“Učitelji, med vašimi učenci je morda tisti, ki bo jutri rešil svet.”

> Ko ne veš kje začeti, začneš v otroštvu: se je vaš vzdevek Volk res rodil že tedaj?

“Drži. Rodil sem se v gorskem kraju, kjer so bili volkovi pred vrati. Približno tako, kot ponekod v Sloveniji. Zame so bili prijatelji, kakor psi. Ta vzdevek me spremlja že vse življenje. No, nekateri me kličejo tudi Stefano, a so redki.”

Stefano Benni (1947, Bologna) je danes eden najbolj branih in najbolj prevajanih italijanskih pisateljev, ki ga v Italiji poznajo kot novinarja, dramatika, igralca, pesnika, a tudi kot nekdanjega soavtorja Grillovih dialogov, pisca politične satire, ki se ji je odpovedal pred desetimi leti. Kot pisatelj je zaslovel že s prvencem Terra! (1983). Svojevrsten znanstveno fantastični roman kakor večina njegovih knjig (13 romanov, 16 zbirk kratkih zgodb, štiri pesniške zbirke in štiri drame) z obilico ironije kritično obravnava svoj čas. “Kljub včasih temačnemu, s fantazijo prepojenemu in pretiranemu karakteriziranju likov so njegove zgodbe presenetljivo blizu realnosti, iz katere tudi črpajo tematske impulze,” je zapisal Janko Petrovec, ki je prevedel v slovenščino tri Bennijeva dela: zbirko kratkih zgodb Gospod Ničla in druge zgodbe (Literatura, 2010), Marjetka Sladkosnedka (Mladinska knjiga, 2011) in Heliant (MK, 2012). Najljubša pisateljeva definicija je izjava prijatelja Goffreda Forteja. “Dejal je, da sem neulovljiv pisatelj. Če me nihče ne more opredeliti, pomeni, da sem edinstven - a v dobrem in v slabem,” pravi Benni.

> Preverjam podatek iz ene od biografij: ste se res sprehajali ponoči s sedmimi psi in tulili?

“Zame je bilo povsem normalno. Nisem se bal, ker so me varovali psi. Prava različica je, da so me starši peljali k psihiatru, a bil je inteligenten in je dejal: fant je le nekoliko divji. Moj nono me je takrat začel hecati in dobil sem ta nadimek. Všeč mi je bil.”

> So se takrat rodili temelji vaših fantastičnih svetov?

“V nekaterih mojih knjigah je prisotna domišljija, kakršno ima lahko le človek, ki je živel veliko na prostem, v stiku z naravo. Spet drugje so fantazije, ki so povsem urbane, saj sem živel tudi v velikih metropolah. Vsekakor me je otroštvo zelo zaznamovalo. Bilo je tudi precej srečno, med živalmi ... V mojih knjigah je vedno veliko živali, kajti kot otrok sem se z njimi resnično pogovarjal - ne zato, ker bi bil zmešan, ampak ker se vsi otroci pogovarjajo z njimi. Otroštvo mi je gotovo dalo veliko, tudi kake strahove, vsekakor pa mi je podarilo del moje domišljije.”

> Zakaj ste se odrekli politični satiri?

“Ker je postala mehanska. Govorjenje o italijanski politiki je postalo prelahko. Dovolj je bilo povedati dve šali na račun Berlusconija ali Renzija, pa so se ljudje že smejali. Ni mi všeč priti do bralcev na enostaven način, raje imam kompleksen pristop. Te zvrsti je bilo v Italiji preveč, raje sem izbral nov izziv. V nasprotnem primeru bi pristal na televiziji, to pa me ne zanima.”

> Kakšno je stanje satire v Italiji danes?

“Politična satira pri nas pomeni, da govoriš o politikih. Jaz pa, če želim govoriti o politiki, moram v drugo smer - govoriti je treba o boljšem, ne o najslabšem. Dovolj imam govorjenja o slabem. Najlaže je ozmerjati politika. Težje je govoriti o pomanjkljivostih Italijanov. To je povsem druga reč. Imeli smo obdobje, ko je bilo dovolj omeniti Berlusconija, in so se že vsi smejali. Tega sem se naveličal. Italije ne gre enačiti zgolj z njenimi politiki, Italija je tudi njena kultura. O Italiji se marsikdaj govori s stereotipi, češ da so politiki korumpirani (kar je res), da imamo mafijo (kar je tudi res) ... A Italija ni zgolj to. Tu je tudi veliko resničnosti, ki so žive in se proti vsemu temu borijo. In ironija je že po definiciji proti ustaljenim vzorcem. Če satira postane nekakšna javna služba, če je retorična, mi ni več všeč. Biti mora presenetljiva. Sam bi Italijo skušal pojasniti z drugimi vsebinami. Kako se je, denimo, spremenila provinca, kako se pri nas skoraj sramujemo bogate kulturne dediščine, ker se bojimo kulture ... Vse to, menim, veliko bolje opisuje Italijo kakor nekateri stereotipi.”

> Če se pomudimo še pri enem: Italijani res ne berejo?

“Italija bere toliko kakor druga Evropa, ne več ne manj. Tudi tu je na delu retorika v slogu, mladi ne berejo, a sam imam veliko mladih bralcev. Edini podatek, ki je gotov in preverjen in drži tudi drugod, je ta, da ženske berejo veliko več kakor moški. A vselej je bilo tako. Obenem pa je branje od nekdaj akt manjšine - če izvzamemo bestsellerje, ki so povsem drug svet. Imam bralce, ki me spremljajo že 35 let, iz generacije v generacijo, tako da bi mi bilo hudo reči, da Italijani ne berejo. Raje rečem, da bi bilo lepo, če bi brali več, vendar berejo toliko kot Francozi, Nemci, Skandinavci ... Nič manj. Podatek, da se po krizi v Italiji proda le pet odstotkov manj kakovostne literature, dokazuje, da je še veliko bralcev. Tisti, ki dandanes, ko ima manj denarja, kupi knjigo, je skoraj heroj. Prav ganjen sem, ko na predstavitvah vidim vse te mlade, ki pridejo z žepnimi izdajami, ker stanejo sedem evrov.”

Sovražnik kulture

> Prej ste omenili televizijo, ki je pogosto tarča vašega pisanja. V slovenskem izboru Gospod Ničla in druge zgodbe se pojavi tako v kratki zgodbi Slab učenec iz leta 1994, kjer šola uči zgolj še o televizijskih oddajah in voditeljih, kakor v Očka bo na televiziji , v kateri ponosna družina spremlja usmrtitev očeta v živo. Groteska, ki pa se ne zdi več daleč od resnice, mar ne?

“Pišem o italijanski televiziji, ki je bila vselej sovražnik kulture. Lahko bi bilo tudi drugače, ker televizija nima a priori te vloge. Italijanska televizija je orodje politične propagande, oglasov in trgovine. V Italiji nimamo oddaje o knjigah! Imel jo je Alessandro Baricco, a so jo umaknili. Italijanska televizija je sovražnica knjig, ker se jih boji. In ima prav, ker je v knjigah veliko več inteligence, kot je premore sama. Zgodbe, ki jih omenjate, pa imajo to zaslugo, da so bile napisane petnajst let pred rojstvom resničnostne televizije.”

> Skoraj prerokba, mar ne?

“Čutil sem v zraku. Če gremo naprej po tej poti, sem razmišljal, bomo nekega dne po televiziji gledali ljudi, ki se počutijo slabo, gledalci pa bodo ob tem uživali. Pri nas smo imeli obdobje, ko je bilo moč po televiziji spremljati zgolj to - svojevrsten sadizem, in dali smo skozi tudi obdobje, ko so mali zasloni zlasti mlade precej hipnotizirali. Danes se je to spremenilo.”

> Z novimi mediji?

“Mladi so z internetom postali vsejedci. Televizija ne triumfira več, je le ena od reči, ki jih spremljajo. Televizija ni zmagala, ni pojedla vsega ostalega. Knjige še obstajajo. Kino in gledališče še obstajata. Pojavil se je internet. Televizija naj bi uničila kulturo - to je izmišljotina. Je pa nedvomno poskušala. In še se še vedno trudi.”

> Torej nove tehnologije ne bodo “ubile” televizije, kakor televizija ni, denimo, radia?

“Da bi sodili, potrebujemo čas. Vsekakor pa tehnologija laže, ko pravi, da z njeno pomočjo živimo bolje. Tehnologija nam je prinesla tudi lepo - sem naklonjen mobilnemu telefonu -, a je obenem ustvarila strašljive odvisnosti, zato mislim, da je treba vedno imeti zelo laičen odnos, ki je proti tehnološkemu monoteizmu. Nekatere reči, ki jih počne tehnologija, niso namenjene izboljšanju našega življenja, temveč prodaji najrazličnejših proizvodov. Zato sem proti tistemu vidiku tehnologije, ki nas ne pošilja v prihodnost, temveč nazaj v čas. Naprava, ki je nastala kot telefon, namenjen komunikaciji, zdaj predvsem ustvarja odvisnosti. Obenem imajo ljudje občutek, da lahko telefon in internet premagata osamljenost. To je laž. Osamljenosti ne premagaš s facebookom. Tehnologija pomaga komunikaciji in ne čustvom, bližini ... Za slednje je treba oditi od doma in spoznavati ljudi. Zato sem proti lažem o tehnologiji, ne proti tehnologiji na splošno. Pomembno je, da ljudje berejo. Vseeno je, če berejo s stene kake jame ali s kindla.

> Zdi se, da se še vedno učimo, kako uporabljati tehnologijo.

“V zadnjih petdesetih letih se je zgodil največji razvojni pospešek v zgodovini človeštva. Človeški možgani pa se ne morejo venomer prilagajati novostim. Potrebujejo tudi čas za premislek, za refleksijo, za poglabljanje. Skratka, gre za odprt boj. Poglejmo, kaj se bo zgodilo. Ne dajajmo že zdaj preveč sodb. Morda se bo čez dvajset let pokazalo, da je tehnologija ustvarila nove oblike inteligence. Ali pa neumnosti. Trenutno se rojeva oboje sočasno. Na spletu je danes mogoče srečati primere velikanske neumnosti, zlobe, histerije, a tudi pomembne razprave in debate o knjigah. Zame je bilo zelo lepo, da sem lahko po spletu vstopil v Dublinsko knjižnico in si ogledal rokopise Jamesa Joyca.”

Duce je danes drugačen

> Morda smo prevečkrat zazrti v prihodnost. V kratki zgodbi Spodobna rešitev se opozicija in vladajoče stranke pod vodstvom “Duceja zmernih” odločijo, da bodo prezir državljanov ozdravili z zrežirano državljansko vojno. Celo Cerkev soglaša, a predvidenih milijon mrtvih naj vendarle znižajo na sedemsto tisoč. Znova prerokba?

“V Italiji smo že imeli nekaj, kar se je imenovalo 'strategija napetosti', rdeče brigade pa so bile povezane s tajno varnostno službo. Vse to se je že zgodilo. Ne vem, kaj se bo jutri, vendar ima fašizem danes različne oblike: za Pasolinija je bilo potrošništvo, zame je dovolj, da pogledam na Srednji vzhod, kjer se pojavljajo skrajne totalitarne oblike vladavin, ali pa na nedavne dogodke na Madžarskem. A vsaka situacija je drugačna. Pojavile so se figure, katerih cilj je bil pripraviti Italijane, pa tudi Evropejce, k poslušnosti. Niso hotele postati kot Mussolini, ampak kaj novega. Kdo je novi duce? Tisoč ljudi, ki obvladuje globalno ekonomijo, je veliko močnejših, nevarnejših, bolj totalitarnih in krvoločnejših od Mussolinija. Diktatura novih ekonomskih vrednot je nova oblika ... bi vi rekli fašizma? Ne glede na to, kako ga imenujemo, gre za obliko zatiranja, kjer maloštevilni odločajo o mnogih.”

> Poleg ironije je v vaših knjigah tudi veliko strahu, pa ne zgolj v letošnji Cari mostri (Drage pošasti). Tudi vaši Marjetki Sladkosnedki pravijo, da bo vse njeno življenje poganjal strah. Strah pa hromi. A po drugi strani iz vaših del veje tudi veliko nerazumnega optimizma. Kako uravnovesiti ti skrajni občutji?

“Strah je signal, alarm. Strah ti pravi, da se moraš nečesa bati. Če gre za resnično stvar, denimo leva za vrati, je prav, da te je strah. Če je za vrati prebežnik, je strah, obložen z vsemi fantazmami o mejah, morda odveč ... Strah po drugi strani ni čustvo, ki naj bi te zlomilo. Gre za svarilo. In s strahovi se je treba skoraj vedno spopasti, saj svet ni bil nikoli preprost, kar dokazuje tudi zgodovina književnosti. Strah, ki te zlomi, je tisti, ob katerem pomisliš, da ne moreš več ničesar storiti - in mediji nam ga že skoraj vsiljujejo. A strah je lahko tudi vzgib, da se vprašaš: kaj bom sedaj storil? Pred fašizmom je bilo polovico države strah, druga polovica se je uprla. In ker je zame književnost odgovor na strah, je logično, da je strah tudi v mojih knjigah. O njem govorijo, vendar ne na ohromljajoč način. Četudi ni srečnega konca, vedno povedo, kaj je moč storiti. Književnost je zato tako veliki spev sence in svetlobe. Strahov ne smemo skrivati, moramo jih izustiti ... Dokler lahko pripovedujem drugim, je vedno upanje, da bomo našli izhod.”

> Za mnoge je že vsakodnevno vstajanje iz postelje dejanje optimizma in upanja.

“Tudi pisanje je akt upanja. Zakaj bi pisal, če ne bi služilo ničemur? Bi se zaprl, omamljal, pil ... Tudi branje je dejanje upanja, kar ne pomeni, da je rešitev, ampak gotovo nudi upanje. Sicer se ne bi ukvarjal s književnostjo. Bi raje počel kaj drugega.”

> Se zabavate, ko v zgodbah sramotite vplivneže, ki si mislijo, da so “nekdo”?

“Ironija se vedno zoperstavlja jeziku prepotentnih. Kralj je težko ironičen. Ironija se je rodila iz kljubovanja tovrstnim jezikom vojaški govorici, vsem govoricam, ki ti pravijo: ubogaj, stori tako ... Ironija pa reče: ampak lahko bi bilo tudi drugače.”

> In gospod Milijon postane gospod Ničla?

“To so ljudje, ki mislijo, da povsem obvladujejo svoje življenje, a jih že kaka malenkost spravi v velike težave. Nikakor ne mislim, da so vplivni ljudje srečnejši od mene - jaz sem srečnejši! Kdo pa je srečnejši od mene? Štirinajstletni fantič, ki igra nogomet, ne pa najbogatejši moški na svetu. V povojni Italiji je bilo precej revščine, potem je prišlo bogastvo z veliko lepimi rečmi, a porasel je tudi pohlep. Vi ne veste, kdo sem jaz, je stavek, značilen za določeno skupino Italijanov. Naravno se mi zdi, da je pisatelj na drugi strani. Vsekakor ne na strani moči. Tudi meni se kdaj zgodi, da se zalotim pri početju v slogu 'vi ne veste, kdo sem jaz', a notranji glas mi pravi: pazi, kaj počneš.”

Povsem njegov slovar

> Ena temeljnih besed za vaše pisanje se zdi “jazvar”, kakor mu pravi Marjetka Sladkosnedka.

“Vocabolaltro, v italijanščini, seveda. To so besede, ki si jih izmišljajo otroci. In imajo pravico do njih.”

> Tudi vi jih imate.

“Ja, tudi v meni je nekaj otroškega, igrivega. Pišem v enem najlepših jezikov na svetu, ta otroškost pa mi ponuja svobodo izmišljanja besed, možnost iskanja starih besed, in to v svetu, v katerem te založniki, zlasti ameriški, silijo k pisanju knjig, podobnih scenarijem. V tem pogledu se počutim pisatelj starega kova. Pravijo, da sem sodoben, eksperimentalen ... Ne, nič avantgardnega nimam. Sem tradicionalen, neaktualen pisatelj. Morda celo preživet, a me prav nič ne briga. Mi je ljubše tako.”

> Kako preživeti, ko pa vaše knjige najdemo celo v hipermarketih? Včeraj sem v knjigarni tržaškega nakupovalnega centra odkrila devet naslovov ...

“Pisatelj si mora želeti le, da bi njegove knjige - in tu sem prevzeten - trajale v času. Kaj pomagajo sijajne kritike, nagrade, če potem tvoja knjiga živi zgolj eno leto. Edina sodba, ki resnično šteje, je mnenje nekaj generacij bralcev. Za verodostojno mnenje o pisatelju, o pomembnosti določene knjige, je potrebnih več let, vsaj 70, 80. Takrat me ne bo več, a doslej so moje knjige zdržale 30 let, in to je zame velika pohvala.”

> Stranalandio (Čudnalandia) so 22 krat ponatisnili.

“To je moja edina knjiga, namenjena predvsem otrokom. A Bar sotto il mare (Bar pod morjem) je že pri 54. ponatisu. To so majhni znaki ...”

> Kako pomemben je otroški bralec?

“Če začneš brati v otroštvu, si s to boleznijo okužen vse življenje.”

> Toda danes je glavno vprašanje, kako jih okužiti?

“Dobro jih je presenetiti, ni pa lahko, ker imajo toliko več fantazije kot odrasli. Veliko njim namenjenih knjig je napisanih tako, da otroke obravnavajo kot malce neumne bralce. Velike knjige za otroke so v resnici napisali tako zanje kakor za odrasle - Ostržek, Alica, pa tudi Harry Potter, ki mi je manj všeč od ostalih, a gre za knjigo, ki jo berejo tudi odrasli. Najprej je treba spoštovati otrokovo inteligenco. In kakor sem dejal, ga skušati presenetiti. Potem so tu starši ali učitelji, ki knjigo otroku ponudijo. Jaz lahko le pišem. Uporabili ste besedo okužiti. Ampak otrok - bralec ne obstaja. Obstaja zgolj radoveden in bister bralec, ki ima 8, 9, 15, 80, 100 let. Skratka, vem, da imam te bralce, a nimam magičnega recepta. Misterij je, zakaj me berejo, a me zelo veseli. Vem pa, kdo me ne bere.”

> Kdo?

“Bralci bestsellerjev. Če bi vedel zakaj, bi ga skušal tudi sam napisati, a ne znam.” (smeh)

> Radi berete javno?

“Zelo, tu pride na plan moja igralska preteklost. Gre za zelo resno igro, a mi je všeč, čeprav je moje prvo delo pisanje. Berem tudi ob spremljavi glasbenikov. Vendar raje berem dela drugih avtorjev.”

> Brali ste denimo Smrt Zajčija Munra skupaj z avtorjem, Nickom Cavom.

“Drži. A je šlo za enkraten primer. Bral sem predvsem, ker je to pomenilo, da je moj sin lahko preživel ves popoldan z Nickom Cavom. Očka je za ves mesec zrasel v njegovih očeh. Poleg tega je Cave izjemno prijazna oseba.”

Učitelj je intelektualec

> In če smo pri zasebnosti - ne morem mimo Beppeja Grilla.

“Z Beppejem sva dolgo sodelovala. Šlo je za zelo lepo sodelovanje, med katerim sva po mojem mnenju ustvarila tudi marsikaj novega, dotlej še nevidenega ... Potem je on začel drugo pot, ki jo spoštujem, a ne delim.”

> Česa ne delite?

“Ni mi blizu ne njegov politični projekt ne dejstvo, da se je odločil za politiko. Zame je bil veliko učinkovitejši kot komunikator, ko je objavljal in razglašal novice ... Vendar se je on odločil drugače. Občasno se slišiva, a mu vedno rečem: Ne govoriva o politiki.”

> Beseda politik ima izjemno negativen prizvok.

“Beppe se je po svojem vstopu v politiko spremenil. Še vedno ga imam zelo rad in lahko rečem, da ga imam za pošteno osebo, a njegov diskurz mi pa ni nikakor všeč, zato ne moreva več delati skupaj. Vendar ne pravim, da poznam boljši ključ od njegovega, verjamem pa, da bi Italiji lahko pomagali z drugačnimi dejanji od tistih, v katere verjame on.”

> V kaj verjamete?

“Pokazati bi morali vse, kar se ne sveti. Del skupnosti počne majhne reči, ne da bi se pritoževala. Sodelujem z 12, 13 skupinami, ki delajo stvari, v katere resnično verjamem. Gre za akcije solidarnosti, a tudi neposlušnosti. To je zame politika. Rad bi imel morda nekoliko bolj vzvišeno, totalno vizijo politike, vendar je nimam. Vem, da te majhne skupine resnično pomagajo. Če mi rečejo, naj vstopim v parlament, da bi kaj spremenil, jim odgovorim ne, ker veliko raje delam tako. A to je moja vizija politike. Italija še ni strmoglavila tudi zato, ker obstajajo te izjemne skupine ljudi, ki se ne pritožujejo in le naredijo, naredijo, naredijo. Zelo mi je všeč del poti prehoditi z njimi. Obenem zaupam književnosti - pisati pomeni reševati inteligenco vseh, zato je zelo politično dejanje, ki spodbuja debate, nenazadnje tudi kritične. Rad pomislim, da moje knjige včasih ne le ugajajo, temveč tudi iritirajo. To je zame kultura, medtem ko je kultura politike propaganda.”

> Kdo bi vas prepričal?

“Če se bo nekega dne rodil voditelj, ki bo dejal, da je na prvem mestu njegovega programa - poleg ostalega - šola, bom rekel, da je res storil nekaj novega. Tega ne počne že leta nihče. Šola naj bi bil kraj, kjer se spodbuja intelekt, kjer se soustvarja družbeno inteligenco, a vsak nov politik, ki pride na oblast, najprej reže sredstva šolstvu. Jaz pa skušam čim več obiskovati šole, ker so nadvse pomembne.”

> Manu Chao, glasbenik in aktivist, nam je poleti v intervjuju dejal, da verjame v spremembe, ki se začnejo v lastni soseski. Na skupnostnih vrtovih se začnejo največje, tudi politične spremembe.

“Povsem drži. To seveda ne pomeni, da moraš prezirati vse, kar je visoka politika, saj je treba spremljati in razumeti, kar se dogaja na tem področju. Morda pridejo zanimive zamisli tudi od tam, vendar mora biti tvoj pogled usmerjen v spremembe v tvoji najožji okolici, ki lahko odmevajo zelo daleč. Pomislimo samo na šole! Vsake toliko pravim, da je učitelj velik intelektualec. Pa ne zato, ker bi se jim prilizoval. V to verjamem! Nekateri med njimi pravijo, da nimajo veliko vpliva. Ni tako! Učitelj, ki rešuje inteligenco otrok, je velik intelektualec. Vsak dan to počne s petdesetimi otroki, torej počne enako delo kakor ga jaz s pisanjem knjige, ki je prodajo v 100.000 izvodih. Učitelji, zaupajte v svoje delo, pa čeprav gre le za petdeset otrok. Morda je med vašimi učenci tisti, ki bo jutri rešil svet. En morda postane Hitler, a drugi Gandhi.” (smeh)

MAJA PERTIČ GOMBAČ