“Umetnik mora biti bojevnik”

Marina Abramović (1946, Beograd), pionirka in danes diva performansa, je to izjavila ob svoji predlanski retrospektivi v Muzeju moderne umetnosti (Moma) v New Yorku. Razstava v Momu za umetnika pomeni ne le priznanje, ampak vzpon na vrh sveta, in njeno si je ogledalo pol milijona ljudi. V času retrospektive se je pred muzejem drenjala množica, ljudje so ure in ure čakali v vrsti, nekateri so tam celo prebili noč. Ko so se odprla vrata, se je množica zapodila v prostor, kjer je sedela Marina. Preprosto, a z vso zbranostjo in negibnostjo je sedela na stolu za mizo, stol nasproti nje pa je bil prazen. Nanj se je lahko usedel kdorkoli in ostal, kolikor dolgo je želel. Ko se je usedel, je dvignila glavo in ga pogledala v oči. To je počela tri mesece, od 14. marca do 31. maja, šest dni v tednu, od desetih in pol do petih in pol. Skupaj 700 ur, v popolni tišini. “Najtežje je narediti nekaj, kar je blizu niča. To te zahteva celega, kajti tu ni več zgodb, ki bi jih pravil, in ni objektov, za katere bi se skril.”

Abramovićeva je s svojimi radikalnimi performansi vedno izzvala publiko. Kot medij je uporabljala svoje telo, telo kot izjavo, ki je včasih nasilna ali provokativna. Gola se je zaletavala v zid, med prste si je v hitrem ritmu zabadala nož, igrala se je z ognjem, stala v galeriji nepremično v tišini in dovolila, da so ljudje na njej lahko uporabljali različne predmete, nekdo ji je na vrat nastavil pištolo ... Vse to se je izkazalo kot znanstveni eksperiment o človeški naravi. “In kaj je umetnost drugega kot pokazatelj človeške narave,” reče Klaus Biesenbach, kurator retrospektive v Momu. “Opna naše civilizacije je zelo tanka. In prav zastrašujoče je, ko vidiš, kako hitro ljudje postanejo zverinski, če jim le daš dovoljenje za to,” njene začetne performanse v dokumentarnem filmu komentira Chrissie Iles, kuratorka Whitneyjevega muzeja ameriške umetnosti.