“V Argentini bi rad igral predvsem zaradi Maradone”

Biti trobentač pomeni igrati v Gući. Biti dober trobentač pa pomeni nastopiti in zmagati v Gući. Vse to in še mnogo več je petkratni zmagovalec Guće, Boban Marković. Pred nekaj leti je po navedbah prestižne glasbene revije Songlines bil proglašen za najboljšega tobentača na svetu. Redno nastopa tudi v Sloveniji. Minuli mesec je bil poleg Gorana Bregovića osrednji gost festivala Guća na Krasu.

> Trobenta je že desetletja vaš prepoznavni in zaščitni znak. Kako je prišlo do vaše odločitve, da postanete glasbenik?

“Moj pokojni oče Dragutin je vedno verjel, da bom postal dober glasbenik na trobenti, in on je v prvi vrsti tudi 'krivec' moje nadaljnje glasbene poti. Sam sem kot fantič (tako kot mnogi drugi) sprva sanjaril, da postanem nogometaš. Ko pa sem začel resneje igrati na trobento, sem tudi sam vse bolj spoznaval, da je pot, ki mi jo je začrtal oče, tista prava. Na srečo sem ga poslušal.”

> Čeprav so v vaši družini menda sprva govorili, da boste postali čevljar?

“Oče je bil odličen čevljar, eden tistih z zlatimi rokami in pravi mojster. Poleg tega pa je bil tudi nadvse dober glasbenik in predvsem odličen učitelj.

Nikoli me ni zanimalo, kako se popravi ali izdela čevelj, in se za čevljarja nisem nikoli izučil. Lahko pa rečem, da se toliko na ta poklic le spoznam, da celo danes znam izbrati kvalitetne čevlje.” (smeh)

> Najverjetneje se dobro spominjate tudi prve trobente, ki ste jo dobili?

“Ta trobenta ima sedaj svoje mesto v Muzeju trobent v Gući. V prilogi albuma Live in Belgrade sem na sliki s tem čudovitim inštrumentom. Vedno je bila del mene in mi bo vedno pomenila nekaj posebnega. Odlična trobenta.”

> Baje so vas še kot mladega trobentača povabili v London, kjer ste igrali s skupino 20 obetavnih trobentačev. Pred vas naj bi postavili note. Sprva niste odigrali prav ničesar, ko ste slišali glasbo, ki jo je bilo potrebno odigrati, pa je bila stvar povsem drugačna. Je bilo res tako?

(smeh) “Vse, kar ste povedali, povsem drži. Bilo je tako, da sem sprva nekoliko zamudil na to srečanje in se je vaja začela brez mene. Prišla je vrsta name in sem pred sabo zagledal notni zapis. Takrat bi se najraje pogreznil v zemljo, ko pa sem zaslišal glasbo, ni bilo nobenega problema več. Vsi smo zaigrali zelo dobro. Bilo je res sijajno.”

> Zanimivo bi bilo videti njihove obraze pred vašim igranjem in po njem. Najverjetneje bi bili priča svojevrstnemu šoku, da trobentač ne pozna not, a ko zaigra, je njegov nastop profesionalen ...

“Prepričan sem, da je nepoznavanje not še danes pravi šok za večino pravih, profesionalnih trobentačev. A kljub vsemu je sedaj nekoliko drugače. Prav gotovo so sedaj bolj ali manj že vsi vsaj slišali za čudežne trobentače z juga Srbije.” (smeh)

> Je bil omenjeni nastop tudi eden izmed vaših prvih?

“Tako je. Prav ta pripetljaj, ki se je zgodil v Londonu, je bil tudi eden mojih prvih nastopov. Najprej je bila vaja in sledil je koncert. Prav pred nekaj meseci smo ponovno obiskali London. Posebej mi je bilo v veselje sinu Marku pokazati znamenitosti Londona in mesto, kjer sem pred leti nastopal.”

> Ima posebno mesto v vaši zgodovini igranja tudi prvi nastop na festivalu v Gući?

“Prav gotovo. Ne nazadnje je bil prav prvi nastop v Gući tisti, zaradi katerega so me zatem poslali v London. Guća je moj začetek. Čudovit, a tudi težak začetek. Ogromno potu sem prelil, mnogo dela vložil, a na mojo srečo se mi je ves trud obrestoval. V Gućo se bom vedno rad vračal. Na to mesto me vežejo posebni spomini. Če sem iskren, pa ni pomembno le tja priti in igrati. Sanje vsakega trobentača je zmaga v Gući.”

> Če se ne motim, ste v Gući prvič zmagali leta 1988?

“Tega nastopa se bom vedno spominjal z velikim veseljem. Nekaj manj kot leto dni smo se družili skupaj z orkestrom in se pripravljali za Gućo. Bilo pa je tako, da sem dan prej posebej za prijatelje in nekatere goste takrat nekoliko pretiraval in igral vse do jutranjih ur. Na dan nastopa so mi ustnice močno otekle. Ne spominjam se točno kdo, a vem, da mi je nekdo svetoval: zagrizi, naj poči, naj krvavi, bolelo bo, ko boš igral, ampak na ta način vsaj ne boš imel otekline, ki preprečuje, da se dobro igra. Ta nasvet sem poslušal, in tudi zmagal. Zame ni bilo večje sreče.”

> V Gući ste večkrat zmagali in postali legenda tega festivala.

“Lahko rečem, da je Guća moj dom. To je kraj, kjer sem postal tisto, kar sem danes. Biti tam uspešen, spoštovan in pozdravljen na vsakem koraku, lahko človeku le godi. Posebej mi je pa v veselje, da lahko tudi sinu Marku pokažem vse to in da na ta način tudi on razume, kaj je Guća. Ne nazadnje je v prvi vrsti prav on tisti, ki najbolje ve, koliko truda sem vložil za to, da sem postal, kot pravite, legenda Guće.”

> Je res, da so v Gući najbolj luksuzen hotelski apartma poimenovali apartma Bobana Markovića?

“Lastnik hotela je velik ljubitelj glasbe, in tako imam čast, da je najlepši apartma v hotelu poimenovan po meni. Upam in želim si, da gostje v njem uživajo.”

> Pred nekaj tedni ste nastopali na festivalu, ki se imenuje Guća na Krasu. Kakšni so vaši prvi občutki?

“Guća nima konkurence. (smeh). Malce se šalim. Na Krasu je bilo odlično, čudovita publika, organizacija, roštilj ...” (smeh)

> Je primerjava obeh festivalov po vašem mnenju nemogoča?

“Glejte, Guća je kljub vsemu drugačna. Tam ne moremo govoriti le o koncertu, ampak tudi o publiki, hrani ... Vzdušje v Gući je nekaj posebnega. Česa takega ni mogoče doživeti nikjer drugje. Sem pa izjemno vesel, da je tudi na Krasu, tako daleč od Guće, festival te vrste, ki slavi naš lepi trobentaški zbor.”

> V Sloveniji nastopate že vrsto let. Kakšna publika smo Slovenci?

“Samo letos sem že dvakrat igral v Sloveniji. Veliko Slovencev prihaja tudi bolj ali manj stalno na moje koncerte in tudi v Gućo. Ste dobra publika in glasbo te vrste tudi dobro poznate. To je tisto, kar opažam na koncertih. Tudi sicer to opažam na vseh koncertih v srednji Evropi.”

> So poslušalci tisti, ki prispevajo k vzdušju na koncertu?

“Prav poslušalci, ki spoštujejo glasbenika, mu sledijo, poslušajo ter na svoj način sodelujejo pri nastopu, dajejo tisto potrebno energijo, ki bistveno pripomore, da je nastop glasbenika še boljši.”

>Morda veste, da celo v Sloveniji obstaja kar nekaj glasbenih skupin s kar solidnimi trobentači?

“Vem, da so koncerti, kjer nastopajo mlade glasbene skupine, in da najboljši med njimi kasneje nastopajo tudi v Gući. Na žalost nisem imel priložnosti, da bi jih poslušal.”

> Poznate kakšno slovensko glasbeno skupino?

“Žal zelo slabo. Za nekatere orkestre sem sicer že slišal. Izpostavil bi Kar Čes Brass Band. Od drugih pa sem na festivalu v Nemčiji spoznal Magnifica. Pred letom pa smo skupaj s člani orkestra poslušali skupino Laibach.”

> Imate več kot sto koncertov na leto, nastopate po vsem svetu. Je kakšen kraj, kjer še niste bili, a bi tam srčno želeli nastopiti?

“O ja, veliko jih je. Indija, Brazilija, Kuba, Kitajska ... Tudi v Argentini bi želel nastopiti, predvsem zaradi Maradone.”

> Na glasbenem področju ste dosegli vse, kar je mogoče doseči. Pred nekaj leti vas je glasbena revija Songlines razglasila za najboljšega trobentača na svetu. Vam ciljev in izzivov kljub temu ne zmanjka?

“Na priznanje, ki mi ga je podelila revija Songlines, sem zelo ponosen, a pri tem moram ponovno poudariti, da so nastopi in priznanja v Gući za mene nekaj posebnega. Prav tako mi veliko pomeni, da ob meni igra zelo dober trobentač, ki je že tudi boljši od mene.”

> Vaš sin Marko Marković?

“Tako je.”

> Ukvarjali ste se tudi s filmsko glasbo. Vaša prva filma sta bila Underground in Arizona dream. Na Češkem ste pred nekaj leti posneli uvodno pesem za film Na vrat na nos. Kaj vam pomeni filmska glasba?

“Ukvarjanje s filmsko glasbo mi je precej blizu. Želim si, da bi dobil priložnost posneti kompletno novo glasbo za kakšen film. Vsaj pri nekaterih filmih ostane gledalcu v spominu tudi njihova glasba.”

> Kaj počne Boban Marković, potem ko konča nastop, turnejo?

“Največkrat se doma sproščam ob peki na ražnju.”

> In poslušate glasbo?

“Glede poslušanja glasbe pa je precej odvisno, kdaj in kje. Vsekakor vedno poslušam trobentače, malo jazza, balkansko glasbo, sevdalinke ...”

> Kaj vse vam pomeni glasba, trobenta?

“Trobenta je iz mene naredila takega človeka, kot sem danes. Jasno mi je, da je poleg tega v življenju pomembno tudi marsikaj drugega. A brez glasbe enostavno ne morem in ne želim živeti.”

> Kakšni so vaši načrti?

“Septembra naj bi odšli v studio in posneli nov album, ki naj bi luč sveta zagledal nekako do konca leta. V oktobru bomo v okviru Balkan Brass Battle nadaljevali turnejo skupaj s Fanfare Ciocarlia. Zdi se mi, da v naslednji sezoni tudi Marko pripravlja presenečenje posebne vrste.”

ROBI ŠABEC

Boban Marković Maksimiljana Ipavec