V Bosni še pijejo radensko

Pravi, da pozna vsak kamen na Balkanu. Njegova kariera je že vse od začetka tesno povezana s prostorom bivše Jugoslavije. Med letoma 1982 in 1986 je bil tiskovni predstavnik na avstrijskem konzulatu v Beogradu, leta 1992 je bil kot predstavnik OVSE opazovalec v Sandžaku, od 1996 do 1999 je bil avstrijski veleposlanik v BiH, isto funkcijo je med letoma 2005 in 2009 opravljal v Sloveniji. 2009 je nastopil položaj visokega predstavnika mednarodne skupnosti v BiH. Skrbi za uveljavljanje miru in ima vso oblast, da razpusti izvoljene in neizvoljene uradnike ter razglasi zakonodajo.

Z Valentinom Inzkom smo se pogovarjali na študijskih dnevih Draga na Opčinah, kjer je spregovoril o begu možganov in vplivu, ki ga ima ta na manjšino, mi pa smo se z njim pogovorili tudi o trenutni situaciji v BiH, o odnosih s Slovenijo in preporodu, ki ga doživljajo koroški Slovenci.

> Leta 1966 je na prvi Dragi spregovoril vaš oče. Kakšni so danes časi za koroške Slovence?

“Seveda so se časi spremenili. Minilo je skorajda petdeset let. Številčno smo bili sicer močnejši, imeli pa smo manj pravic in manj intelektualcev. Naša hrbtenica so bili tedaj duhovniki, zdaj pa so absolventi slovenske gimnazije. Draga je takrat predstavljala nekakšen parlament in forum tudi tistih Slovencev, ki se v Sloveniji niso smeli oglasiti. Danes so drugi časi. Mladih takrat ni bilo veliko prisotnih, in to, da sem jih danes toliko videl, me zelo veseli.”

> Je bilo zaradi očetovega udejstvovanja tudi vam kdaj težko?

“Dobili smo veliko grozilnih pisem. Ko smo gradili hišo, še nismo imeli oken, in spomnim se, da nas je na hiši tistega dne, ko smo izgubili zadnji slovenski mandat v občini Bistrica v Rožu, pričakal pogrebni venec z napisom Počivajte v miru. Danes imamo tam tri mandate.”

> Kaj pa vaši otroci, občutijo pritisk slovenstva in dejstva, da so potomci zavednega Slovenca?

“Slovenstvo jim je bilo položeno v zibelko. Današnja mladina je veliko bolj samozavestna. Ima veliko več nemško govorečih prijateljev. Gibljejo se veliko svobodneje in bolj neobremenjeno kot pa mi.”

> Neprestano poudarjate, da se BiH odmika od Evropske unije. Kaj je prva stvar, ki bi jo morala BiH spremeniti, da bi se obrnila v pravo smer?

“Manjka ji predvsem iskrena analiza, kje BiH prav zares stoji. Primerjati bi se morala tudi s sosednjimi državami, ki vse lepo korakajo naprej. Hrvaška je že članica EU, Srbija in Črna Gora sta kandidatki. Nato bi morali ustvariti nacionalni konsenz o treh, štirih vprašanjih, ki bi jih morali nato vsi trije narodi podpirati. Konsenz bi se moral oblikovati okrog vstopa v EU, NATA, ekonomije in pravne države. To seveda ni proti nobenemu narodu in vsem le koristi.”

> Leta 2009 ste zasedli položaj visokega predstavnika mednarodne skupnosti. Kako se je država v teh letih spremenila?

“BiH je imela nekaj časa dober gospodarski razvoj. V zadnjem času pa stagnira. Nobenih velikih zakonov ni bilo sprejetih, prav tako ni bila ustanovljena nobena velika institucija na državni ravni. Po volitvah 12. oktobra je treba na novo začeti. To velja za domače politike in za Evropsko unijo, ki bo takrat dobila novo komisijo.”

> Omenili ste težave, s katerimi se sooča BiH. Kaj pa je tista pereča težava, ki najbolj najeda zdravo jedro te države?

“Manjkajoča politična volja treh konstitutivnih narodov. Onemogočajo jo tudi šibke državne strukture in slaba pravna država, ki še ne deluje, kakor bi morala.”

> Federacija BiH ima deset kantonov, prav toliko parlamentov in premierjev ter nepregledno število ministrov. Očitajo ji tudi stroške birokracije. Lahko taka država sploh deluje?

“Reforme so nujno potrebne. Tudi Avstrija in Nemčija imata deset oziroma skoraj dvajset vlad. Če bi ti ministri bili uspešni menedžerji, to ne bi bila nobena težava. Na žalost pa so mnogi od njih birokrati in obremenjujejo državni proračun.”

> Nekateri strokovnjaki pravijo, da bi se težave rešile, če bi BiH postala konfederacija. Se strinjate?

“Kaj pa je po vašem konfederacija držav?”

> Skupnost dveh ali več suverenih držav.

“Po Daytonskem mirovnem sporazumu to ni predvideno. Tudi mednarodna skupnost tega ne bo nikoli dopustila. Visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catharine Ashton je rekla, da noben referendum v Republiki srbski ne pride v poštev.”

> Daytonski sporazum je bil velikokrat kritiziran. Seveda je njegov velik uspeh mir, kaj pa so še druge pozitivne stvari, ki jih je prinesel?

“Daytonski sporazum je eden najuspešnejših v zgodovini. Že 19 let nismo imeli nobene žrtve na področju medetničnih spopadov. Gotovo je bil uspešen, ker je ustvaril ravnotežje med tremi narodi. Ni pa bil uspešen v vseh vidikih vzpostavitve ustave in ustavnih vprašanj. Zato veliko mednarodnih deležnikov predlaga, da bi se najprej uredila ustava v federaciji, kasneje pa še ena na državni ravni.”

> Kakšen je odnos do vas kot do tujih predstavnikov?

“Tuji predstavniki niso v Evropi nič novega. V Avstriji smo imeli zavezniške sile deset let po vojni. V Nemčiji so bile prisotne skorajda 45 let. Danes so to prijatelji. Na Cipru imamo točno 40 let mednarodne vojne sile Združenih narodov. Povsod je namen isti, in sicer da bi bilo tega čim manj in da bi bilo čim prej tudi konec. Delati moramo na formuli 'manj Daytona, več Bruslja'. Bodočnost je tudi, da funkcije, ki jo trenutno zasedam, ne bi bilo več.”

> Kaj bi se v tem trenutku zgodilo, če bi vaš urad ukinili?

“Na hipotetična vprašanja ne odgovarjam rad. Mednarodna skupnost vidi v uradu visokega predstavnika zagotovilo miru. Predstavljamo preventivno diplomacijo, ki je bila doslej zelo uspešna. Trend bi moral biti, da je te prisotnosti vedno manj. V Avstriji je to trajalo deset let in tudi BiH bo nekoč prišla do te točke.”

> Si upate napovedati, kdaj se bo to zgodilo?

“Ob nastopu mandata so mi rekli, da prihajam tja za eno leto. Zdaj teče šesto leto in se lahko pohvalim z najdaljšim mandatom. Vsi moji predhodniki so govorili, da so zadnji, jaz pa pravim, da sem trenutni. Vse kaže, da bo trajalo še dve do štiri leta.”

> Imate res največ težav z bosanskimi Srbi?

“S Srbi osebno nimam težav. Sem recimo soustanovitelj pravoslavne fakultete v Beogradu leta 1986. Imam pa težave s tistimi, ki se skušajo odcepiti. To pa v Daytonu ni predpisano in posledično tega ne smem dovoliti, pospeševati ali tolerirati. Če nekdo krši Daytonski sporazum, pa naj bo to Srb, Hrvat ali Bošnjak, bom vedno proti taki nameri. Nekateri govorijo, da bi morali imeti Bošnjaki ali Hrvati svojo entiteto. To v Daytonu ni predvideno. Kdor krši Daytonski sporazum, ne more biti moj prijatelj.”

> Kaj je bila vaša najtežja odločitev v tem času?

“Moja najtežja odločitev je bila, da sem ukinil šestdeset zakonov oziroma zaključkov Republike srbske, ko se je želela polastiti državne kompetence. Skupaj z mednarodno skupnostjo smo jih suspendirali. To je bilo leta 2009.”

> Iz Šrilanke in Mongolije ste se vrnili zaradi domotožja. Kako je s tem v Sarajevu, se tam počutite bolj doma?

“Vedno sem imel silno domotožje. Na tisoče dolarjev sem porabil za telefonske pogovore. Vedno sem sanjal, da si bom toplo gnezdo ustvaril na Koroškem in da bom tam živel z družino. To željo sem tudi izpolnil. Ob nedeljah igram orgle pri maši ter skušam s tem prispevati k ohranjanju slovenske kulture in pesmi tudi v cerkvi. Zunanje ministrstvo pošilja diplomate po svetu, če pa imaš malo sreče in si sposoben, te pošljejo v bližnje države. Služboval sem v Pragi, Sarajevu in Ljubljani. Ker sem bil bližje domovini, je bilo tudi domotožje nekoliko manjše.”

> V zadnjem času je med Slovenci veliko zanimanja za uspehe politikov slovenske narodnosti v avstrijski politiki. Pred kratkim se je v naših medijih veliko pojavljala Angelika Mlinar, ni pa edina. Je to trend ali je zanimanje vedno bilo?

“Mislim, da je trend. Veliko koroških Slovencev je izredno uspešnih. Atomski fizik Jožko Strauss deluje v Ženevi, Marjan Wakounig je svetovalec na ministrstvu za finance, veleposlanik za Južni Kavkaz je Alois Kraut, ne pozabimo niti na številko štiri v Avstriji, to je Ana Blatnik, ki je predsednica avstrijskega zveznega sveta. Imamo pa tudi čez petdeset občinskih odbornikov, kar nekaj podžupanov in enega zavednega Slovenca kot župana. Na južnem Koroškem, mogoče celo na Koroškem, smo koroški Slovenci gotovo kulturna velesila. Pripravljamo opere, muzikale, zahtevne drame in še bi lahko naštevali. To daje manjšini samozavest in o tem se piše skoraj vsak dan. Širimo se v kvaliteto, v kvantiteto se pač ne moremo.”

> Zakaj to nenadno zanimanje matice?

“Mislim, da pri nas cenijo neobremenjenost, pozitivnost in drugačnost. Vsi smo Slovenci, ampak smo nekoliko drugačni.”

> Slovenci smo na Avstrijo in na nemško govoreči svet vedno gledali kot na dežele, kjer se cedita med in mleko. Tako so nekoč na Slovence gledali v državi bivše Jugoslavije kot na delovni narod, ki ima višji standard. Ali je ta odnos še živ?

“V BiH imajo izredno dobro mnenje o Slovencih in Sloveniji. Na žalost je problem Ljubljanska banka, ki nekoliko načenja ugled Slovenije kot države. Kljub temu še vedno na tisoče delavcev dela v Sloveniji. Če si se hotel pohvaliti s standardom, si moral doma imeti Iskrin telefon, Gorenjev hladilnik in piti radensko. Še danes ne naročajo mineralne vode, ampak radensko, čeprav ta voda že dolgo ni več radenska. Slovenija je v BiH še vedno velesila, čeprav je konkurenca huda. Največji investitorji so Avstrijci, Hrvati, Srbi in Slovenija. Poleg tega se velikokrat šalijo, da so slovenski reprezentanci posodili Handanovića, Zahovića in tako dalje. Ponosni so na to. Zakaj pa ne bi bili?”

> Tu, na Dragi, ste se pogovarjali o težavah mladih in begu možganov. S kakšnimi težavami se soočajo mladi v BiH?

“To je moja največja frustracija. BiH je dežela talentov. Eden najboljših nogometašev na svetu je Edin Džeko, dobili so vsaj dva zlata medveda v Berlinu, enega oskarja je prejel Danis Tanović, svetovalec Angele Merkel je iz Bosne. Na vseh področjih so talentirani. Zgovoren primer je Arminka Helić, ki je kot begunka prišla v Veliko Britanijo. Zdaj je baronesa. Trenutno je v zgornjem domu angleškega parlamenta. Če bi ostala v Bosni, morda ne bi bila zaposlena niti v kabinetu župana. Če se ti talenti ne morejo uveljaviti doma, je to velika frustracija. Moja in mednarodne skupnosti. In seveda Bosancev. Sedemdeset odstotkov si želi iz države. Zato moramo nekaj spremeniti.”

PETRA MEZINEC