Tveganje prinese napake, a tudi uspeh

Luigi Apolloni je po rodu sicer Rimljan, a je njegovo nogometno ime neločljivo povezano s Parmo, kjer je bil v 90. letih, zlatem obdobju kluba, domala nepogrešljivi obrambni člen pri največjih klubskih uspehih, osvojitvi italijanskega pokala ter tedanjih pokala UEFA in pokala pokalnih zmagovalcev. Z reprezentanco je leta 1994 zaigral v finalu svetovnega prvenstva, v katerem je Italija po enajstmetrovkah izgubila proti Braziliji. Sodeloval je tudi na evropskem prvenstvu leta 1996. Igralsko kariero je sklenil leta 2001 v Veroni, kjer ga je treniral aktualni italijanski selektor Cesare Prandelli. Trenersko pot je 47-letni Apolloni začel v Modeni leta 2009, po sklenitvi dogovora med Parmo in Gorico z močnim italijanskim pridihom pa se je poleti 2013 preselil na slovenske nogometne zelenice.

> Kako ocenjujete svojo prvo trenersko sezono v Sloveniji?

“Z Gorico smo naredili podvig. Iz igralskih izkušenj vem, da je težko doseči takojšen rezultat z na novo sestavljeno ekipo, v kateri so sprva prevladovali mladi nogometaši in smo jo sproti dopolnjevali z igralci, ki so postopoma lovili optimalno pripravljenost. Okoliščine niso bile lahke, a nismo želeli iskati izgovorov. To je bilo ključnega pomena za uresničitev cilja. Škoda, ker v prvenstvu nismo dosegli več. Bili smo aktivni in si želeli zmagovati, o čemer pričajo tudi rezultati prvih polčasov, v katerih smo imeli pobudo. Je pa to nauk za naprej: igralci morajo verjeti v to, kar počnejo.”

> Kakšen vtis ste si ustvarili o slovenski nogometni sceni?

“Bila je zelo lepa izkušnja, ki me je obogatila. Slovenski nogomet je napadalen, kar mi ugaja. Opazil sem nekaj igralcev, ki imajo potencial za italijansko prvo ligo, a nogomet zahteva stalno dokazovanje. Ne bi se smeli prepustiti zadovoljstvu. Letvico je treba premikati vedno višje.”

> V pogovorih z novinarji ste vedno kazali spoštljiv odnos do tekmeca oziroma slovenske lige ...

“To je značajska usmeritev. Prepričan sem v svoje nogometne zamisli, ki sem jih imel že kot igralec in jih potem razvijal kot trener.”

> Za italijanske trenerje velja, da ste taktični specialisti in pragmatični, pri čemer vse izhaja iz obrambe. Ali ta stereotip še drži?

“Obrambno fazo seveda skrbno negujemo. Tudi po igralskem profilu sem bil obrambni igralec. Ne zanemarjam pa napada. Tekme smo izgubljali, ker sem želel, da smo napadalnejši.”

> Ni še odločitve, ali ostajate v Gorici. Če bo tako, kaj si želite pred novo sezono?

“Da ne zapademo v časovno stisko kot lani, ko smo začeli z mladimi igralci, ki so mi veliko pomagali in za katere upam, da bodo v perspektivi prehodili pot do prve slovenske lige. Pri vas je manj pritiska medijev, igralci se lahko v miru razvijajo. V Italiji je javnost zahtevnejša, kar nalaga igralcem precejšnje breme, ki mu včasih niso kos. Po drugi strani prav odgovornost prinaša igralsko in osebnostno rast. Zato si tudi želim, da moji igralci sprejmejo tveganje. Dobre predstave krepijo samozavest, a na napakah se učiš in dozorevaš. Sicer pa si v prvi vrsti želim, da bi jedro ekipe ostalo. Igralci, ki so se spoznali z mojim načinom dela in razmišljanja, ga potem lažje prenesejo na novince, ki morajo imeti izkušnje, značaj in seveda tudi nogometne kvalitete.”

> Ali jih je moč najti na slovenski sceni oziroma kateri posamezniki so vam padli v oči?

“Več jih je. Lahko začnem pri kapetanu Kopra Ivici Gubercu, ki združuje taktične in tehnične vrline. Tu so še Rotman in Firer iz Rudarja pa Omladič iz Olimpije,Parker, Štromajer, Filipović, nenazadnje tudi Črnigoj iz Kopra. Igralcev ne delim na Italijane in Slovence. Pomembno je, da čutijo klubsko pripadnost.”

> Kako ste videli to pripadnost v letošnji sezoni, ko so bili posojeni igralci Parme v večini?

“Sprva sem na ogrevanju videl dve skupini, Slovence na eni in Italijane na drugi strani. Sčasoma pa so se igralci pomešali in postali ekipa. To je moje največje zadoščenje. Vsi so pokazali privrženost skupnemu cilju, tudi tisti, ki so dobivali malo priložnosti. To je bil ključ do pokalne lovorike.”

> Kakšne spomine imate na igralske čase?

“Mladinsko šolo sem opravil pri Romi, čeprav sem od malih nog navijal za Lazio. Člansko kariero sem začel pri Reggiani, k Parmi pa sem prišel leta 1987 kot ena pomembnejših okrepitev. Sosedsko rivalstvo med kluboma je veliko, zato sem bil pri privržencih Parme pod drobnogledom. Trener je bil Zdenek Zeman, ki se ni spremenil. Zvest ostaja svojim zamislim in nogometnim vodilom, po katerih obrambna vrsta stoji zelo visoko, to pa prinaša povišano tveganje. V pripravljalnem obdobju smo blesteli. Z 2:1 smo ugnali Real, ki je imel v svojih vrstahButraguena, Sancheza, Chenda in ostale. V pokalu smo na stadionu San Siro ekipi Milana, ki jo je po odhodu iz Parme prevzel Arrigo Sacchi, 'skrili žogo' in igrali 0:0. V prvenstvu nam nato ni šlo po načrtih. Serie B je posebna in zahtevna, saj ni časa za razmišljanje in zadrževanje žoge. V prvenstvu smo izgubili nekaj tekem. Zlasti obramba se je znašla na hudi preizkušnji, a se nisem prepustil malodušju. Še bolj zavzeto sem treniral. Zemana so nato zamenjali, a tudi od njega, kot od vseh trenerjev, sem se precej naučil, zlasti na področju pozornega spremljanja dogajanja in pravočasnih posredovanj na igrišču. Potem je kot trener prišel Nevio Scala in začel se je Parmin vzpon.”

> Kaj je bilo ključno pri uspehih?

“Najpomembnejše je bilo jedro ekipe z Minottijem, Gambarom, Zorattom, Mellijem, Osiom, ki smo ga potem v serie A vsako leto nadgrajevali. Sčasoma so prišli Grun, Brolin, Taffarel, Benarrivo, Di Chiara, Mussi Cuoghi, Asprilla, Crippa, Zola in nato še Chiesa, Stanić, Crespo, Sensini, Boghossian, Dino Baggio, Veron, Cannavaro, Thuram, Buffon ...”

> Kaj vam je manjkalo do naslova italijanskega prvaka?

“Predvsem nekaj več prepričanja v uspeh. V tistem obdobju je bil Juventus zelo močan na igrišču in vpliven zunaj njega, kar se je pozneje tudi izkazalo ob nogometni aferi Calciopoli.”

> Kako pa ste doživeli propad glavnega Parminega pokrovitelja Parmalat?

“Nekdanji predsednik Parme Calisto Tanzi je bil izjemna osebnost. Dal je vse od sebe za klub. Naredil je veliko dobrega, pomagal je revnim, očitno pa je naredil tudi velike napake. Škoda, kajti Parmalat je bil globalna znamka in sopomenka za uspeh kot pokrovitelj Reala, a tudi Palmeirasa, ki je z njim osvojil svojo prvo lovoriko v Braziliji. Z velikim uspehom pa je bil prisoten tudi v drugih športih, denimo formuli ena, alpskem smučanju, nenazadnje pri odbojki kot Santal Parma.”

> Nogometno kariero ste sicer končali v Veroni s Cesarejem Prandellijem ...

“Prandelli me je naučil najpomembnejših stvari v nogometu, Verona pa mi je ostala v spominu tudi po gorečih navijačih.

> Vam je kdaj žal, da niste zaigrali v kakšnem slovitem klubu, kot so Juventus, Milan, Inter, nenazadnje v Laziu ali Romi?

“Parma je bila takrat majhna ekipa, ki pa je naredila velike stvari in postala velika ekipa in velik klub. Zrasel sem z njim in postal del tega kluba. Žal mi je le zaradi poškodb, ki so upočasnile mojo nogometno pot. Izgubil sem nekaj zaupanja in nisem mogel več narediti tistega, kar sem si zamislil. Zato tudi mojim igralcem skušam dopovedati, naj kljub težavam ne popuščajo in naj bodo vztrajni.”

> Kakšna je vaša reprezentančna izkušnja?

“Grenkosladka. Nisem si mislil, da bom med potniki za svetovno prvenstvo leta 1994 in da bom zaigral tudi v finalu. V ZDA smo turnir slabo začeli, a zelo dobro nadaljevali. Bili smo načeti in imeli težave s poškodbami. Brazilija je bila v finalu boljša. Edina napaka, ki smo jo morda storili in jo je priznal tudi Sacchi, je bila ta, da smo po zmagi v polfinalu predolgo vztrajali na Vzhodni obali, kjer smo igrali izločilne dvoboje. V finalu, ki ga je gostil Los Angeles, kamor smo prispeli po petih urah leta, pa smo bili že precej izžeti. Evropsko prvenstvo leta 1996 smo začeli zelo dobro z zmago nad Rusijo. V drugem skupinskem dvoboju smo se pomerili s Češko in ga nesrečno izgubili. Bil sem izključen, neupravičeno sem prejel enega od dveh rumenih kartonov. Po remiju z Nemčijo, kjer zaradi kazni nisem igral, smo se morali posloviti. Iz skupine sta napredovali kasnejši finalistki Nemčija in Češka.”

O športnem slogu oblačenja tudi, ko vodi tekme: “Igralce sicer usmerjam s klopi, a z njimi tudi igram tekmo, jo intenzivno doživljam in se potim kot oni.”

> Kakšen trener je bil Arrigo Sacchi?

“Nogometni revolucionar in protikomformist. Italija je bila v obrambi vselej dobro pokrita, on pa je vse linije pomaknil naprej in igro zasnoval na agresivnosti. Če odvzamem žogo nasprotnikom bližje njihovim vratom, potem me tudi čaka krajša pot do gola, kar je logično razmišljanje. Seveda je potreboval nekaj časa, da je svoje zamisli vcepil v glavo igralcem. Občutki so bili mešani. Sacchi ni imel za sabo nogometne kariere. Ni obvladal žoge ali znal pošteno ustreliti proti golu, po drugi strani je imel za sabo zmagovito obdobje pri Milanu. Na tekmah pa sem se seveda ravnal po njegovih navodilih in kar naenkrat se mi je prižgala luč v glavi kot nekakšno razsvetljenje, da ima vendarle prav. Sacchi je bil sicer zelo študiozen trener, ki je posnel vse, kar se je posneti dalo. Enkrat me je poklical ob enajstih zvečer v sobo, da bi mi pokazal, kje sem grešil na treningih. Naučil me je pomena podrobnosti v nogometu, kot so dobra priprava na tekmo in tekmeca ter ustrezno prehranjevanje.”

> Kako pomembno je za vas poznavanje tekmeca?

“Precejšnje. Še kot igralec sem si v posnetkih ogledal svoje predstave. Če uvidiš prednosti in slabosti tekmeca, se lažje pripraviš in se mu zoperstaviš.”

> Kakšno je vaše trenersko vodilo?

“Seveda si želim igrati nogomet po tleh s pravočasnimi podajami v globino. Prej sem občudoval Guardiolovo Barcelono, sedaj pa Contejev Juventus in Prandellijevo Italijo. Nasprotnika je treba usklajeno napadati tudi z branilci, in mu ne pustiti možnost protinapada. Najpomembnejši so sodelovanje in aktivnost v igri ter seveda zaupanje.”

O temperamentnem vodenju tekem: “To sodi v moj značaj. Nekatere okoliščine na zelenici prepoznam pred igralci, ki jih opozarjam in usmerjam, a tudi spodbujam. Včasih se tudi ujezim, a vse v dobri veri. Še najbolj, ko vidim, da so moji nogometaši pasivni. Raje vidim, da zgrešijo, kot da nečesa ne naredijo in to pozneje obžalujejo.”

> Kako ste videli finale lige prvakov oziroma letošnji fenomen Atletica?

“Diego Simeone deluje v klubu, ki mu daje potreben mir, da lahko pelje svojo zgodbo naprej. Seveda je za to nujno tudi sodelovanje nogometašev. Svoj zagrizen značaj, agresivnost in zmagovalno miselnost v igralski karieri je prenesel na ekipo. Sicer pa je finale odločil trenutek, oziroma Sergio Ramos, ki je po prekinitvah potopil že Bayern. Trener Reala Carlo Ancelotti, ki me je vodil v Parmi, ima sposobnost, da zna povleči asa iz rokava in se prilagajati. Skozi leta je tudi spremenil nogometni slog na igrišču. Sprva je prisegal na agresiven Sacchijev model, sedaj pa goji sistem, ki temelji na posesti žoge.”

O besednih dvobojih z rojakom in trenerjem Luke Koper Rodolfom Vanolijem: “To je del nogometa. Ko si želiš zmagati, greš včasih tudi čez mejo tolerance. Če sem jo kdaj prestopil, se oproščam. Vse pa izvira iz nepotrebnih polemik. Sicer pa je Vanoli dobro opravil svoje delo v težavnih izhodiščih in zasluženo osvojil drugo mesto v prvenstvu.”

> Kakšno svetovno prvenstvo pričakujete?

“Vremenske razmere bodo, tako kot leta 1994, igrale pomembno vlogo. V ta kontekst sodi regeneracija. Sicer pa imam veliko zaupanje v Italijo in njen poznavalski strokovni štab, ki ga osebno poznam do potankosti. Ekipa je na prvem mestu, nato pridejo posamezniki. Balotelli bi bil lahko ključna figura. Prandelli ima vrlino, da zna tudi iz igralcev s težavnim značajem izvleči največ. Južnoameriške države, v prvi vrsti Brazilija, bodo v prednosti tudi zaradi navijaške podpore, a verjamem, da jim Španija, Nemčija, Italija in druge evropske reprezentance lahko pomešajo štrene.”

ALEŠ SORTA