Univerze so podjetja in študentje stranke, ki kupujejo diplome

Nuccio Ordine se je v predavalnici Filozofske fakultete v Ljubljani počutil kot doma. Predvsem je udejanjal svoje temeljno poklicno načelo: da mora človek, ki uči, to početi s prepričanjem in strastjo, saj sicer ubije navdušenje v svojem učencu. In pri pridobivanju znanja gre zgolj in samo za to: za željo po odkrivanju, za voljo po iskanju.

Knjiga Koristnost nekoristnega, ki je pred kratkim izšla v slovenskem prevodu Irene Trenc Frelih in s predgovorom Borisa Pahorja, raste iz Ordinove profesorske izkušnje. Delo, ki ima podnaslov “manifest”, je hkrati tudi nekakšen vademecum - zbirka razmišljanj filozofov, literatov in znanstvenikov minulih stoletij, ki v iskanju odgovorov o smislu in ciljih človeškega obstoja vsak na drugačen način ugotavljajo, da odgovor ni v zaslužku in zmagi, temveč v poti in v delu.

“Ob začetku vsakega akademskega leta svojim novim študentom postavim isto vprašanje: zakaj so prišli na univerzo, kaj iščejo tu. Pogledajo me začudeno in običajno povedo, da so seveda prišli zato, da bi diplomirali. Ampak jaz odgovorim, da se na univerzo ne pride zaradi diplome, tako kot se ne vpisujemo na srednjo šolo zaradi mature, temveč sta šola in univerza velika priložnost, ki nam jo ponuja družba, da poskušamo postati boljši.,” povzema Ordine. Hkrati pa priznava, da je resničnost daleč od te idealne slike.

57-letni Nuccio Ordine je italijanski filozof, profesor in eden največjih sodobnih svetovnih strokovnjakov za renesanso in filozofa Giordana Bruna. Je nosilec številnih častnih nazivov svetovnih institucij in najvišjega državnega odlikovanja Republike Italije. Ordine na Univerzi v Kalabriji predava italijansko književnost, kot gostujoči profesor pa predava o italijanski renesansi na številnih najbolj cenjenih evropskih in svetovnih univerzah ter je znanstveni sodelavec na mnogih raziskovalnih inštitutih. Med drugim je predaval na Harvardu, Yaleu in na pariški Sorbonni. V Sloveniji se je ob predstavitvi prevoda svoje knjige Koristnost nekoristnega, za katero je Boris Pahor v predgovoru, nekoliko hudomušno, napisal, da je “sijajno in koristno delo”, ustavil v Kopru in Ljubljani.

Koristnost vodi v katastrofo

Že bežen pogled na razmere na evropskih univerzah, poudarja Ordine, razkriva, da sodobni študentje večinoma ne slišijo ničesar o užitku ob učenju ali o strasti do znanja. Zato jih tudi ne moremo kriviti, da že na gimnazijo, sploh pa na fakulteto, pridejo bolj z mislijo na to, da bodo dobili spričevalo in diplomo, kot na to, da se bodo kaj naučili: “Kriva je družba, ki je zgradila model, utemeljen na utilitarizmu, na načelu koristnosti. Naredimo nekaj, zato, da dobimo nekaj drugega. Univerza in šola bi morala biti kraja, kjer se načelu koristnosti zoperstavljamo. Ker ima učenje vrednost samo po sebi in ta vrednost presega konkretni zaslužek, ki ga z nekim znanjem lahko dobim.”

Če utilitarizem spustimo na nekatera kritična področja družbe, sprožimo katastrofalne posledice, je prepričan Ordine. Poleg izobraževanja so svetovi, ki bi jih morali za vsako ceno braniti pred diktaturo koristnosti, še znanstveno raziskovanje, umetnost in kulturna dediščina ter medčloveški odnosi.

Besede nikoli niso nevtralne, opozarja Ordine, in ni naključje, da so snovalci bolonjske reforme, ki je predrugačila evropsko šolstvo, izbrali značilni ekonomski besednjak. Študent mora, denimo, za diplomo zbrati dovolj “kreditnih točk”. Tipično za družbo, ki je obsedena z upniškimi in dolžniškimi razmerji: “Univerza se uklanja modelu podjetja in študenti so stranke tega podjetja. Stranke prihajajo na univerzo, da bi kupile diplomo. Logika podjetja, aplicirana na univerzo, je katastrofa za pravi smisel in namen, ki naj bi ga imel študij.”

Orlando na zavodu za zaposlovanje

Glavni nalogi profesorjev, razmišlja Ordine, bi morali biti priprava predavanj in raziskovalno delo. “Danes sta to zadnji stvari, na katere profesor misli. Univerza - podjetje zahteva birokratizacijo profesorjevega dela. Profesor mora ves dan sedeti na najrazličnejših sestankih, mora spraševati za denar, pripravljati poročila, odgovarjati na neumna vprašanja ministrstva. Od lani ministrstvo vsem italijanskim profesorjem pošilja obrazec, na katerem sprašuje, kakšen je naslov predmeta, ki ga profesor predava, in na kakšen način snov, ki jo podaja, koristi pri vključevanju študentov na trg dela. Predaval sem o Ariostovi pesnitvi Besneči Roland. Kaj naj bi odgovoril na to vprašanje? Prišli smo do točke, ko nas je ugrabila birokracija, ki od nas zahteva, da se obnašamo birokratsko, zato da se birokratski sistem obdrži.”

Korporacijska logika na univerzah ima še eno katastrofalno posledico, poudarja Ordine. Povsem logično je, da se v podjetju dejavnosti, ki niso produktivne in ne prinašajo dobička, ukinejo. “Če bomo nekega dne imeli profesorja sanskrta z dvema študentoma, se bo univerza odločila, da program ukine, ker se ne splača. Enako se bo zgodilo profesorju z desetimi študenti stare grščine. In dogajalo se bo s paelologijo, filologijo, arheologijo in vsemi vedami, ki nimajo takojšnjega ekonomskega učinka. Skušajte si predstavljati, kaj se bo zgodilo čez 100 let. Ko bodo zadnji poznavalci sanskrta, stare grščine in latinščine mrvi, bomo morali zapreti vse knjižnice. In ob novem arheološkem odkritju nihče več ne bo znal razbrati napisa na spomeniku.”

To ni le miselna vaja, je prepričan Ordine, temveč realna grožnja, ki lahko uniči družbo, ukine demokracijo in pokoplje vrednote, ki bi morale biti civilizacijski temelj človeštva.

Umetniška nafta in radijski valovi

Še eno področje, na katero utilitarizem ne bi smel vstopiti, je področje umetniške dediščine. “Ali veste, kako so italijanski ministri v sedemdesetih letih začeli imenovali našo dediščino? Kulturna najdišča. V zadnjih letih je bil eden od ministrov še bolj neposreden. Umetniška dediščina, je rekel, je naša nafta. To pomeni, da nas umetniška dela zanimajo, ker ustvarjajo dobiček. Torej delo nima vrednosti v sebi, ampak je njegova vrednost sorazmerna z zaslužkom, ki ga prinaša. To je strašno in protivzgojno.”

“Žrtve utilitarizma nismo samo mi humanisti, ta ogroža tudi prihodnost naravoslovnih znanosti. Danes tako imenovana temeljna znanost, torej znanost, ki ne dela za izdelovanje produkta, ki bi ga umestili na tržišče, ne dobiva več javnega denarja. Država naroča univerzam in raziskovalnim središčem, naj išče zunanje, zasebne vire denarja. In logično je, da multinacionalka, ki daje denar za raziskave, tega ne počne iz dobrodelnih razlogov. Seveda tudi ob tehnoloških raziskavah znanost napreduje. Ampak velike revolucije v zgodovini znanosti so posledica odprtih, brezciljnih raziskovanj,” opozarja Ordine in za ponazoritev izbere primer Guglielma Marconija, ki velja za izumitelja radia. Marconi je izhajal iz ugotovitev o elektromagnetnih valovih Jamesa Maxwella in Heinricha Hertza: “Če bi ta dva norca nekdo vprašal, čemu služijo njune raziskave, bi naivno odgovorila, da ničemur, razen zadovoljitvi lastne intelektualne radovednosti. A če teh dveh norcev ne bi bilo, Marconi ne bi imel česa odkriti.”

Prijatelj v škatli

“Četrto področje, ki bi ga morali zaščititi pred uničujočimi posledicami načela koristnosti, je naše zasebno življenje, naši medčloveški odnosi. Svojim študentom rad berem Malega princa. Puščavska lisica in mali princ imata tam zelo lep dialog o prijateljstvu. Princ ne ve, kaj je prijateljstvo, in lisica mu pojasni, da v današnjem svetu ljudje nimajo časa, vedno se jim mudi. Ljudje so se naučili zaradi pomanjkanja časa kupovati že narejene stvari. Ker ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje prijateljev nimajo več.”

Ordine je navedel besede, ki jih je dramatik Eugene Ionesco izrekel na neki konferenci leta 1961: “Če ne razumemo koristnosti nekoristnega, pa nekoristnosti koristnega, ne razumemo umetnosti; in dežela, kjer ne razumejo umetnosti, je dežela sužnjev ali robotov, dežela nesrečnih ljudi, ljudi, ki se ne smejijo in ne nasmihajo, dežela brez duha; kjer ni humorja, ni smeha, sta pa jeza in sovraštvo.”

Štirideset let kasneje, ko skrajneži Islamske države uničujejo tempelj v Palmiri, so te besede mora še bolj aktualne, razmišlja Nobile. “To knjigo sem napisal, ker sem želel svojim študentom dopovedati, da je najpomembnejša vrednota človeškega bitja kultura v najširšem pomenu: sposobnost ustvariti si avtonomno razmišljanje.”

Z denarjem je moč kupiti ugled in moč, znanja pa ne, pravi Nobile. Znanje nam je dosegljivo le prek napora in truda, bistvo pa ni v cilju, ki ga s tem naporom dosežemo, temveč ravno v delu samem, v tem, da tekmujemo, da se častno borimo.

Čudež Pitagorovega izreka

Kultura, meni Nobile, je edina oblika upora tržni logiki: “V tržni izmenjavi sta vedno izguba in dobiček. Če greste v knjigarno in kupite Koristnost nekoristnega, izgubite denar in dobite mojo knjigo. Knjigarna izgubi knjigo in dobi denar. Vsak dan pa se v predavalnicah in učilnicah po vsem svetu dogaja čudež: profesor lahko nauči Pitagorov izrek, ne da bi ga izgubil. Nasprotno: dober profesor ve, da z delitvijo veča svoje znanje.”

V sklepnem delu knjige se Nuccio Ordine ukvarja z zamislijo o posedovanju resnice in ljubezni. Z zelo pomembnim vprašanjem v času, ko se svet najbolj boji ekstremizma in nasilja, povezanega z verskim fanatizmom. Tudi ta raste iz naraščajoče logike trga in lastništva: “Fanatizem se rodi iz predpostavke o posedovanju resnice, ki je edina resnica. Skozi stoletja se je izoblikoval cel filozofski tok, ki se bori proti zamisli, da je mogoče posedovati resnico. Imeti resnico v lasti, pomeni, ubiti jo.”

Človek ve, da mu je usojeno zasledovanje resnice, približevanje absolutnosti, ki jo nikoli ne bo dosegel, meni Ordine, a prav to iskanje nas dela plemenite in prav v tem iskanju je neprecenljiva vloga profesorjev, ki v veliki meri odločajo o prihodnosti človeštva: “Iskati moramo profesorje, ki imajo strast. Univerza - podjetje pa ni kraj, kjer bi bilo moč učiti s s strastjo. Če našim vladajočim ne bomo uspeli dopovedati, da je prihodnost človeštva v rokah mladih generacij, bomo težko ustvarili bolj humano družbo. Če bi me nekdo vprašal, kaj je v enem stavku naloga izobraževalnega sistema, bi izbral stavek Alberta Einsteina, napisanega v čudovitem članku v New York Timesu: 'Samo življenje, ki ga živimo za drugega, je življenje, ki ga je vredno živeti'.”

VESNA HUMAR

abcdefgJaka Jeraša