Ujeti med alternativo in pop

> Prepoznavni ste po svoji edinstveni mešanici glasbenih žanrov, s prevladujočim sobivanjem funka in rocka. Kakšen koktajl se obeta tokrat?

Jaša Hedžet Jajo: “Hm. Bom uporabil prispodobo, ki mi jo je čisto po naključju postregel neznanec: 'Ko greš zvečer ven, nočeš biti takoj preveč opit, zato naročiš švoh viski kolo. Ampak potem se tako ali tako opiješ, in ker ti v kratkem postane vseeno, začneš naročati dvojni viski s kolo, dokler ne končaš zgolj pri viskiju.' Skratka, če je prvi album slonel nekoliko bolj na funku, se novi album bolj opira na rock, pri čemer je progresija skupni imenovalec obeh albumov. Lahko bi kar rekli, da je progresija v našem primeru kozarec. (smeh) Če je torej viski kola koktajl, bi bilo to to. Vsekakor pa ostajamo na točki, kjer nas kulturna industrija meče med alternativce, alternativci pa v popovske krogotoke. Novosti ostajajo v detajlih, ki so nehote namenjeni sladokuscem.”

> Vašo glasbo zaznamujejo besedila; gostobesedna ploha občutkov in podob, ki jih Tomi intenzivno niza in komaj dopušča vdih - sebi in poslušalcu.

Tomi Toth: “Za drugi album ne velja enako kot za njegovega predhodnika: besedila in melodije so bolj zračne Obiskovalci bodo laže dihali.”

> O čem razmišljajo Toxine tokrat? Je družbena kritika eden od pomembnih motivov?

Tomi Toth: “Koncept 'družbena kritika' implicira gledanje zviška, zato imamo raje besedno zvezo 'družbeni komentar'.”

> Koliko vas ta svet jezi?

Tomi Toth: “Čisto iskreno: da, trenutno nas precej jezi, ampak na to nismo ponosni in ne želimo se držati te jeze kakor pijanec plota. Skušamo se ravnati v skladu z bistvom koncepta Toxine: namesto, da bi se osredotočali na bolezen, usmerjamo svojo pozornost na ozdravitveni potencial.”

> Z Janezom Novakom ste dokazali, da zvenite odlično tudi v slovenščini. Si lahko obetamo tudi kako besedilo v slovenščini? Angleščina je včasih dvorezni meč ...

Tomi Toth: “Lahko si ga obetate. V Sežani bomo zaigrali tudi pesem Zrcalije, za katero menim, da ima možnost postati slovenski kultni klasik, kljub temu, da jo je Val 202 na svojem natečaju ignoriral. Soglašam, da je pisati v angleščini dvorezni meč in dodajam, da podobno velja tudi za pisanje v slovenščini, a s pomembno razliko: zapreti si vrata pred mednarodnim občinstvom pomeni zadati si smrtni udarec, zapreti si vrata pred slovenskim občinstvom pa ... hm ... a so sploh odprta?” (smeh)

> Vaše nastop spremlja tudi bogata vizualna spremljava.

Tomi Toth: “Res je, da skušamo v nastope vključevati kolikor le mogoče ne-glasbenih primesi … Žal ne toliko, kolikor bi si želeli, ker pač delamo vse sami oziroma s podporo dobrovoljnih umetnikov, ki žal večinoma delajo za pičlo plačilo ali brezplačno. Pred leti smo si naivno predstavljali, da bo naš poziv k sodelovanju za umetnike vseh vrst in struj, ki bi v našem delu videli kaj, s čimer se identificirajo, žel velik odziv. Žal pa je stanje v Sloveniji tako, da so umetniki v zelo podobnem položaju kakor mali podjetniki. V Ljubljani sem videl pomenljiv grafit: 'Fuck art, survive!' (Jebeš umetnost, preživi!) Ne bi rad preveč razkril, kaj se obeta v Sežani. Povem zgolj to, da smo osvežili sodelovanje z našim priljubljenim starim znancem, vizualnim umetnikom, fotografom in mojstrom svetlobe Jako Varmužem, in pa, da se nam obeta obisk slovenskega slehernika, Janeza Novaka.”

> Ste tudi avtorji svojih spotov. Gre za željo po obvladovanju vseh vidikov ustvarjalnosti ali izhaja iz nuje?

Gregor Brajkovič: “Bolj kot za željo po obvladovanju gre za željo po sodelovanju pri samem procesu nastajanja videov in za odkrivanje drugih umetniških smeri, ki niso izključno glasbene narave, jih je pa mogoče povezati z glasbo in jo z njimi tudi nadgraditi. Drugi razlog, da se sami ukvarjamo s tem, pa je tudi finančne narave, saj izdelava videospota s pomočjo tretje osebe (skoraj vedno) zahteva določen finančni vložek, ki pa si ga z našim proračunom skupina žal ne more privoščiti. Zato so naši videospoti plod sodelovanja ljudi, ki so nam blizu, ki nas podpirajo in ki jim ni težko žrtvovati nekaj časa, četudi za to niso finančno plačani. Poplačani so s končnim izdelkom in z novo izkušnjo. Tako kot konec koncev tudi mi sami.”

> Pripravljate že kaj novega?

Gregor Brajkovič: “Glede novosti lahko omenim le, da upamo na zvočno in slikovno kakovosten posnetek, ki bo nastal na sežanskem koncertu v živo. Si želite biti v videu tudi vi? Veste, kam priti.”

> V Sežano prihajate z že posnetimi skladbami za novo ploščo, ki pa še ni natisnjena. Je to še ena novodobna zgodba o vprašanju smiselnosti izdajanja fizičnih nosilcev zvoka? Bo plošča izšla v taki obliki? Je to dandanes sploh pomembno?

Samo Turk: “Novi album je že posnet in, kar zadeva audio izdelek, že dokončan. Naš namen je pravzaprav album izdati (tudi) v tujini, na čemer trenutno delamo, zato še ne vemo, v kakšni obliki bo izdan, najverjetneje pa bo izdan tako na CD-ju kot tudi v digitalni obliki. V obeh različicah je moč dobiti že naš prvi album - v digitalni obliki na Bandcampu celo zastonj oziroma za prostovoljni prispevek. Dandanes se CD-ji res ne prodajajo, zato nima smisla tiskati velikih količin, je pa po drugi strani v porastu prodaja vinilk. Osebno bi bil najbolj navdušen, če bi izdali album v kombinaciji vinil/digitalije.”

> Nastopate v Kosovelovem domu, ki ni tipično prizorišče alternative. Kakšne pa so možnosti za nastope dandanes? Kakšna je scena? Na obali so med drugim zaprli MKC …

Samo Turk: “Koncertna realnost pri nas je žal taka, da vsaj bendi, kot je Toxine, na tipičnih prizoriščih alternative zelo poredko igrajo. Večinoma smo 'obsojeni' na lokale, kar ne pomeni, da se tam ne da doživeti dobrega koncerta, vendar v takšnih okoljih trpi glasba, saj jo je treba podrediti žuru oziroma ohranjati pozornost občinstva s konvencionalnimi rock’n’roll pristopi, kar sicer ni naš namen. K temu je treba dodati, da je Kosovelov dom zelo hvaležno prizorišče za praktično kakršnokoli glasbo - no, razen če kot pogoj za alternativno prizorišče vzamemo mraz in temo. Tudi osebje je zelo prijazno in ustrežljivo - čisto drugače, kot marsikje drugje, kjer se z glasbenim programom ukvarjajo ljudje, ki o glasbi nimajo pojma.

V MKC-ju sicer nikoli nismo igrali, ker smo že pred edinim načrtovanim koncertom tam doživeli konflikt z Markom Brecljem. Kako bo v post-brecljevski dobi, bomo še videli. Obalna regija res krvavo potrebuje prostor alternativne kulture, vendar odprtega, ne takega, kjer je vsaka stvar 'preveč pop'.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ