Turistov meje ne brigajo kaj dosti

Ondan je javnost dosegla novica, da so istrske turistične organizacije lansirale skupno spletno stran loveistria.si. Ni razloga, da ne delimo zadovoljstva, saj v Istri spet padajo meje. Med Trstom, Puljem in Reko jih je bilo nakopičenih toliko, kot bi živeli v nekem arhipelagu oddaljenih otokov. Zadeve se na srečo spreminjajo na bolje, z vsako odpravo takšnih ali drugačnih meja pa nas že človeška nrav spodbudi, da malo bolj pokukamo k sosedom. Ta trenutek je videti, da so v razumevanju turizma, promocije svojih krajev in fokusiranju tistega, kar najbolj pritegne, sosedje korak pred slovensko Istro.

Trst se preobraža iz nekoč trgovskega in industrijskega mesta v turistično destinacijo, ki privablja vse več ljudi. Središče mesta se je zelo spremenilo, ne le poleti, tudi v turistično “praznih” mesecih so njegove ulice jezikovni babilon. V plasteh zgodovine je prvi vtis vendarle zelo habsburški in videti je, da na tem, da je Trst tako rekoč esenca srednje Evrope ob Jadranu, gradijo tudi njegovo turistično strategijo. Neizkoriščen potencial je velikanski, napovedana preobrazba starega pristanišča, do katere žal ni prišlo že pred poldrugim desetletjem, ko se je Trst potegoval za Expo, pa bo vplivala na vse zaledne regije.

Turisti, ki prihajajo v naše kraje od daleč, pridejo k severnemu Jadranu. Torej v Trst, na Kras, v Brda in Vipavsko dolino, v slovensko in hrvaško Istro … Malokje je priložnost za čezmejno turistično regijo zrela kot tukaj in malokje, kjer imajo takšne možnosti, so jih izkoristili v tako majhnem obsegu.

Hrvaška Istra je v turističnem razvoju zgodba zase. Z jasno začrtano strategijo so utemeljili stebre turizma, ki so pomembno vplivali na razvoj regije. Turizma v minulega četrt stoletja niso razumeli le kot gospodarsko dejavnost, temveč kot dejavnik ohranjanja krajine, revitalizacije in poseljenosti degradiranega podeželja ter kot priložnost za mlajše generacije za ustvarjalno karierno pot. Strateške usmeritve so očitno razumeli številni deležniki, med drugimi tudi vodilni poslovnega konglomerata Adris iz Rovinja, ki je bil ključni igralec pri preobrazbi tamkajšnjega turizma in njegovi umestitvi v premijski razred z visoko dodano vrednostjo.

Slovenska Istra ima v bližnji soseščini zelo nazorna primera dobre prakse turističnega pozicioniranja in razvoja destinacije. Odlična razvojna osnova je tudi aktualna destinacijska organizacijo pod okriljem Slovenske turistične organizacije, ki je skladno s prejšnjo nacionalno strategijo zasnovala štiri turistične makroregije, med njimi je Mediteranska&Kraška Slovenija, torej sredozemski del države, ki je povezan od zgoraj, na tesnejše povezave od spodaj pa še čakamo.

Skupna vstopna internetna promocijska točka, ki so jo v slovenski Istri lansirali pred dnevi, je lahko razumljena kot obet novih časov, ki jih ne bodo določale občinske meje. Doslej so namreč slovenski obmorski turizem v izrazito preveliki meri krojili interesi in pogledi posameznih občin in njihovih županov. Ok, njihova pravica, ampak turista malo briga, kje se konča ozemlje koprske in začne ozemlje ankaranske oziroma izolske občine, zakaj v Kopru komaj dobi informacijo o vrhunskem koncertu v Avditoriju in zakaj v Portorožu težko naleti na informacijo o dogodkih v Izoli ali Kopru. Da so občine v turizmu zdaj preveč pomembne, nam dokazuje delitev slovenske Istre na štiri “destinacije”. Bile so tri in če bi bil občina tudi Strunjan, bi jih bilo pet, če bi bile še Sečovlje šest …

Napoved oblikovanja turistične strategije za slovensko Istro je še eno dobro sporočilo. Lahko bi izvajali že četrto ali peto, a bolje zdaj kot nikoli. Pri njenem snovanju moramo upati na to, da vhodni podatki ne bodo izhajali iz posameznih občin temveč enovite regije in da bo struktura čvrsta in operativna tako za delovanje na lastnem območju kot za partnersko povezovanje z močnimi igralci v soseščini. Paziti pa bo treba tudi, da razvojne poti ne bodo krojili parcialni interesi kakšnega hotelskega direktorja in da bo vrednotenje, kaj je kaj, opravljeno kot je treba.

Turisti, ki prihajajo v naše kraje od daleč, pridejo k severnemu Jadranu. Torej v Trst, na Kras, v Brda in Vipavsko dolino, slovensko in hrvaško Istro … Malokje je priložnost za čezmejno turistično regijo zrela kot tukaj in malokje, kjer imajo takšne možnosti, so jih izkoristili v tako majhnem obsegu.

Dela je torej veliko. To je v tem času, ko so hoteli in gostilne v (pre)veliki meri zaprti, ker pač ni obiska, še bolj očitno.