Ubili smo Brdavsa, a belega kita ne moremo premagati

“Ne bomo govorili o arbitraži,” je pogovor na vrtu Kromberškega gradu, kjer je bilo nenavadno veliko poslušalcev za dogodek, ki ne vključuje harmonike, dolgih nog in vampirjev, začel novinar in publicist Dejan Steinbuch. Njegove prve besede bi kaj kmalu lahko postale tudi zadnje. Ob zgovornosti in medsebojnem ujemanju treh gostov za moderatorja namreč ni bilo veliko časa in prostora. Da bodo misli in besede klicale druga drugo po načelu asociacije, je bilo jasno že ob širini napovedane teme pogovora, ki se je glasila nekako: “Kje smo in kam gremo.” Od vprašanja “Kaj za vraga je narobe s to državo?” so se govorniki hitro preselili k nadrejenemu “Kaj za vraga je narobe s tem svetom?” in se za kakšen trenutek pomudili celo pri najtežji dilemi od vseh - trpljenju razmišljajočega posameznika, ki na “ladji norcev” zaman povprašuje: “Ali mi lahko kdo, lepo prosim, pokaže izhod?”

Z Martinom Krpanom v Bruselj

Sociolog prava Albin Igličar izvor slovenskih težav, ki se manifestirajo s takšnimi absurdnimi zapleti, kakršna je bila zadnja prisluškovalna afera ob arbitražnem postopku, vidi v tipičnem narodovem odnosu do države in do prava. Odnosu, ki se je razvijal v preteklih stoletjih zaradi posebnih zgodovinskih in družbenih okoliščin.

“Slovenci imamo z državo težave. Delati državo ni enostavno in Slovenci je do sedaj nikoli nismo imeli. Govor o Karantaniji je pravljičen - to je bila le kratkotrajna država enega od slovanskih plemen v času, ko Slovenci kot narod sploh še nismo bili vzpostavljeni. Centri naše državnosti so bili torej vedno drugje - na Dunaju, v Beogradu in sedaj v Bruslju. To, da imamo težave, je zato logično. Tudi veliki narodi so potrebovali 150 do 200 let, da so izoblikovali lastno državnost. 25 let je objektivno premalo, da bi spremenili tipični slovenski pogled na državo kot nekaj slabega, kot orodje, ki ga mogočni uporabljajo za zatiranje. Zaradi tega pogleda smo Slovenci spretni pri izigravanju oblasti. Naš nacionalni junak je Martin Krpan, ki je goljufal oblast in tihotapil sol. A nazadnje je šel na Dunaj ter premagal Brdavsa in dokazal, da smo Slovenci vendarle pridni podaniki,” je razmišljal Igličar, a miselni lok zaključil z zmernim optimizmom: “Slovenci se moramo zavedati svojega zgodovinskega manjka. A ravno zaradi njega bi morali k državi pristopiti bolj resno, odgovorno, jo ponotranjiti, vzeti za svojo.”

Na koralnem grebenu

Misel, da države ni moč zgraditi čez noč, je blizu tudi publicistu in naravovarstveniku Antonu Komatu, ki je spomnil na izjemen pomen preteklosti: “Razvoj družbe je kot nastajanje koralnega grebena, ki zraste centimeter na leto. Mi zdaj živimo na vrhu nekaj sto metrov visokega grebena, h kateremu smo prispevali le nekaj centimetrov. Kljub pospešenemu tehnološkemu razvoju v zadnjih letih večina tistega, kar imamo, tudi vrednot, izvira iz preteklosti. 1000 let smo tako ali drugače živeli pod Habsburžani, 25 let v kraljevini Jugoslaviji, 45 let v SFRJ in zdaj 25 let živimo v samostojni državi. Splošno priznano sociološko načelo je, da morajo miniti tri generacije, da ljudje ponotranjijo vrednostni sistem družbe. Kar pomeni, da smo se Slovenci 'prešvercali' že skozi tri sisteme, ne da bi katerega od njih vzeli za svojega. Ostal nam je sediment habsburške monarhije in vedemo se, kot da bi nam še vedno vladali tuji fevdalni gospodje. To, da si naša oblast, kot vsaka oblast, prizadeva radirati zgodovino in smo v tem prišli že tako daleč, da skuša vsaka vlada izničiti dosežke prejšnje, seveda ne pomaga. Narod, ki pozabi svojo zgodovino, ne bo nikoli postavil svoje prihodnosti.”

Kot piha veter

Slovenci kot plenilci in nato kot fevdalni podložniki. Ljudje, ki so se bili prisiljeni združevati se v majhne, samozadostne skupine ter občasno barantati s sosedi. To so zgodovinski antropološki vzorci, s katerimi Vesna Vuk Godina v knjigi Zablode postsocializma razlaga aktualne poteze slovenskega nacionalnega značaja. Boštjan M. Zupančič njeno tezo o tako imenovanem “domačijsko proizvodnem načinu”, torej sistemu, v katerem domačija kot samozadostna enota primarno preživlja svoje člane in z bližnjimi sosedi komunicira po načelu “dajmo se zmenit”, vidi kot utemeljeno znanstveno razlago sodobnih ekonomskih in socialnih razmer.

“Hrvaški sociolog Josip Županov je naštel štiri značilnosti tako imenovanih kmečkih vrednot. Avtoritarnost in patriarhalnost, ki sta med seboj tesno povezani, inertnost, torej počasnost in premišljenost v odzivih na družbena dogajanja, ter insularnost. To je načelo, da je pravilno tisto, kar se zdi pravilno večini. Torej, če župnik reče, da je treba iti k domobrancem, se gre k domobrancem. Če se vas začne nagibati k partizanstvu, se vsi nagnejo v to smer, kot trava v vetru. Lawrence Kohlberg je v svoji teoriji moralnega razvoja insularnost določil kot prvo od treh stopenj. Druga je legalizem, tretja in najvišja pa prava moralna avtonomija. In ta je zelo redka. Kot kažejo študije, celo med ameriškimi vrhovnimi sodniki,” je povzel Zupančič.

Še redkejša pa med politiki: “Ko gre naš minister v Bruselj in je deležen pritiska, popusti, nagne se kot trava. Za razliko od Janisa Varufakisa, ki je vztrajal in so ga izločili ter nagnali, pa čeprav ima več pojma o ekonomiji kot vsa Evropska unija skupaj. Stal je sam proti celemu Bruslju. Družba, v kateri prevladuje insularnost, ta interpersonalna matrica, v kateri to, kaj je prav, določa odločitev večine, ne bo ustvarjala takšnih samostojnih, odpornih ljudi, kakršen je Varufakis. Problem Slovenije je v tem, koliko so tisti, ki predstavljajo državo, avtonomni in zmožni postaviti se za tisto, v kar verjamejo.”

Smo majhni, ampak nismo hlapci

To, da Slovencem primanjkuje samozavesti, je običajna publicistična in politična floskula. Igličar je opozoril predvsem na to, da zavedanje o lastnih omejitvah ni nujno razlog za ponižnost ali samopomilovanje. “Nismo svetovna velesila, ampak prav tako nismo dunajski hlapci. Samozavest si lahko krepimo s spoštovanjem naših strokovnjakov, ki jih je veliko, tako v tehničnih in naravoslovnih kot v humanističnih in družboslovnih vedah, ter z razumevanjem pravnih norm, do katerih se obnašamo zelo hinavsko,” je povedal Igličar in to dvoličnost ilustriral s primerom: “Z zakonom bomo določili, koliko slovenske glasbe se mora vrteti na radijskih postajah. Kaj bo naslednje? Koliko slovenskih knjig je treba izposoditi v knjižnicah? Po drugi strani pa kričimo, da je naša družba preveč normirana, preveč zbirokratizirana, da je preprosto preveč pravil.”

Dilema, ali je zakonov, pravil in omejitev preveč ali premalo, in vprašanje, od kod občutek, da živimo v kaotičnem, zmedenem času, ko “norci vladajo, normalni pa norijo”, je pogovor od večnih slovenskih dilem odpeljala k temeljnim civilizacijskim vprašanjem, ki ob ekonomski, ekološki in vsakršni krizi visijo nad sodobnim svetom.

Norost velikega belega kita

Komat, ki je svojo zadnjo knjigo naslovil Potniki na ladji norcev, se je ob vprašanju, do kdaj bodo norci še vladali svetu, spomnil pisatelja Vitomila Zupana, ki je v romanu Minuet za kitaro napisal: “Paranoična politika vodi shizofreni svet.”

Okrog nas je polno zlorabljenih pojmov, je zatrdil Komat: “Velikokrat slišimo besedno zvezo 'trajnosti razvoj'. Ta ni mogoč. Mogoč je le trajnostni umik. Vsa kaotična dogajanja na svetu so znamenje, da je s to civilizacijo, ki ji vladata racionalizem in vulgarni materializem, nekaj hudo narobe. Sodobna znanost je vse bolj blizu dogmatski ideologiji, postaja torej podobna svoji največji sovražnici, religiji, ki je v preteklosti znanstvenike sežigala na grmadah. Zdaj znanstveniki, ki se obnašajo okostenelo, postajajo novi inkvizitorji. Grmad sicer ne prižigajo, a so našli nove, subtilnejše načine, da iz družbe izločijo vsakogar, ki razmišlja z lastno glavo.”

Ležernost in plitkost političnega diskurza se kažeta v nepremišljenem ponavljanju praznih floskul: “Poglejmo slogan, ki nam ga nenehno servirajo: 'Več znanja za večjo konkurenčnost'. 'Več znanja' pomeni reprodukcijo obstoječega vedenja, torej izključuje inovacije in domišljijo. 'Večja konkurenčnost' pa je vojno hujskaštvo in sodi na mednarodno sodišče. Vztrajanje pri tezi neomejene rasti, pri čemer vemo, da imamo omejene vire, lahko vodi le v svetovno vojno za te vire. Roman Moby dick je lep prikaz 'zblojenega' kapitana Ahaba, ki je, kdo ve zakaj, obseden s tem, da mora ubiti velikega belega kita. Ahab uporabi vsa racionalna sredstva, da bi dosegel povsem iracionalni cilj. Tako sodobna ekonomija uporablja racionalne metode za dosego iracionalnega cilja nenehne rasti. Končali bomo kot kapitan Ahab. Njega je premagal kit, nas bo premagala narava. Ki vedno zmaga.”

Ni pilota, ni letališča

Človeka 21. stoletja Komat ne vidi le na ladji, temveč tudi na letalu. Kako uživa v poletu ob zabavi z napredno tehnologijo in udobju premišljene strežbe: “Zamislite si, da si želite pokukati v pilotsko kabino in vam stevardesa, ker ne izgledate ravno kot terorist, uresniči željo. Začudeni opazite, da sta pilotski in kopilotski sedež prazna. Na vprašanje, kdo pilotira, stevardesa odgovori, da 'nevidna roka trga', na vprašanje, kdo pomaga, pa 'nevidna roka naravnega izbora'. Ko se pozanimate, kako bo torej letalo, če nima pilotov, pristalo, stevardesa odvrne, da letališče sploh še ni zgrajeno. Vse smo torej stavili na dve nevidni roki, cilj te civilizacije pa sploh ni definiran. Potrebujemo torej pilota in kopilota ter letališče, sicer se nam slabo piše: treščili bomo dol.”

Zupančič si z velikimi avtorji in misleci tega in prejšnjega stoletja postavlja vprašanje o skoku s padalom.

“Pred kratkim sem ponovno prebral knjigo Jidduja Krishnamurtija z naslovom 'The impossible question', nemogoče vprašanje. Krishnamurti ni hotel biti guru, ni želel, tako kot, denimo, Sai Baba, ponujati cenenih in hitrih rešitev za človeka in svet. V seriji predavanj, iz katerih je nastala knjiga, je svoje občinstvo provociral z vprašanjem, kako izstopiti iz tega vlaka, za katerega mu je bilo že takrat, pred 40 leti, povsem jasno, kam pelje. Alternativa norosti 21. stoletja je v zenovskem konceptu satorija, v tistem, kar krščanstvo imenuje epifanija, od koder tudi naslov knjige. Torej v preboju v bit. V prestopu iz racionalističnega koncepta,” je povzel Zupančič in se ustavil ob svojem delu na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, kjer je polno “racionalističnega štrikanja” in “prežvekovanje pravniške 'žvalovne'”.: “Velikokrat se spomnim na pesnika Tomaža Šalamuna, ki je zapisal: 'kakšni napihnjenci, kašen aparat strokovne blaznosti'.”

Odgovor na Krishnamurtijevo nemogoče vprašanje, ki se ne glasi, kako rešiti svet, temveč kako rešiti sebe, je torej prestop v duhovnost, uresničitev znanega načela, da bo 21. stoletje duhovno ali pa ga sploh ne bo: “Metafizična rešitev je v dekonstrukciji lastnega ega. Posameznik mora razgraditi egocentrični pogled na svet, katerega stranska produkta sta egoizem in potrošništvo,”

Možje v belem in možje v črnem

Prihodnost civilizacije, so se strinjali sogovorniki, je torej na nek način odmik od vase zavarovanega pogleda človeka, ki v zasledovanju neracionalnih in nepotrebnih ciljev pozablja, od kod je prišel, in brezbrižno izkorišča naravne vire. Hkrati pa je vrnitev k celostnemu, samozavedajočemu se človeku. In preklic fatalne napake Reneja Descartesa, ki je, tako Komat, človeka prerezal na dva dela: “Telesa se je lotila nastajajoča medicina, duše pa že obstoječa religija. Torej možje v belem in možje v črnem, ki jim je skupna uporaba latinščine, privzdignjenega jezika, s katerim svojo vedo oddaljujejo od običajnega smrtnika. V sodobnem zdravstvenem sistemu je človek zreduciran na raven avtomobila v okvari. Pride, popravijo ga, mu zamenjajo svečke in olje ter ga pošljejo nazaj na pot. Problem tega mehanicističnega pristopa, ki ga podpira farmacija, je, da se nihče ne ukvarja s šoferjem.”

Potrebujemo korenito spremembo paradigme, je prepričan Komat, pri čemer ta ugotovitev nima nikakršne veze z “levo, desno, spodnjo ali zgornjo ideologijo.”

Pogovorni večer, ki ga je gostilo Društvo humanistov Goriške, je bil hkrati predstavitev zbornika z naslovom Epifanija, ki ga je uredil Boštjan M. Zupančič. Delo je četrto v “nizu suhih krav”. Pod prvo knjigo se je Zupančič podpisal kot avtor, naslednje tri pa je uredil. V Epifaniji poleg sodelujočih v pogovoru nastopajo še sodnik Jan Zobec, antropologinja Vesna Vuk Godina in pravnik ter esejist Marko Pavliha. “Ne,” je bil odločen Zupančičev odgovor na vprašanje, če načrtuje še peto, šesto in sedmo suho kravo, ali je morda že prišel čas za kakšno debelo.

Preprečiti moramo samomor

“Slovenci imamo navado na dolgo in široko razpravljati o stvareh, ki jih ne moremo spremeniti. Nikoli se, denimo, ne naveličamo razprav o drugi svetovni vojni. Takšno početje podpirajo oblast, ki dela na tem, da se nič ne bi spremenilo, ter medijska manipulacija, zastraševanje, potrošništvo in konformizem,” je dodal Komat in odgovor na vprašanje, kaj lahko reši človeštvo, ponovno poiskal v davni preteklosti, ko se je začel strmi vzpon človeške rase: “Takrat so ljudje živeli v skupinah, v katerih je vsak vlagal vse svoje sposobnosti v zameno za varnost in večjo možnost preživetja. Če tega v 100.000 letih evolucije ne bi bilo, nas danes ne bi bilo tu. Če smo destruktivni, če razdiramo družbeno tkivo in uničujemo naravo, ta destruktivnost prej ali slej preide v avtodestruktivnost. Z drugimi besedami: gremo se kolektivni samomor.”

“Slovenci imamo v Evropi, če odmislimo Finsko, najmanjšo površino orne zemlje na prebivalca in največjo površino supermarketov. Ko je kriza, ko ni denarja in delovnih mest, je seveda hudo. A če zmanjka hrane na policah in nastopi lakota, družba pade v kaos. Če ni hrane, so lačni tudi policisti in njihovi otroci. Kar pomeni, da se poruši imunski sistem države. Morali bi se vprašati, kaj lahko naredimo, da se temu izognemo. Odgovor je v samoorganiziranosti in v samozadostnosti,” je sklenil Komat.

In se strinjal z Igličarjem, ki je pozval k optimizmu ter veri v obstoječe institucije, norme in vrednote, denimo v Deklaracijo o človekovih pravicah.

“Vera peša, a človek potrebuje duhovnost,” je povzel Igličar. Človek, ki se mora, kot pravi Zupančič, podati na duhovno pot proti satoriju ali epifaniji, človek, ki mora biti, po Komatu, hkrati izdelovalec orožja in pripovedovalec zgodb. Človek, ki ima, v Sloveniji ali kjerkoli drugod po svetu, veliko težav in strahov, ampak tudi dobro možnost, da se z njimi sooči in jih reši. VESNA HUMAR

Albin Igličar: “Naš nacionalni junak je Martin Krpan, ki je goljufal državo in tihotapil sol. A nazadnje je šel na Dunaj ter premagal Brdavsa in dokazal, da smo Slovenci vendarle pridni podaniki.”Leo Caharija

Anton Komat: “'Večja konkurenčnost' je vojno hujskaštvo in sodi na mednarodno sodišče. Vztrajanje pri tezi neomejene rasti, pri čemer vemo, da imamo omejene vire, lahko vodi le v svetovno vojno za te vire.Leo Caharija

Boštjan M. Zupančič: “Ko gre naš minister v Bruselj in je deležen pritiska, popusti, nagne se kot trava. Problem Slovenije je v tem, koliko so tisti, ki predstavljajo to državo, avtonomni in zmožni postaviti se za tisto, v kar verjamejo.”Leo Caharija