Ukrajina je doma tudi na Krasu
Marca Ukrajinci doma in po vsem svetu praznujejo rojstni dan svojega največjega narodnega pesnika Tarasa G. Ševčenka. Svoj mozaik v zgodbo sta pristavila tudi prevajalec Jože (Josip) Abram in njegova rojstna vas, Štanjel.
Če se sprehajate po Štanjelu, v bližini kraške hiše naletite na dva doprsna kipa. Prvi s klobukom na glavi in nasmeškom na obrazu nekoliko hudomušno pozdravlja mimoidoče. Drugi, z bolj odločnim in mogoče celo nekoliko jeznim izrazom na obrazu, opazuje dogajanje po srednjeveškem naselju. Kaj imata skupnega duhovnik, ki se je rodil v tej hiši, Jože (Josip) Abram, sodobniki pa so ga poznali tudi pod imenom Trentar, in največji ukrajinski pesnik Taras Grigorovič Ševčenko?
Abram je že leta 1907 mojstrsko prevedel eno najznamenitejših Ševčenkovih pesniških zbirk Kobzar. Poleg tega je tudi spodbujal ukrajinsko-slovenske odnose. Njegov sorodnik Vojko Markočič skupaj z družino tradicijo nadaljuje in vrata svoje domačije na široko odpira marca, ko Ukrajinci po vsem svetu praznujejo rojstni dan velikega pesnika. Ukrajinci, ki živijo v Sloveniji, zato tradicionalno prihajajo v Štanjel, ki je postal mesto prijateljstva med dvema narodoma.
Priložnost smo izkoristili tudi zato, da ukrajinskega veleposlanika v Sloveniji povprašamo o trenutnem dogajanju v domovini.
Ob rojstvu tlačan, ob smrti junak
Taras G. Ševčenko se je rodil 9. marca 1814 v vasici blizu Kijeva kot sin tlačana. Njegova pot do priznanega pesnika in slikarja ni bila lahka.
Pri enajstih letih postane sirota in se prične sam preživljati. Večino življenja preživi kot tlačan, šele leta 1838 postane svoboden, zahvaljujoč slikarskemu uspehu. Istega leta je sprejet na akademijo, dve leti kasneje pa objavi svojo najznamenitejšo zbirko Kobzar.
Ostaja dovzeten za trpljenje ukrajinskega prebivalstva v ruskem imperiju. Sodu zbije dno pesem Sanje, ki na zbadljiv način opisuje ruske plemiče s carjem in carico na čelu. Leta 1847 ga aretirajo in obsodijo, da uporablja “mali ruski jezik”, kar je bilo arhaično rusko poimenovanje za ukrajinščino, za opisovanje neprimerne vsebine, namesto da bi bil hvaležen za osvoboditev. Obsodba je bila huda: do leta 1859 se ni smel vrniti v Ukrajino. Vrnitev je bila kratka, umrl je dve leti kasneje, leta 1961. Star je bil 47 let in en dan.
Ševčenkovo pisanje je prispevalo k vzpostavitvi ukrajinske nacionalne zavesti, in zato ostaja danes še kako aktualen. Še več, postal je simbol upora ruskim težnjam, in danes se ukrajinski narod še bolj obrača k njegovim besedam.
Kar je Prešeren za Slovence ...
Če ste se ob tem spomnili na avtorja Zdravljice, se niste nič zmotili. Še en pesnik je približno 1600 kilometrov zahodneje ob približno istem času sanjal o svobodni domovini in prijateljstvu med narodi. Ko želijo Ukrajinci Ševčenka približati Slovencem, pojasnijo: “Ševčenko je za nas, kar je za vas Prešeren.”
Ukrajinska diaspora premore skoraj 24 milijonov ljudi in Ševčenkovih kipov je na tisoče po vsem svetu, obeleževanje spomina nanj pa je eden največjih ukrajinskih običajev.
O kulturnih povezavah med Slovenijo in Ukrajino pripoveduje Eugen Petrešin, predsednik Društva Karpati, ki združuje Ukrajince in njihove potomce v Sloveniji. Iz ukrajinskega ljudskega pesništva in tudi Ševčenkovih del se je napajala slovenska moderna z Dragotinom Kettejem, Aleksandrom Murnom in Otonom Župančičem.
Kdo bi si mislil, da so Slovenci vplivali celo na ukrajinsko šolstvo v 19. stoletju. “Avstro-ogrska monarhija je poudarjala domač jezik v šolah. Slovenec Jernej Kopitar, ki je bil cenzor na Dunaju, je bil odgovoren tudi za ukrajinski jezik. Malo ljudi ve, da so zato Slovenci pisali učbenike za otroke v Ukrajini. Zelo dobre. Imam bukvar, berilo, za prvi razred, ki to dokazuje,” pove Petrešin.
Kultura bo rešila svet
Eugen Petrešin je v Slovenijo prišel iz Bosne, kamor se je njegova družina preselila še v času avstro-ogrske monarhije, naša naslednja sogovornica, Olga Moroz iz zavoda Rokavička, pa je v Slovenijo prišla pred petnajstimi leti.
Slovenščino govori odlično in brez napak. “Sem profesorica ukrajinščine, govorim tudi ruski, slovaški in češki jezik, najbrž zato s slovenskim nisem imela veliko težav,” pove Morozova, ki se v Sloveniji ukvarja s poučevanjem ukrajinščine in organizacijo vrste tečajev.
“Zanimanja za ukrajinski jezik je vedno več. Včasih tečajnike vprašam, zakaj so se odločili za ukrajinščino, če je ruščina vendar bolj uporabna. Najbolj mi je všeč odgovor, da se ukrajinskega jezika učijo, ker je lepši,” se posmeje Morozeva.
Tudi odnos Slovencev do Ukrajincev se je v zadnjem času zaradi dogodkov v njihovi domovini spremenil, opaža sogovornica: “Kot ženska sem se prej dolgo ubadala z raznoraznimi stereotipi, zdaj pa vsi točno vedo, da Ukrajina ni Rusija. Točno vedo, za kaj se borimo. Za svoj jezik, svojo enotnost in svojo prihodnost. Ob vsem slabem se je iz tega vseeno izcimilo nekaj dobrega.”
Olga zase sicer pravi, da je Slovenka ukrajinskega rodu: “Na to sem zelo ponosna. Moja Slovenija je zelo prijazna in odprta do ukrajinske kulture.”
Ševčenko je veliko pozornosti posvečal tudi ukrajinski ženski, omeni Olga ob njegovih razstavljenih delih: “Vedno je opisoval naravo in nesrečno žensko usodo. Občutek nezaščitene ženske, ki gre v širni svet in se mora boriti zase. Nenazadnje se to veliko Ukrajinkam dogaja še danes.”
O aktualnosti Ševčenka pove: “Ni res, da je zdaj aktualnejši. Vedno je bil aktualen. A za človeka, ki ga boli, se mu zdi, da je ta trenutek najpomembnejši. Pravim, da bo kultura rešila svet. Umetnost in kultura. Biti revolucionar je sicer lepo, a zgodovina Sovjetske zveze nam da misliti, kako se lahko konča. Moramo se izražati prek kulture in zato se moramo zgledovati po najboljših ljudeh naših narodov.”
Abram, mojstrski prevajalec, duhovnik, planinec ...
Ševčenkova pesniška zbirka Kobzar je bila prevedena v skorajda vse svetovne jezike, Slovenci smo svoj prevod dobili že zelo zgodaj, leta 1907. Zanj se lahko zahvalimo leta 1875 rojenemu Abramu. Za prevajanje ukrajinskega pesnika se je navdušil, ker je v boju Ukrajincev izpod ruske in poljske nadvlade videl vzporednice z borbo slovenskega naroda proti svojim zatiralcem. Prevod je bil več kot dobro sprejet, saj ga Ukrajinci v Sloveniji še dobro stoletje kasneje ocenjujejo kot mojstrsko delo.
Abram se je že med šolanjem za duhovnika navdušil nad slovansko literaturo. Nanj je pomembno vplival tudi Janez Evangelist Krek, na njegovo pobudo so v Štanjelu kasneje ustanovili društvo Zaporoška Sič. Namen društva, poimenovanega po kozaški demokratični skupnosti, je bilo predvsem vzdrževanje ukrajinskih in slovenskih stikov.
A Abram ni bil le mojster prevajanja in duhovnik, temveč tudi pisatelj, dramatik in celo organizator planinstva. Ne preseneča, da se ga je prijel priimek Trentar - prav v Bovcu in v Trenti je namreč opravljal prve službene zadolžitve kot kaplan in vikar.
PETRA MEZINEC
