V pariški multikulturni zmedi
Nedavno so se na gradu Prem zbrali na prvem srečanju v domovini člani Društva Slovencev v Parizu, ki že več kot pol stoletja ohranjajo slovensko besedo in kulturo ter vztrajajo v “pariški multikulturni zmedi,” kot je v nagovoru na Premu dejala Ana Stegu Vičič, predsednica društva.
Ana Stegu Vičič, doma s Prema, ki društvu predseduje zadnja tri leta, živi v Parizu že 44 let. Tu sta si z možem Karlom Vičičem iz Zarečice pri Ilirski Bistrici ustvarila družino in tako rekoč od prvega dne po prihodu v Pariz aktivno delujeta v društvu. Ana, ki tudi sama piše pesmi, je doma iz znane pesniške družine Stegujevih. Ob bratih Jožku, dolgoletnem predsedniku ilirskobistriškega literarnega društva, in pokojnem Viliju, znanem izseljenskem duhovniku v Nemčiji, enem od ustanovnih članov Društva 2000.
Po študiju nemščine in slovenščine na ljubljanski Filozofski fakulteti je odšla v Francijo, misleč, da bo tam ostala samo eno leto. “Potem pa se je tako obrnilo, da sem se poročila in sva z možem ves čas mislila, da se bomo enkrat vrnili domov. A smo ostali, čeprav smo z domom zelo tesno povezani,” je na obisku pod idiličnim Premom dejala naša sogovornica.
> Ko ste prišli v Pariz, je slovensko društvo že obstajalo. Kako ste se vključili v njegovo delovanje?
“Moj mož, ki je prišel v Francijo pred mano, je takoj po prihodu v Pariz začel zahajati v slovensko katoliško skupnost, ki je že od ustanovitve društva 1960 tesno povezana z njim. Društvo je v tem času mladim fantom, ki so prihajali v Francijo, na razne načine pomagalo iskati delo in stanovanje ter jim urejati potrebne dokumente. Vse to je narekovalo, da so duhovniki in tudi laiki slovenske katoliške skupnosti delovali in vodili društvo. Obenem pa so pomagali slovenskim emigrantom, ki so običajno ilegalno pribežali čez mejo in želeli prek Pariza v čezmorske dežele. Raztresli so se po vsem svetu.”
> A nekaj naših ljudi je vendarle ostalo v Franciji, društvo pa je bilo ves čas vezano na slovensko katoliško misijo. Kakšni so bili in so še ti odnosi?
“Društvo se je skupaj s katoliško misijo leta 1983 preselilo iz središča Pariza v njegovo južno predmestje Chatillon, kjer sedaj delujemo. V okviru misije smo pridobili Slovenski dom, prostor za naše delovanje, druženje in kulturne prireditve; tu sprejemamo goste iz vsega sveta. Živimo in delujemo torej skupaj od ustanovitve društva. Ob lanski 50-letnici smo izdali obsežen zbornik s številnimi prispevki uglednih ljudi ter s podrobno kronologijo delovanja vseh 50 let.”
> Kot ste mi dejali, vaše društvo do osamosvojitve Slovenije 1991 sploh ni imelo nobenih stikov s tedanjimi jugoslovanskimi in tudi slovenskimi oblastmi.
“Pred dogodki v Sloveniji 1991 nismo imeli nobenih stikov z oblastmi in tudi ne sodelovanja, denimo s Slovensko izseljensko matico in drugimi podobnimi združenji v Sloveniji.”
> Zakaj?
“Zakaj? Predvsem zaradi ideoloških razlik. Člani društva pač niso sprejemali tedanje jugoslovanske ureditve in družbenega sistema. Nekateri med njimi, ki so prišli v Francijo pred uvedbo jugoslovanskih potnih listov leta 1965, so pobegnili čez mejo in so doživljali hude pritiske.”
> Danes slišimo, da so takšna društva naših izseljencev v tujini, ki niso bila “pod kapo” oblasti ali celo Udbe, doživljala hude pritiske in vrsto nevšečnosti. Kakšne so vaše izkušnje?
“Potem ko smo na jugoslovanski ambasadi dobili dovoljenje za prihajanje domov - jaz sem ga sicer hitro dobila, ker sem prišla v Francijo legalno, s potnim listom, moj mož pa težje - so nas večkrat sledili in spremljali. Vabili so nas na informativne pogovore, nas obiskovali, nas spraševali, kam gremo, po kaj in podobno. Na take pogovore so znali priti tudi v večernih urah na dom. Potem se je mož uprl in dejal, da ni zločinec in da naj ga zaslišujejo v svojih uradih, ne pa na domu.”
> Do kdaj je vse to trajalo?
“To spremljanje in sledenje je ponehalo, ko je začela Jugoslavija razpadati. Nekateri naši znanci pa so doživljali hujše pritiske, saj so jih temeljito pregledovali na jugoslovanski meji. O tem se v naši slovenski skupnosti ni kaj veliko govorilo, ker je vsak obdržal izkušnje zase. S temi stvarmi si nismo želeli ustvarjati težav v medsebojnih odnosih.”
> V zgodovini vašega društva je bilo torej prelomno leto 1991. Kaj se je tedaj dogajalo s Slovenci v Parizu in njegovi okolici?
“Ko so se začeli znani dogodki tega leta v Sloveniji, smo mi pripravljali zborovanja in tabore v podporo osamosvojitvi Slovenije. Vodil jih je dr. Janez Zorec in o tem napisal obsežen prispevek v našem zborniku ob 50-letnici društva. Naša prizadevanja v prid osamosvojitvi Slovenije so dokumentirana in ovekovečena na številnih fotografijah. Med drugim smo demonstrirali za priznanje Slovenije tudi v neposredni bližini Eifflovega stolpa. Vodstvo društva in tedanji predsednik pa sta imela vrsto sestankov na višjem nivoju. S pismi, naslovljenimi na papeža, francoskega in ameriškega predsednika, pa smo se zavzemali za priznanje Slovenije. Vodstvo društva pa se je srečevalo tudi z predstavniki nove slovenske oblasti.”
> Po osamosvojitvi Slovenije so se razmere spremenile tudi za vaše društvo. Kakšna je danes glavna vsebina vašega delovanja?
“Naše društvo, ki združuje približno 90 članov, se spreminja. Nekateri živijo tudi 70 kilometrov daleč od našega središča. Ljudje, ki so bili prejšnja desetletja zelo aktivni, se starajo in zanje društvo skrbi po svojih močeh. Poskrbimo, da pridejo na naše prireditve v Slovenski dom in podobno. Druga pomembna značilnost pa je vse večje odpiranje društva v francoski kulturni prostor, kolikor je to pač mogoče. Zelo pa skrbimo tudi za sodelovanje z domovino in domačimi kulturnimi društvi.”
> Kakšne so izkušnje?
“Da je to sodelovanje plodno, dokazuje naša prireditev na Premu, na kateri so nastopili mnogi slovenski kulturniki, ki so gostovali pri nas. Društvo, ki se izolira in zapira samo vase, ne more preživeti. Rada bi poudarila, da sta bili prvi slovenski kulturni skupini, ki sta gostovali pri nas po osamosvojitvi Slovenije, moški pevski zbor Dragotina Ketteja in glasbena skupina Bistrc iz Ilirske Bistrice, torej iz kraja, kjer sva doma z možem. Njihov nastop je bil izjemno dobro obiskan. Sicer pa prirejamo proslave ob Prešernovem dnevu, državnih praznikih, ob martinovanju, silvestrujemo skupaj, vabimo slovenske kulturne skupine na nastope in še kaj bi se našlo. Gostovali pa smo tudi že drugod po Franciji.”
> Kaj pa druga ali celo tretja generacija pariških Slovencev. Čutijo podobno kot vi?
“Ocenjujem, da je šlo skozi društvo prek 300 mladih otrok druge generacije Slovencev v Parizu. Vsi so bili deležni slovenskega verouka in pouka slovenščine. Danes so to odrasli ljudje, in sprašujemo se lahko, zakaj ni iz njih nastalo jedro naše skupnosti. Pred mnogimi leti, ko so odraščali, nisem bila odbornica v društvu in ne bi mogla ocenjevati zakaj. Poudariti pa moram, da zelo radi in dosti zahajajo na počitnice v Slovenijo.”
> Koliko pa jih je čutiti v življenju in delovanju društva?
“V društvu imamo sedaj nekaj mladih odbornikov, med njimi novo priseljenko, ki je zdravnica. Z nami sodeluje tudi pesnica in prevajalka Mateja Bizjak Petit, ki tudi sodi v generacijo novejših priseljencev. Tudi moja hči je aktivna v društvu. Sicer pa se mladi ne v vključujejo, čeprav imajo voljo do dela v društvu, vendar tudi družinske in druge obveznosti. Ritem življenja je namreč drugačen, kot je bil v času naše priselitve v Francijo.”
> V Parizu živi in deluje precej Slovencev, znanih kulturnikov. So morebiti našli stik z vašim društvom?
“Posamezni samostojni umetniki se več kot toliko ne vključujejo v društvo. Včasih se z njimi srečujemo ob različnih priložnostih, nekateri pa so tudi prišli na naše prireditve in pokazali, da se vsaj skromno vračajo v slovensko skupnost. Na našem spletu napovedujemo in objavljamo vse o njihovih nastopih v Parizu. Med njimi se še najbolj odziva na vabila primorski rojak Evgen Bavčar.”
> Verjetno so sedaj vaši stiki s predstavniki slovenskih oblasti bistveno aktivnejši kot pred letom 1991?
“Odnosi so se seveda bistveno spremenili. Posebej moram poudariti Urad za Slovence po svetu, ki nam daje pomembno finančno in materialno pomoč, brez katere ne bi zmogli delovati tako uspešno. Razen članarine namreč nimamo drugih prihodkov. Dobro sodelujemo tudi s slovensko ambasado v Parizu; v našem zborniku je kar nekaj bivših veleposlanikov objavilo svoje prispevke.”
> Ali vse več slovenskih kulturnih skupin prihaja k vam na gostovanja?
“To vsekakor drži predvsem za čas po osamosvojitvi Slovenije. Pred tem so namreč pri nas po večini gostovala kulturna društva iz slovenskega zamejstva. Težko bi naštela vse kulturne skupine, ki so gostovale v Slovenskem domu.”
> Bi za konec rekla še besedo dve o perspektivi vašega društva in nasploh nadaljnji usodi slovenstva v, kot ste dejali, pariški multikulturni zmedi?
“Ja, v Franciji je več društev. Najmočnejša so v Loreni, kjer je že tretja in četrta generacija slovenskih rudarjev. V Parizu in okolici smo mi edino slovensko društvo, saj je društvo Lipa po nekaj letih prenehalo delovati.
Na vaše vprašanje je zelo težko odgovoriti, ker je bodočnost po svoje boleča. Za naše društvo upam, da bodo mladi, ki so v odboru, postali nosilci delovanja. Da bodo nadaljevali, ko se bomo mi postarali in ne bomo več aktivni. Ugotavljamo, da so bodoči nosilci društvene aktivnosti tisti, ki so otroci slovenskih mater iz mešanih zakonov in ki želijo prenesti tradicijo slovenstva na svoje otroke. V mešanih zakonih slovenskih očetov ni tako. Prvih pa na žalost ni veliko.”
> Kljub temu verjetno ne kaže obupati?
“Nikakor ne, saj sem prepričana, da bodo v nekaj letih prevzeli vodenje društva, ker si želijo povezovanja z vsemi Slovenci v zamejstvu, po svetu in v matični domovini. Ne glede na to, da vsi ne govorijo več dobro slovensko - nekateri pač - ostaja v njih slovenski duh. Če bo že slovenski jezik pri novih generacijah zamrl, bo v njih ostalo nekaj slovenstva. Naj povem primer nekaterih mladih, ki so bili pripravljeni leta 1991 iti kot prostovoljci v slovensko vojsko. Vse bolj tudi spoznavajo, da Slovenija ni le folklora, ampak razvita družba.”
TOMO ŠAJN
