V spomin: Jaša Zlobec

Nikoli nisem želel niti znal pisati nekrologov. Pravijo, da obstajajo za tovrstna besedila določena pravila, da sta pomembna slog in retorična spretnost. Še najmanj pa si želim pisati nekrologe za prijatelje, dobre prijatelje, ki jih v tem življenju ne bo več med nami.

Za Jašo Zlobca, ki nas je fizično zapustil pred dnevi po dolgotrajni in neizprosni bolezni, ki ga je od javnega življenja odtrgala že veliko prej, pa se bo ta nekrolog le težko izognil aktualnosti, ki dramatično kliče po Jašini intelektualni, literarni, ustvarjalni, idejni in akcijski dediščini. Izogniti se sedanjosti, politiki, družbenim temam, Sizifovemu trudu za svobodno misel in hoji proti vetru konformizma, bi bilo do Jaše skrajno nespoštljivo.

Bil je človek agore in človek, ki spodbuja kritično razmišljanje. Moteči človek. Kje si, Jaša, ko študentje in indignadosi zasedajo Filozofsko fakulteto in vhod pred Borzo v navidezno zapoznelem remaku tistih, že davnih študentskih revolucionarnih demonstracij, kjer smo te prvič videli, mladega, po Zlobčevo karizmatičnega, s kitajsko kapico na glavi in megafonom, v prvih vrstah takratnega upora?

Berem članek v Tribuni iz leta 1972, ki mi ga je pred dnevi posredoval prav tako dolgoletni Jašev prijatelj Gregor Golobič: “Moje življenje je moja revolucija. Toliko omenjeni radikalni prelom moramo začeti pri sebi, v Tribuni. In če bomo zato prepovedani, če nam bodo ukinili dotacije, če nas bodo vrgli iz uredništva, kaj potem? Mar se bomo za vsako ceno borili za obstoj nečesa, v kar ne verjamemo! Požvižgam se na časopis, v katerem je treba zaradi fizičnega obstoja žrtvovati zdaj ljudi, zdaj članke, zdaj svoje prepričanje.”

Si lahko predstavljate, da je tako zelo aktualne stavke in misli zapisal mladenič na dan svojega 21. rojstnega dneva? Seveda, sin pesnika in primorskega partizana, fant, ki je že v takratnem revolucionarnem kljubovanju sklerotičnemu enopartijskemu sistemu obetal, da se bo iz tiste uporniške energije porodila osebnost, ki bo s svojim pronicljivim pisanjem zaznamovala intelektualni vrvež slovenske pomladi. In tako je bilo. Jaša Zlobec bo ostal zapisan kot književnik, pesnik, romanist, prevajalec, urednik, politik, diplomat ... Predvsem pa kot libertarec, disident, oporečnik v časih, ko je bilo to vse prej kot udobno; ko so oblasti triindvajsetletnemu študentskemu aktivistu odvzele potni list, da bi mu preprečile prestopanje meje. Ali, ko je, kot dijak leta 1969 želel darovati kožo češkemu oporečniku in mučeniku Janu Palachu. Ustanovil je Odbor za človekove pravice na Kosovu, ko je tam strahoval Milošević, bil je med prvimi člani Odbora za človekove pravice, ko so aretirali Janeza Janšo, bil je soustanovitelj, skupaj s Francetom Tomšičem, prve Socialno-demokratske stranke Slovenije. Prepričan je bil, da Slovenija potrebuje pravo socialno demokracijo. A kmalu po tistem je stranko, ki jo je soustvaril kot zaprisežen demokratični levičar, zapustil. Prilastili so si jo desničarski nacionalisti s partijskim curriculumom in partijskimi manirami. Začela se je saga gospodarjev vojne in sramotne trgovine z orožjem.

Bila pa je tudi osamosvojitev Slovenije, plemenito poglavje z nekaj lepotnimi napakami, ki jih je Jaša dosledno in brez cenzur obdelal s kritičnim nabojem svobodnega intelektualca. Tudi tako, da smo se ob dramatičnih in patetičnih trenutkih utegnili nasmejati. Tako, kot je v slavnih osemdesetih na straneh Mladine Džuli Šviga z neusmiljenim peresom odpiral naša obzorja.

Z Jašo sva, kot poslanca prve liberalne demokracije, delila tudi nepozabno zgodovinsko izkušnjo novorojene demokracije na klopeh prvega demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta. Po Sloveniji sva ob glasbeni spremljavi Vlada Kreslina skupaj predstavljala zbornik mojih satiričnih karikatur z njegovo spremno besedo. Kakšne besede! Upor, pomlad in smeh, pred nami pa prihodnost. Bila sva kolega v diplomaciji, in tam je razgledani slovenski veleposlanik v Belgiji tudi prvič okusil grenkobo dobro načrtovanega medijskega linča. Za prazen nič. A ob poskusu njegovega medijskega umora so se zarisali prvi obrisi nove politične (ne)kulture tudi na Slovenskem. Tako kot vsako javno blatenje prizadene poštenega človeka in intelektualca.

Pisal je tudi na teh straneh, za 7. val Primorskih novic.

Pred nekaj leti ga je neobvladljiva, zahrbtna bolezen začela oddaljevati od nas in od samega sebe. Počasi in postopoma smo bili vsi neme in nemočne priče njegovemu odhajanju. Kot da bi slikar izgubil vid, kitarist roke, plesalec noge ... Njegova žena Štefka mu je pogumno in neutrudno stala ob strani, prav tako odlični in prizadevni zdravniki. Pa otroka Fedja in Gruša, pa mati Vera in oče Ciril. Njegova bolezen in Štefkino angažiranje pa sta prispevala tudi k večji ozaveščenosti o boleznih, ki prizadenejo možgane in nevrološki sistem. Na ministrstvu za zdravstvo se je končno začelo pripravljati nacionalni program za boj zoper bolezen, ki v vse večjem obsegu greni življenje zlasti ostarelim ljudem. Žal tudi mlajšim. Jaša je v bolnici pred slabim letom dni dopolnil 60 let. Za nas ostaja revolucionar in intelektualec večno mladega duha, kakršnega bi danes zelo potrebovali. FRANCO JURI