“V ta sistem sem tako močno verjela, da me je še danes sram”

> S kakšnimi pričakovanji in cilji ste se pred dnevi pridružili protestnikom v Ljubljani?

“Upala sem, da bo to res vseslovenski protest, da se bo po Primorski dejansko zgodila Slovenija, zato sem šla z zanosom, kakršnega že dolgo nisem čutila. Pri nas je toliko stvari narobe, da preprosto moramo nekaj narediti. Protesti so morda celo že preživeti in bi se morali ustvarjanja sprememb lotiti drugače. Tako kot je zdaj, pa vsekakor ne sme ostati.”

> Kaj je najbolj narobe? Pred kratkim smo praznovali 25 let državnosti in smo večkrat slišali to napol retorično napol resno vprašanje “Kje smo zavozili?”. Kje, torej?

“Najbolj me je prizadelo to, kar je ob protestu v Luki Koper rekel predsednik vlade Miro Cerar. Namreč, da ne bo dovolil, da delavci vodijo državna podjetja in še manj države. To je bila tako neustavna izjava iz ust ustavnega pravnika, da mu je ne morem pozabiti niti oprostiti. Takšne besede zanikajo vse: ustavo, delavsko oblast, vse pridobitve zadnjih let. Kar pa se tiče 25 let - res smo zavozili, in to zelo. Začeli smo dobro, ampak takoj ko so na oblast prišli ljudje, ki so se lotili preprodaje orožja, tajkunske privatizacije in drugih nečednosti, se je sprožil plaz. Riba zasmrdi pri glavi, a ta smrad se širi navzdol, včasih se mi zdi da prav do zadnjega delodajalca in njegovega odnosa do delavca. Pregon in sankcije pa so pomanjkljivi. Nedolgo tega sem brala pismo bivšega družbenega pravobranilca vrhovnemu državnemu tožilcu o tem, kako niso hoteli preganjati gospodarskih kaznivih dejanj, ki so Slovenijo zajela kot epidemija. Če to bolezen ponazorim s primerom: v Novi Gorici pred 25 leti skoraj ni bilo hipotek, danes je pod hipotekami vse.”