(INTERVJU) Ana Bucik Jogan: "V smučanju brez velike vpletenosti staršev preprosto ne gre"

Tudi družina je v načrtu, a najprej bo nekdanja odlična smučarka (na tekmah svetovnega pokala je segla do brona, na svetovnem prvenstvu do sedmega in na olimpijskih igrah do 11. mesta) zastavila drugo kariero, ki bo, kot kaže prej športno-poslovna kot učiteljska.

Ana Bucik Jogan je bila že za olimpijske igre v Sočiju 2014, pri dobrih 20 letih, prva rezerva takrat precej močnejše slovenske alpske smučarske reprezentance, kot je današnja - s takrat zlato Korošico Tino Maze na čelu. Ko je Tina dve sezoni kasneje nehala tekmovati, je Ana prevzela vlogo prve dame slovenskega slaloma, z vrhuncem leta 2022, ko je zasedla šesto mesto v skupnem seštevku sezone. Od leta 2020 je bila tudi del širšega svetovnega vrha (trideseterice s točkami v tem tekmovanju) v veleslalomu. Nastopila je na kar sedmih svetovnih prvenstvih in na treh olimpijskih igrah - nazadnje letos v Cortini d Ampezzo, kjer je bila s 24. mestom v tehničnih disciplinah najboljša Slovenka. Z njo smo se te dni ob koncu njene prve in začetku druge kariere pogovarjali v prostorih našega uredništva, kamor je v minulih letih prišla večkrat. Sodi med tiste vrhunske športnike, ki se je prošnjam medijev - tudi lokalnih - vedno odzvala in je kljub velikim obveznostim na tujem in doma znala najti čas za pogovor na daljavo in pogosto tudi v živo, kot tokrat.

Jeseni vas zadnjih deset let zaradi priprav na snegu praviloma ni bilo doma. Kako ste sprejeli vrnitev v običajno življenje v Novi Gorici?

“Zelo pozitivno. Najlepše je bilo biti doma. Končno sem za nekaj mesecev spravila potovalko v omaro. Prej sem leto za letom v njej le neprestano zamenjavala oblačila. Po koncu letošnje sezone in tudi kariere je bilo vse bistveno drugače. Običajno bi še večino pomladi testirala opremo in opravljala sponzorske obveznosti. Morda bi se nabrali trije prosti tedni, po tem bi pa že imeli kondicijske priprave in odhod na sneg v Argentino. Od vsega tega sem si zdaj doma odpočila. Fizično niti nisem potrebovala toliko tega odmora. Ključen je bil psihičen počitek, ki sem ga po vseh teh letih res potrebovala. Najbolj sem bila vesela te nenadne obilice časa za prijatelje in družino. Ta čas sem v obdobju smučarske kariere najbolj pogrešala. Zdaj čutim v sebi energijo in prostor za nove izzive.”

Sestop v “normalno”
življenje ni bil stresen