V blato pohojena roža

Povedala je tudi, da svojih šansonov ne ceni tako zelo kakor tiste “ta prave” pesmi. Da jih ne priznava za čisto poezijo.

No, naj jih priznava ali ne, odlikujejo jih mnogo močnejša besedila kakor večino pesmi sodobnega slovenskega popa in celo rocka, kolikor jih naši muzikanti seveda sploh še pišejo v slovenščini in ne v angleščini, “svetovnem jeziku”, ki ga hropejo po lokalnih oštarijah pred peščico poslušalcev.

V pesmih, ki jih je zbrala na ploščah Nočni šansoni (1984), Dajdamski portreti (1985), Večerni šansoni (1990), Pelinov med / Pelin žena (1999) in Namesto rož (1999) ter jih sama tudi uglasbila, šansonjerka vešče prepleta intimno in družbeno, osebnoizpovedno in angažirano, nežno in grobo, kakor se zdaj lahko prepričajo tudi nove generacije poslušalcev. Pri založbi Sanje sta na predvečer kulturnega praznika namreč kot uvod v ponatis celotnega Svetlaninega šansonjerskega opusa izšla albuma Večerni šansoni in Namesto rož, pospremljena z ličnima knjižicama besedil; le pod naslov Hiša iz kart se je prikradlo napačno besedilo.

Vzdušje prve zbirke, posnete leta 1990, naznanja poetični moto: “Večerim se. Že od jutra.” Človek je že ob rojstvu obsojen na konec. Lahko obupa ali pa se skozi življenje sprehodi čim bolj pokončno, pošteno. Lahko gradi ali uničuje - izbira je njegova. Lahko otopi v sivi kamen ali v lepo urejeno ikebano in se ne meni ne za veselje ne za trpljenje okrog sebe. Šansonjerka postopa drugače, toplo prepeva o prismuknjenih čudakih in rezko o množici, ki potolče vse, kar količkaj štrli iz pustega povprečja.

Medtem ko pevka udriha po svojem klavirju, pospremljena z instrumentalnim triom Pop Corn, obnjo silovito buta morje, ki povezuje več pesmi: njena junakinja Adela vzdihuje za svojim ljubim mornarjem, ki jo je zapustil, pokojnemu kapitanu ne dajo spati neumrljivi spomini na divje plovbe, v nadvse aktualni Ribiški šansonjerka prepeva o vsesplošni bedi, s poskočno Giuliano, nekakšnim na glavo postavljenim mitom o lepi Vidi, pa skuša predramiti naslovno junakinjo, ki je pri svetem Justu - mimogrede, Svetlanina nona je bila iz Nabrežine - podlegla lenobi in zamudila prihod mnogih ladij. Zbudi se in užij dan, poziva Svetlana, zakaj nezadržno se bliža črna ladja, tista, s katero človek odpluje v nič.

Na devet let mlajši zbirki Namesto rož gostuje nekaj že z Večernih šansonov znanih pesmi, a so bolj pridušene, manj živahne, manj poskočne kakor na starejši zbirki, pa tudi šansonjerkin glas je nekoliko bolj umirjen, manj poskočen, a zato toliko mehkejši.

Pesmi tokrat povezuje opojni vonj po rožah. Svetlana, pospremljena z vrsto glasbenikov, v uvodnem Jasminu opeva svojo samost in vnovič ugotavlja, da “po dva in dva je ta svet skovan”, v Mačicah se nenapovedano oglasi spomin na staro šolsko ljubezen, v Mačjih očeh se pokaže, kakšni so resnično ljudje - “hinavski, zahrbtni, pretkani” -, v Kletki pa šansonjerka ptiču prepeva, da je dobro ne biti človek. Kajti biti človek je prekletstvo. Človek povzroča zlo, muči, posiljuje, mori. Pesnica se vztrajno upira z opevanjem “v blato pohojene rože” - vsega lepega, prijetnega, dobrega, obkoljenega z grdim, zlobnim, slabim. In poslušalcu prigovarja, da čudodelnega praprotnega cveta, ki osrečuje ljudi, ne bo našel, pa naj pretakne vse gozdove - vsakdo ga mora najti v sebi.ANDRAŽ GOMBAČ