V palačo ujeta zgodovina Istre

Njegova lega v Ulici Torino sredi starega dela mesta ni slaba. Avto lahko pustiš na nabrežju blizu nekdanje ribarnice. Prečkaš Trg Venezia in si v bistvu že pred veliko, sveže prebarvano stavbo. Splača se zaviti v njo, zlasti v teh soparnih dneh. V veliki kamniti avli te objame prijeten hlad in presenečenje: vstopnine ni.

Ampak tudi zgibanke, ki bi obiskovalcem ponudila nekaj običajnih napotkov, ni. Zato dobiš dva lista formata A4, na katerih piše nekaj osnovnih podatkov. Muzej so odprli 26. junija po dolgem raziskovalnem delu, piše. V odebeljenem tisku pa še nič kaj obetavno obvestilo: zaradi nekaterih nevšečnosti postavitev še ni zaključena.

Na stotine eksponatov

Ko v drugem nadstropju izstopiš iz dvigala, nimaš vtisa, da bi bilo karkoli nedokončanega. Prostori so snažni, dišijo po novem. Zdi se, da je imel južnoafriški pisatelj John Maxwell Coetzee prav, ko je v pismu newyorškemu kolegu Paulu Austerju razlagal, kako ga presenečajo Italijani: panično krilijo z rokami, pritožujejo se, da nič ne dela in do zadnjega se zdi, da bo katastrofa ... Ko pa se kongres začne, steče vse kot po maslu.

Tako je očitno tudi s tem muzejem. Zgodovina Istre, Dalmacije in reškega okoliša je v dveh prostranih nadstropjih zaobjeta dovolj široko in na dovolj privlačen način: v pisni, fotografski in multimedijski obliki. Eksponatov je na stotine.

Za marsikoga bo verjetno še najbolj zanimiv prikaz dogajanja takoj po drugi svetovni vojni, a pot do tja je k sreči dolga. Drugače bi bil to spet muzej, ki prikazuje le najbolj turobno poglavje nekega območja. V tem primeru ni tako.

Obiskovalca na primer že v prvi sobi presenetijo nekateri prazgodovinski predmeti. Morda ni vsem znano, da je arheološka mrzlica od srede 19. stoletja do začetka 20. stoletja zajela tudi Istro in Dalmacijo. Tam so nekateri arheologi našli lepo ohranjene predmete iz različnih prazgodovinskih obdobij vse do začetka antične dobe. V vitrinah tega muzeja so na ogled nekateri predmeti, ki jih je doslej hranil tržaški zgodovinski in umetnostni muzej. Izstopajo sulice, noži in razno orožje iz dobe pred našim štetjem. So pa tudi predmeti iz prvega tisočletja, na primer odlično ohranjen lonec iz osmega stoletja. Izkopali so ga blizu Poreča.

Začetki turizma

Sprehod skozi ostale sobe tega nadstropja pa te popelje v čas 19. stoletja in deloma še naslednjega. To je med drugim obdobje, ko se je v Evropi pojavil turizem. Med tistimi, ki so tudi za Istro in Dalmacijo uvideli tovrstni potencial, sta podjetnik Paul Kupelwieser in arhitekt Maks Fabiani. Prva žarišča turizma so bila Portorož, Opatija in Brioni. In s tem je tudi opaziti, da je v tem novem muzeju večja pozornost namenjena Istri.

Različna področja polotoka so se razvijala po svoje. Ponekod so na primer imeli še preveč vode (zlasti ob reki Mirni), marsikje krepko premalo. V mestecih in vasicah na obali so gradili le čolne in majhne lesene barčice, medtem ko so v Pulju imeli smele načrte. Zato so sredi 19. stoletja razvili mogočno ladjedelnico. Od tam je kar nekaj razstavljenih predmetov in dokumentov.

A ve se, da je bila Istra predvsem kmetijska pokrajina, kjer je močno dišalo po rujni zemlji. Na to opozarja tudi citat Fulvia Tomizze iz znanega romana Materada. Kmečko orodje, ki si ga lahko ogledamo, je odlično ohranjeno. Gre za voz, plug in razne manjše predmete iz prve polovice dvajsetega stoletja. Povsod piše, v kateri vasi so služili kmetom. Gre v glavnem za orodje, ki so ga s seboj prinesli istrski in dalmatinski begunci, ki so se iz rodnih krajev preselili v Trst in druga italijanska mesta.

Turobna leta

S tem smo že pri turobnih letih. Prehod v drugi del muzeja, ki priča o njih, je nalašč šokanten. V beli, lično urejeni dvorani z ribiškimi predmeti odmevajo veseli ribiški napevi. Ko stopiš v naslednji prostor, je kar naenkrat vse mračno. Okenske šipe so prebarvane s črno barvo, temne so tudi stene in strop. Sredi sobe je velik ekran, na njem se vrstijo televizijski posnetki in pričevanja o preganjanju Italijanov takoj po drugi svetovni vojni. Od zadnjega nadstropja do pritličja pa zeva široko stopniščno okno, ki so ga poimenovali fojba.

To je občutljiva tema. V Trstu še posebej. A snovalcem zbirke je treba priznati, da so svoje delo opravili strokovno. Te je mogoče sklepati, ko na posebnem panoju prebereš poglavje o t. i. eksodusu oziroma o izseljevanju iz Cone B v Cono A oziroma iz Jugoslavije v Italijo. Tam piše, da je ta pojav zaobjel 283.000 ljudi. 65 odstotkov jih je govorilo beneškoistrsko narečje, 12 odstotkov je bilo Italijanov, ki so se v Istro, Dalmacijo in na ozemlje slovenskega Primorja, priselili med fašizmom. Skoraj 9-odstotni delež zaobjemajo nekdanji vojaki in obmejni funkcionarji. Slovenskih antikomunistov naj bi bilo med 3,9 in 5,3 odstotka, v dolgem seznamu narodnosti pa so tudi istrski Hrvati (4,3 odstotka), istrski Slovenci (1,9 odstotka), ter Romuni, Madžari in Albanci (1,6 odstotka). Metoda, po kateri so sestavili ta pregled, je podrobno opisana. Primerjali so več uradnih in tajnih popisov prebivalstva in upoštevali mnoge demografske spremenljivke. Zasluga, da so v muzeju upoštevali ocene zgodovinarjev in demografov, ne pa politikantskih zablod, gre strokovnemu odboru, v katerem sedijo trije predstavniki Tržaških mestnih muzejev Maria Masau Dan, Marzia Vidulli Torlo in Francesco Fait ter trije zastopniki Deželnega inštituta za istrsko-dalmatinsko-reško kulturo (IRCI) Chiara Vigini, Raoul Pupo in Piero Delbello. Seznam tistih, ki so postavili celotno stalno zbirko in opravili zajetno raziskovalno delo, pa zajema več desetin ljudi, ustanov in podjetij.

Istrska kuhinja

“Že od odprtja nas skoraj vsak dan pokličejo razni ljudje, ki bi darovali kak predmet,” zaupa gospod, ki je prišel iz prvega nadstropja, kjer so uradi inštituta IRCI. “Ste si ogledali kuhinjo?”

To je še zadnji, bolj kot ne skriti del muzeja. Spustiti se moraš do pritličja, odpreti nekaj vrat, prečkati dvorišče in stopiti v sobo, veliko približno 30 kvadratnih metrov. Tam so rekonstruirali staro istrsko kuhinjo, in sicer iz predmetov, ki so bili povečini nagrmadeni v znanem skladišču tržaškega pristanišča. V njem so dolga leta hranili šaro beguncev. Po tem skladišču z zaporedno številko 18 je dobilo naslov tudi gledališko delo Simoneja Cristicchija, ki ga je v prejšnji sezoni postavilo na oder tržaško gledališče Rossetti.

A ob odhodu iz novoustanovljenega muzeja si kar oddahneš, ker zbirka ni posvečena le temu poglavju istrsko-dalmatinske zgodovine. Lepo je na primer obrazloženo, kako je bilo urejeno šolstvo na narodnostno mešanem področju od Milj do Pulja. Zanimivo je tudi videti, kakšna je bila narodna noša istrskih Italijanov (v prejšnjem stoletju se je ohranila samo na majhnem področju med Balami in Vodnjanom).

Žal so vsi napisi in razlage zgolj v italijanščini. Slovenski in hrvaški obiskovalci ter turisti od vsepovsod so zaradi tega prikrajšani. Pripombo smo povedali na glas in jo zapisali v knjigo vtisov: kaže, da je za prevode zmanjkalo denarja. A napovedano sodelovanje z drugimi muzeji v Sloveniji in na Hrvaškem obeta izboljšave. PETER VERČ

Rekonstrukcija istrske kuhinje s predmeti iz skladišča 18. Peter Verč