Tuširanje s 40.000 prijatelji
Ob koncertu ameriških rockerjev iz New Jerseyja Bon Jovi v Vidmu je pripadnik redkih nevtralnih poslušalcev, prej sovražno kot ljubeče naravnanih, začutil željo po spovedi.
Skupina, ki jih Virginova glasbena enciklopedija uvršča med komercialne hard rock bende, je namreč v živo pokazala svojo najboljšo plat, ob kateri je bilo težko ne obujati spomine na prve šolske plese.
“Pridite v petek na Dunaj,” je v varnem zavetju diamantnega kroga, najbližjega odru, vabila Mariborčanka Lili. “Bonjovije” posluša že 24 let, na njihov koncert je odletela celo v ZDA, in zatrdila, da bo v petek, torej danes, gotovo na njihovem koncertu na Dunaju. “Bonjovimanija” mnoge žene s koncerta na koncert, saj smo nekatere obraze iz prvih vrst opazili že na fotografijah iz Zagreba, med njimi pa so tudi številni Slovenci, ki jih je bilo po nekaterih ocenah tudi v Vidmu več kot 5000.
Zvestih oboževalcev ne zmoti niti deljenje parterja v vsaj tri cenovne kategorije: najbolj zagreti si lahko privoščijo mesto v diamantnem krogu (250 evrov), tisti z nekoliko plitkejšimi žepi (80 evrov) pa v zlatem krogu. Vsi ostali, ki so še pripravljeni verjeti, da je koncert vredno užiti le iz parterja (60 evrov), pa na preostanku igrišča. Kje so časi, ko ti je zgodnejši odhod na koncert omogočil boljši koncertni položaj (vrata so se v Vidmu odprla že ob 16. uri), se ne sprašuje nihče več. Celo U2 so na svoji domnevno demokratični turneji 360° tik ob odru pod pretvezo dobrodelnih vstopnic postavili pregrešno drago “rdečo zono” in ostali živi. Pač ni vsak Manu Chao, ki od organizatorjev zahteva nizke cene vstopnic. In zakaj bi bil? Na videmškem koncertu je bilo sicer nekoliko paradoksalno ugotavljati, da v predelu, najbližjem odru ni bilo nikakršne gneče, a to očitno zvezdnikov ni zmotilo. In občinstva, ki je začelo noreti že pri prvi Raise Your Hands, tudi ne.
Njihovi oboževalci se očitno ne zgrozijo niti, ko jim skupina prodaja tako imenovane ekskluzivne “backstage” pakete, s katerimi (pomislite!) jim bo v zaodrju omogočeno fotografiranje njihovih glasbil in opreme ter pomenek s tehničnim osebjem. O članih benda pa ne duha ne sluha.
Kaj vse so pravzaprav pristni privrženci bolj mehkih kot trdih rokerjev pripravljeni storiti zanje, smo se lahko prepričali tudi v Vidmu. Spektakularni prihod na oder je, tako kot tudi preostanek koncerta, močno zaznamoval impozantna scena z impresivnimi panoji, s pomočjo katerih so izjemno kakovostni posnetki nastopajoče približevali preostanku 40.000 poslušalcev zunaj diamantnega položaja.
Že z uvodno skladbo Raise Your Hands se je začel diktat Johna Bon Jovija in glasbenih kolegov, zlasti Richija Sambore, ki so občinstvo do sklepne, petindvajsete skladbe obstreljevali s hiti (You Give Love a Bad Name, We Weren't Born to Follow, It's My Life, I'll Be There For You ...), za katere jih je nagradilo tudi s posebnim presenečenjem. Na desni tribuni so obiskovalci s pomočjo polivinilastih lističev izpisali JOVI, na nasprotni pa izrisali ameriško zastavo. Ne glasbeniki ne občinstvo niso dovolili, da bi jih zmotila polurna ploha, med katero so se nekatere skladbe razrasle do epske dolžine. V Bad Medicine so vtkali Pretty WomenRoya Orbisona in ShoutIsley Brothers, balado Bed of Roses, pred katero se je pevec sprehodil po prehodu med diamantnimi in zlatimi oboževalci in ostal nekje na sredi, pa je John uvedel s sladkobno Spanish Harlem Bena E. Kinga. Prav za Bed of Roses je k sebi povabil tudi Samboro, rekoč: “Pridi sem, saj je kot da bi se tuširala s 40.000 najboljšimi prijatelji,” dež pa pojasnil s solzami, ki da jih zlivajo angeli, ker ne morejo biti na tem krasnem dogodku. In res, brezhibna predstava ob odlični kondiciji skoraj petdesetletnega Johna Bon Jovija je prepričala tudi radovedneže, ki so prišli obujat spomine na najstniške dni, ko so se z njihovo Always začenjali večeri v diskotekah. Čeprav so bili v uradnem dodatku predvidene le tri skladbe, so prijetno presenečeni glasbeniki množici, ki jih ni želela spustiti z odra, privoščili kar devet skladb. Med njimi je bila tudi Lie to Me, glasbena želja iz prvih vrst, pred katero je moral pevec kitarista nekoliko poučiti, “kako gre tale”. 40.000 oboževalcev, med katerimi naj bi bilo vsaj polovica tujcev, so nagradili tudi s sklepno Love This Town (Ljubim to mesto). In posredno pojasnili, zakaj jim oboževalci marsikaj odpustijo. Tako pač gre pri spovedi.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
