“V časih, ki niso naklonjeni tiskani besedi, je treba biti iznajdljiv”

> Kako vas je potegnilo v vaš poklic, povezan z zemljo in delom na njej?

“Po očetovi strani smo bili hribovci, doma iz Trasaghisa. Na eni strani je bil prod Tilmenta, na drugi skalnata pobočja hribov, kjer so se lahko pasle zgolj koze. Materin oče je šel delat v Kanado in ko je zaslužil dovolj, se je vrnil in kupil kos zemlje v bolj rodovitni ravnici, v Privanu pri Palmanovi. Tja sem hodil na počitnice in pomagal pri kmečkih opravilih. Prevzeli so me vonj zrelega žita in sveže pokošene detelje, mogočnost pezzate rosse (nekakšne cike, križane s simentalko), okus sveže pomolzenega mleka, sladkoba grozdnih jagod, pa tudi požirki vina, ki so nam ga starejši dovolili piti. No ja, z veseljem smo poiskali botiljon in ga po malem pili tudi takrat, ko smo bili sami doma! Vinu so rekli nostran in je bilo zvrst različnih sort, posajenih na mejah posestva, čeprav je imel nono tudi ločen vinograd malvazije, ki je veljala za boljše vino. Tam sem se navdušil za kmetijstvo in sklenil postati kmetijski strokovnjak, tako da sem se vpisal na kmetijsko šolo v Čedadu, kjer sem maturiral leta 1969. Dobil sem štipendijo za nadaljevanje izobraževanja na univerzi v Padovi, kjer sem diplomiral leta 1974. Ko je napočil čas za k vojakom, sem zaprosil za civilno služenje v Afriki, saj mi je bilo nošenje orožja tuje in to je bila hitrejša rešitev, kot če bi uveljavljal ugovor vesti. Je pa res, da je bilo takšno alternativno služenje dveletno.”