“V Neaplju vsi govorijo, pri vas pa taka tišina”

Pravi, da se je za poklic režiserja odločil potem, ko je prvič videl Fellinijev Amarcord. “Če je film tak, želim postati režiser,” je prisegel. Pot ni bila lahka, saj se je prej ukvarjal z marsičim drugim, risal satirične vinjete, se izobrazil za scenografa, delal v gledališču, bil režiserjev pomočnik (v filmu in gledališču). Pravi, da so kratkometražni filmi prvi korak v svet “velikega filma”.

> V kakšnem stanju je danes italijanski film v primerjavi z zlatim obdobjem neorealizma?

“Primerjave so zelo težke, saj sta to različni obdobji. Danes nimamo več na voljo toliko podjetniškega bogastva kot tedaj. Nekdaj so filmski producenti tvegali, investirali v drzne filmske projekte, obnašali so se, kot da bi igrali v kazinoju. Samo tako so lahko na dan prišli odlični filmi, uspešni režiserji. Če ni tveganja, če ni intelektualne drznosti, bodo nastajali dolgočasni filmi, ki se bodo prilagajal povprečnemu okusu - in to se danes dogaja. Zato danes v Italiji nimamo stalne kakovosti filmov. Imamo mnogo sposobnih režiserjev, vendar bi lahko imeli tudi več kakovostnih filmov. Potrebna je produktivna volja. Te pa danes ni. S krizo in z omejevanjem proračuna se je vse zmanjšalo, skrčilo. Zaradi tega protestiramo.”

> V Neaplju, ki ima skoraj milijon prebivalcev, menda ni akademije za film, pa čeprav je tu prava valilnica filmskih talentov ...

“Res je. Po končani srednji šoli sem se želel vpisati na visoko šolo za režijo, vendar je pri nas v Kampanji ni. Zato sem se vpisal na šolo za scenografijo. Razmišljal sem tudi, da bi šel v tujino. Takrat se mi je zdelo, da bi to bila najustreznejša rešitev. Scenografijo sem študiral pri profesorju Antoniu Capuanu, ki je tudi izvrsten filmski režiser. Čeprav sem z veseljem študiral, pa scenografija ni bila moja življenjska strast. Po končanem štiriletnem študiju scenografije sem za diplomo vzel delo iz režije. Posnel sem svoj prvi kratkometražni film Barby in napisal diplomsko delo o italijanski komediji. Kasneje je film prejel nagrado, imenovano po znanem igralcu iz Kampanje Massimu Troisiju. To je bil moj prvi stik s filmom. Na lastni koži sem spoznal, da je v bistvu težje posneti kratkometražni kot dolgometražni igrani film. Pri kratkometražcu moraš poskrbeti za vse sam, medtem ko so pri celovečernem filmu vloge razdeljene. Imaš ekipo, ki ti pomaga.”

> Toda z digitalno tehniko je film lažje posneti in ga s pomočjo interneta narediti dostopnega za kogarkoli ...

“Če na stvari gledaš iz tega zornega kota, je seveda lažje. Zadostuje, da imaš idejo in dovolj dobre volje. Kot sem dejal, pa se stvari spremenijo, če se lotiš snemanja pravega filma. Moj dobri prijatelj se je odločil, da bo posnel celovečerni film z res pičlimi sredstvi, a ima zaradi tega veliko problemov. Danes je težko dobiti prostovoljce, ki bi bili pripravljeni delati zastonj.”

ROBERT ŠKRLJ

Nadaljevanje pogovora z mladim italijanskim režiserjem lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.