Uspavanka, po kateri ne zaspiš

Običajno je drugače, docela drugače. Italijani praviloma kršijo pravila, zapovedi jemljejo bolj za šalo kakor zares. Tukaj, v lepo zapolnjeni športni dvorani Palasport Forum, primerljivi z manjšo Halo Tivoli, pa so gospe in gospodje, povečini kantavtorjevi vrstniki, kar sedeli, sedeli in sedeli. No ja, ob izteku zabave, med venčkom največjih uspešnic, so na pevčevo spodbudo vendarle vstali in zaploskali, a takoj zatem pridno pokimali neobičajno strogim redarjem in spet sedli.

Veliko več življenja je na odru pokazal belobradi kantavtor iz Rima, ki bo jutri, 4. aprila, praznoval 64. rojstni dan. Francesco De Gregori je v Furlanijo pripotoval z desetčlanskim bendom in novim dvojnim albumom Vivavoce pod pazduho, nekakšnim prerezom svoje dolge kariere, zbirko povečini starejših, a sveže posnetih in v nove aranžmaje preoblečenih pesmi.

Tudi takšnega preoblikovanja in osveževanja lastnih klasik se je naučil pri velikem, okroglo desetletje starejšem Bobu Dylanu, s katerim si bo poleti delil oder v Toskani, v šarmantnem starodavnem mestu Lucca, kjer bo občinstvo ogreval pred učiteljevim koncertom.

Druži ju marsikaj. Že res, na prvi pogled in posluh sta najprepoznavnejša po blagoglasnem, nemalokrat tudi rezkem soglasju kitare in orglic, neprecenljiva sta kot združevalca visoke poezije in priljudne glasbe, a spregledati ne gre niti njunega spretnega prepletanja starega in novega. Ne obešata se na staro slavo in na koncertih zimzelenim uspešnicam ne dopustita, da bi zasenčile novejše, prav tako krepke, pa četudi večini poslušalcev manj znane pesmi.

Seveda pa mora umetnik, ki se želi iti takšen špas, najprej zadostiti še zdaleč ne lahko osvojljivemu pogoju: tudi v drugi polovici življenja mora ustvarjati vsaj dobre, če že ne odlične pesmi in albume, ne pa zgolj reciklirati lastne zgodovine.

Od Homerja do Joycea

De Gregori je v Pordenonu iz svojega obsežnega in bogatega opusa potegnil več ko dva ducata pesmi, začenši z mlajšo, strupeno angažirano Finestre rotte, v melodiji sumljivo sorodno Dylanovi The levee's gonna break, že takoj zatem pa je pošteno pihnil v orglice in pospremljen z aplavzom odbrenkal jedko himno Viva l'Italia.

Pri ostrejši Il panorama di Betlemme je glas posodil umirajočemu vojaku na Bližnjem vzhodu, v Caterini je opeval florentinsko pevko Caterino Bueno, zapel pa je tudi daljšo Un guanto, v kateri pripoveduje štorijo, ki jo je Nemec Max Klinger upodobil na ciklu desetih jedkanic Ein Handschuh (Rokavica) iz leta 1881.

Marsikoga je prijetno presenetila Santa Lucia - pokojni Lucio Dalla jo je med vsemi De Gregorijevimi imel najraje -, krepko pa je udarila tudi kompleksna Il canto delle sirene, v kateri odzvanjajo tako Homerjeva Odiseja in njen daljni potomec, Joyceov Ulikses, kakor Melvillov Moby Dick in še kaj.

Med najganljivejšimi je bila kajpada La leva calcistica della classe '68, v kateri pevec dvanajstletnega fantiča hrabri in spodbuja, mu prigovarja, naj veruje v svojo bleščečo nogometno prihodnost, sočasno pa portretira druščino zdaj že odraslih “žalostnih igralcev, ki nikoli niso zmagali”, dedcev, ki so obupali, udušili svoje sanje in zabredli v pusto brezimno življenje. Kako se bo končalo? Bo mali Nino vztrajal, mu bo nekega dne uspelo, ali pa bo še on kopačke obesil na klin, obnje pa tudi svoje načrte, svoje sanje? Odgovoril bi samo slab kantavtor.

Mojstrska je tudi ena De Gregorijevih slavnejših, Generale, ki je prav tako zadonela po dvorani, angažirana, protivojna, a prav nič naivna, marveč polna čudovitih prizorov, v katerih življenje premaguje vojno. De Gregori je levičar, to že, vendar umetnosti ne maliči z aktivizmom. Njegove najboljše pesmi se ponašajo s slikovitimi podobami, z duhovitimi zasuki in nevsiljivo melanholijo, ki poslušalčevo oko ovlaži že v domači sobi, kaj šele na koncertu.

In kako izvrstno v živo zaropota živahna Sotto le stelle del Messico a trapanàr, med katero se enajsterica na odru razpoči v vsem svojem sijaju; kantavtorja, ki na tej turneji igra kitaro in orglice, klavirju pa se ogiba, spremljajo trije kitaristi, pianist, ki po potrebi raztegne tudi harmoniko, violinistka, basist, bobnar, trobentač, pozavnist in saksofonist.

Vrnite mi berlinski zid!

Ko že kaže, da se bo koncert sprevrgel v razvratno veselico, De Gregori umiri svojo tovarišijo in lagodno krene v ljubezensko Bellamore. Podobno utišana je bila v Pordenonu samo še mlajša Guarda che non sono io, ob slikoviti Belle époque edina predstavnica zadnjega studijskega albuma Sulla strada (2012). V njej pevec nagovarja svoje oboževalce, zasledovalce, ki ga nadlegujejo z vprašanji o nekih starih pesmih, medtem ko se iz trgovine vrača, otovorjen z vrečkami. Nisem tisti, po katerem koprnite, jim pojasnjuje, tistega sploh ni, je konstrukcija, fikcija.

Ostreje je zasekala peklenska Il futuro, pred katero je kantavtor vestno pojasnil, da tale mračni portret prihodnosti - ki je naša sedanjost! - sploh ni njegovo maslo, marveč je kolikor mogoče zvesta prepesnitev mojstrovine Leonarda Cohena The future. De Gregori se avtorstvu bržkone ni odrekel zgolj iz altruističnih vzgibov, marveč tudi vsaj malček preračunljivo, v skrbi, da bi se zvesto in pridno sedeče občinstvo ne vprašalo, ali se mu je zmešalo, ko pa nenadoma strelja tako strašne stihe, v katerih koprni po berlinskem zidu in Stalinu, po seksualnih perverzijah in drugih packarijah. Resnici na ljubo pa je vendarle treba dodati, da je kot sicer kar spreten prevajalec Cohenove podobe še malce ublažil, jih omilil, napravil sprejemljivejše za takšnole občinstvo, ki ves večer presedi in ob najposkočnejših ritmih komaj zaznavno miglja z glavami. Kar je velik, težko dosegljiv uspeh zlasti med izrazito ritmično La testa nel secchio, pevčevim preletom lastnega življenja, ali pa med prav tako mlajšima Mayday in Vai in Africa, Celestino. Ali med staro dobro Titanic, pesmijo zgovornega naslova, v kateri pa pripovedovalec strašne nesreče v ledenem morju sploh ne omeni, marveč zgolj v radoživem ritmu niza slikovite prizore družbe, vzhičene nad tehnološkim napredkom in brezskrbno prihodnostjo. Če si v Pordenonu med tole pesmijo pomislil na potnike, ki so se nekaj dni prej v Barceloni prav tako živahno vkrcali na letalo za Düsseldorf, te je zmrazilo do kosti in še globlje.

Pa so te spet ogreli hiti, ki so se čedalje bolj gostili, Buonanotte fiorellino, Niente da capire, Alice in La donna cannone, slednja pospremljena zgolj s klavirjem in violino, in kajpada ena najslavnejših, Rimmel z istoimenske plošče, ki ji bo De Gregori septembra ob njeni 40-letnici posvetil jubilejni koncert v veronski areni.

Ko je odzvenela, se je v pordenonski športni dvorani zgodilo tisto, kar na dobrih koncertih velja za zločin zoper človeštvo in glasbo: večina je nekajkrat zaploskala in pričela mirno odhajati, ne da bi si poskusila izprositi še kakšno pesem. V dvorani so že prižgali luči, ko so muzikanti spet stopili izza zavese in že skoraj izsilili podaljšek, s katerim na tej turneji zaključujejo vsako zabavo. Zanimivo, koncerta ne zaokrožijo s kakim velikim hitom, kakor narekujejo šege in navade, marveč z manj znanima, a zelo fejst pesmima: z bolj ritmično Cose s plošče Mira Mare 19.4.89 - druga polovica naslova je obenem datum izida albuma - in pa z mlajšo in blažjo Volavola z novejše zbirke Per brevità chiamato artista (2008).

De Gregori je bil v Pordenonu očitno dobre volje, pa je svoji bandi pokimal in že krenil v reprizo uspavanke Buonanotte fiorellino, ki jo je bil pred štirimi desetletji napisal, potem ko je slišal Dylanovo Winterlude, ob izteku pordenonskega koncerta pa jo je položil na divjo melodijo učiteljeve Rainy day women #12 & 35. Uspavanka, po kateri zlepa ne zaspiš. ANDRAŽ GOMBAČ