je težko, marsikdaj skoraj nemogoče izstopiti. Na severu nekdanje francoske kolonije se razteza puščava, država ima malo naravnih bogastev, industrija pa je slabo razvita. Največji delež prebivalcev, skoraj 90 odstotkov, se preživlja s kmetijstvom, pridelek in posledično preživetje pa pogosto v največji meri kroji suša.
“Pri pravični trgovini se mi zdi izjemno pomembno, da ne gradi dobička, ne želi izkoriščati, marveč pomagati. Zelo pomembno je, da nasprotuje otroškemu delu, ki pomeni izkoriščanje najšibkejših. Za vse nas, ki delamo v okviru pravične trgovine, pa je to priložnost, da se s svojim delom dejansko preživljamo. Od tega, kar zaslužim sama, živijo še moje sestre, bratje in dva otroka,” svojo izkušnjo s pravično trgovino predstavi Adiarra.
Pred devetimi leti je društvo Humanitas v Burkini Faso organiziralo skupino žensk za proizvodnjo tekstilnih izdelkov, barvanih s tradicionalnimi lokalnimi tehnikami. Povezani z lokalno nevladno organizacijo Kafuli danes združujejo več kot 30 obrtnikov, umetnikov in tkalk, ki delujejo po načelih pravične trgovine.
Burkina Faso sicer velja za eno največjih pridelovalk bombaža na svetu (običajno se na vrhu lestvice izmenjuje s sosednjim Malijem). A to še ne pomeni, da je tudi poceni: poti, kot jih izriše sla po dobičku, so dolge in zapletene. Bombaž iz Burkine tako najprej potuje na Kitajsko, kjer ga predelajo, od tam pa se, seveda ne zastonj, vrne v državo, obkroženo z Malijem, Nigrom, Beninom, Togom, Gano in Slonokoščeno obalo. Zanimivo: bombaž ni le glavni paradni konj burkinskega poljedelstva, prav od zaslužka z njim je v največji meri poln tudi državni proračun.
S pomočjo društva Humanitas, ki sodeluje z burkinsko neodvisno in nevladno organizacijo Kafuli, je tako vzniknila proizvajalna veriga, ki ne gradi na dobičku, ampak skrbi, da so vsi, ki sodelujejo pri nastajanju izdelka, za svoje delo pošteno plačani. Prvi korak je tkanje, drugi barvanje, tretji pa slikanje na tkanine. Takšna delovna izkušnja je mnogim, zlasti ženskam omogočila boljše življenje: “Mislim, da je to dobra pot, s katero sčasoma lahko rešimo tri najbolj akutne probleme naše države: brezposelnost, korupcijo in neenakopravnost.”
Še preden je Adiarra dobro stopila z letala, je doživela evropsko “dobrodošlico”. Na pariškem letališču Orly so jo namreč aretirali in pridržali čez noč, nato pa deportirali nazaj v Burkino Faso. Navkljub veljavnemu vizumu, vsem potrebnim dokumentom in garantnemu pismu, da prihaja v Evropo, natančneje v Ljubljano na povabilo društva Humanitas, kjer bo sodelovala v projektu, namenjenemu povezovanju s prebivalci držav tretjega sveta.
Vprašanje o enakopravnosti žensk v burkinski družbi je kompleksno, a Adiarra je prepričana, da se tudi v tem pogledu stvari spreminjajo - na bolje. “Ker je Burkina revna država, je življenje težko za vse - za moške in ženske. Vesela sem, ko vidim, da je vse več žensk izobraženih in ima moč odločanja. Pravična trgovina omogoča, da postanejo ekonomsko neodvisne od moških. Ne smemo pozabiti, da gre v našem primeru za tradicionalno skupnost.”Ženske so še vedno predvsem v ekonomskem pogledu podrejen spol, saj so odvisne od zaslužka, ki ga v gospodinjstvo prinese moški. Seveda nobena od burkinskih plemenskih oziroma religioznih skupnosti ne odobrava, da ženska živi ločeno od moškega in samostojno: “Ker imam sama to izkušnjo, lahko rečem, da je v tem primeru odnos družbe odvisen predvsem od tega, kakšen sloves imaš. Če veljaš za pošteno, potem kakšnih večjih problemov ni.”
Ko si podamo roke, smo močnejši
Kaj se ji zdi najpomembnejša stvar v življenju? Adiarra, ki sicer zelo rada posluša Celine Dion, s pojočim altom v francoščini odgovori hitro in odločno: “Zdravje. Ob njem pa še volja in pogum. Če imaš to, lahko uresničiš vse, kar si želiš.” Sama si želi tudi to, da ne bi živela v svetu, ki mu vladata pohlep in izkoriščanje: “Z dvema rokama sicer lahko narediš marsikaj, ne moreš pa vsega. Zato je pomembno, če vemo, da smo močnejši, ko si podamo roke. Ko se povežemo in delamo skupaj. Le tako lahko izboljšamo svet.”
In čeprav so bili njeni dnevi v Sloveniji polni obveznosti, je našla nekaj časa tudi za izlete. Gostitelji so ji razkazali Slovenijo in kot pravi, sta ji bila zlasti všeč Izola in Bled. “Tisti dan, ko smo bili na izletu ob morju, je celo sijalo sonce. Res je, bolj malo sem ga videla v teh dneh, a slišim, da meglene in mrzle zime za vas niso nič nenavadnega,” pripoveduje. V sobi, kjer njene francoske besede v slovenščino preoblači Vida, prostovoljka v trgovini 3 Muhe, je prijetno toplo. “Slovenija je lepa, všeč mi je. Ljudje, predvsem tisti, ki sem jih v tem času srečala in se z njimi družila, so prijazni in iskreni. Med njimi se nisem počutila kot tujka, nasprotno. Zdelo se mi je, da sem med svojimi. Ta hip Afričani sicer bolj potrebujemo Evropo, kot vi potrebujete Afriko, a kljub temu v Evropi ne bi živela, preveč domotožja imam za kaj takega. Zagotovo pa pridem še kdaj na obisk,” obljubi med smehom in doda slikovit opis življenja, kot ga je doživela pri nas: “Včeraj sem slišala Golico, za katero so mi povedali, da je v svetu ena najbolj znanih slovenskih skladb. Je zelo hitra, in zdi se mi, da dobro odraža ritem vašega življenja. Vse se dogaja tako hitro, ves čas ste v gibanju, tekate od ene obveznosti do druge, v službo, po otroke v vrtec, na sestanke.”
Ko se Adiarra Traore čez nekaj dni vrne v Bobo-Diuoulasso, bo prijateljicam zagotovo pripovedovala tudi o eni najbolj nenavadnih stvari, ki jih je videla v Sloveniji: “Vsakokrat ko vidim, da imate pse na vrvicah, me to malo začudi. In smešno se mi zdi. No, v tem času sem se na to že malo navadila, zelo pa me zabava, da imate pri vas trgovine s pasjimi oblekami! In da na cesti lahko srečaš celo sfrizirane pse.” MAKSIMILJANA IPAVEC
