“V Trstu je bilo sprejemanje drugačnosti vrednota”

> Bi lahko rekli, da je bil v 18. in 19. stoletju Trst davčna oaza, nekakšen Singapur ali Hongkong tistega časa?

“Trst je bil od leta 1719 prosto pristanišče, danes bi mu rekli off-shore cona, kjer so bili vsi, ki so v mestu trgovali ali v njem živeli, oproščeni skoraj vseh davkov. Proste luke so bile takrat v Evropi in drugih delih sveta zelo razširjen pojav. Na ta način so države spodbujale in ustvarjale ekonomsko izmenjavo.”

> Hkrati pa je bil Trst tudi pribežališče, kamor so se posamezniki lahko umaknili pred dolgovi ali preganjanjem zaradi gospodarskih prestopkov …

“Zato, da bi pritegnili čim več koristnega prebivalstva, od trgovcev do obrtnikov in delavcev, torej ljudi, ki so bili na tak ali drugačen način gospodarsko dejavni, so ponujali veliko privilegijev. Med njimi je bila tudi tako imenovana imuniteta za ljudi, ki so imeli, kot rečemo danes, v tujini neporavnane račune. Oblasti so jim dale priložnost, da v mestu ponovno vzpostavijo svoje zveze, uporabijo svoje znanje in kompetence ter obnovijo bogastvo, s katerim so lahko nato poplačali dolgove in se izognili propadu in zaporu. Tu seveda ni šlo za običajne ljudi in navadne prekrške, temveč za velike prekrške na področju trgovine, podjetništva in bančništva, ki niso bili storjeni v habsburški državi.”

> Igor Bavčar ali Silvio Berlusconi bi se takrat torej lahko zatekla v Trst?

“Ja. Če bi tržaške oblasti ocenile, da bosta mestu in ekonomiji kaj prinesla.”

V Trst namesto v vojsko

> Tržaške mestne oblasti so z različnimi potezami brez zadržkov uporabljale načelo koristnosti posameznika kot kriterij za sprejem v skupnost, danes tako razmišljanje izzveni kot politično nekorektno. Ampak ali to načelo de facto še vedno obstaja v migracijski politiki držav?

“Prelomnica v migracijskih politikah je obdobje po prvi svetovni vojni. Do takrat so sicer ljudje načeloma morali imeti dovoljenja za pot, ampak ob vstopu v ZDA, kamor je šlo desetine milijonov ljudi iz vse Evrope, je bilo dovolj dokazati svojo istovetnost. Veliko bolj kot papirji, jih je zanimalo, ali bo posameznik koristen člen v nacionalni ekonomiji. Torej, ali je zdrav, ali ni kriminalec. Mnogi ljudje, tudi iz Avstro-Ogrske, so v Ameriko potovali brez potnega lista, državo so torej zapustili ilegalno. Potni list je bil namreč takrat bolj dokument za izstop iz države, do katere je vsak posameznik imel določene obveznosti, moški, denimo, vojaško.”

> Mimogrede: tudi vojaščina je bila zaradi sistema privilegijev ena od nevšečnosti, ki se jim je bilo moč izogniti s selitvijo v Trst.

“V 19. stoletju to ni bilo več mogoče, v 18. pa še. Prihajali so številni mladeniči, večinoma preprosti, kmečki ljudje, iz Goriške, Krasa, Istre, Vipavske doline, ki so jim matične občine želele nadeti vojaško suknjo. Dokumenti pričajo, kako so jih od doma, kjer je imelo vsako gospostvo dolžnost zagotoviti določeno število vojaških obveznikov, zahtevali nazaj, njihovi delodajalci v mestu pa so jih ščitili, ker so jih potrebovali.”

> Kako se je torej to načelo potrebnosti in koristnosti spremenilo po prvi vojni?

“Ponekod so bile omejitve priseljevanja v veljavi že prej, predvsem pa so se pojavljale zahteve po njih. S prvo vojno pa države dejansko prevzamejo migracijske politike. Do takrat je transnacionalno gibanje prebivalstva v celoti določalo mednarodni trg dela, z uvajanjem pravil pa to postane del upravljanja z nacionalnimi ekonomijami. Migracije namreč določajo razpoložljivost delovne sile in so za države pomembno ekonomsko in socialno orodje - država lahko torej skuša zadržati delovno silo ali jo promovirati na drugih tržiščih ter s tem zmanjšati socialni pritisk in ustvariti dotok denarja iz tujine. Po drugi strani lahko država bodisi odpira meje za priseljence, ker potrebuje delovno silo, ali jih zapira, ker te potrebe ni več. Med letoma 1921 in 1924 so v ZDA uvedli omejitvene kvote. Veliki industrialci so kvotam nasprotovali, saj so želeli ohraniti močno ponudbo delavcev, ki ohranja nizke plače. Na drugi strani so bili tako imenovani nativisti, ki so zagovarjali 'ameriško', torej anglosaksonsko, pretežno protestantsko in ekskluzivno belsko Ameriko.”

Aleksej Kalc se je rodil leta 1957 v vasi Gropada, a se je s starši zelo zgodaj preselil v hišo na tržaški Katinari. “Imel sem štiri ali pet let in otroci smo se igrali na ulici. Otroci Slovencev iz tržaškega zaledja, Italijanov iz mestnega središča in drugih krajev v državi, otroci beguncev iz Istre. Katinara je bila talilni lonec in ko sem kasneje potoval v Avstralijo ter tam v predmestjih videl naselja družinskih hiš, ki so jih priseljenci petnajst, dvajset let gradili z lastnimi rokami, sem se počutil kot doma,” se spominja Kalc, ki mu je bilo očitno usojeno, da se posveti razmisleku o talilnih loncih. Iz zgodovine je diplomiral na Univerzi v Trstu ter v Ljubljani doktoriral iz zgodovinske antropologije. Njegov raziskovalni opus je večinoma posvečen selitvam, obmejni identiteti, družbenim odnosom. Torej vprašanju, kako posameznik s svojimi potrebami in željami trči z družbenim kontekstom. Zaposlen je na Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kot izredni profesor predava na Univerzi na Primorskem, v zadnjem času pa tudi na Univerzi v Novi Gorici.

Kalc je torej tudi migrant, na poti med vzhodom in zahodom - Ljubljano in Trstom, ter severom in jugom - Novo Gorico in Koprom. Prav zdaj zbira zvočna pisma, magnetofonske trakove, ki so si jih izseljenci v Avstralijo izmenjevali z domačimi. “Neverjetno je slišati, kako so želeli s temi trakovi izseljencem prenesti znane zvoke doma, denimo burjo, in kako so odseljeni domačim skušali predstaviti svoje novo okolje,” razmišlja, in s tem razkriva lastnost, ki ga ob znanstveni odličnosti najbolj odlikuje: pretanjen občutek za sočloveka.

Migrante tujina spremeni

> Se je kaj podobnega zgodilo tudi v Evropi?

“Tudi v Evropi transnacionalni premiki po vojni niso več prepuščeni trgu, temveč jih urejajo meddržavni sporazumi. Glavna trga delovne sile postaneta Nemčija in Francija. Preseljevanje v Nemčijo je največkrat sezonsko, ker je imela država zelo strogo priseljensko politiko, ki ni dopuščala stalnega naseljevanja, temveč je migrante prisilila, da so se decembra vračali domov. Francija je bila nekoliko bolj liberalna. ”

> Zakaj so po eni strani odločitve za migracije, tako na osebni kot na nacionalni in nadnacionani ravni, zelo racionalne in večinoma ekonomske, na kar lepo kaže tudi tržaška demografska preračunljivost, v javni razpravi pa ravno pri tej temi tako hitro zdrsnemo na raven čustvenega in ideološkega? Od kod ta paradoks, tudi v 21. stoletju in tudi pri nas, kjer je bilo množično ekonomsko preseljevanje še nedolgo tega nekaj povsem običajnega?

“Ker premikanje in srečevanje z drugimi vzbujata strahove. Pred drugačnostjo, pred konkurenco, pred spremembami. Ko so Nemci v 18. stoletju iz Prusije sezonsko odhajali na Nizozemsko, oprijelo se jih je ime 'holland-gängerji', in se nato vračali domov, je bilo v njihovih izvornih krajih veliko polemik o tem, da ti povratniki prinašajo navade in načine obnašanja, ki so jih osvojili v stiku z drugim okoljem. Kler, pa tudi pripadniki višjih slojev, so se zgražali nad tem, da ti moški kadijo pipe, kar prej ni bilo v navadi, in se drugače oblačijo. Ko se migranti vrnejo domov, odločneje izražajo svojo osebnost in podirajo ustaljene socialne strukture, v katerih ima vsak določen položaj ter nadrejene ali podrejene vloge. Podobno se je dogajalo z aleksandrinkami, ki so se, čeprav tam niso imele visokih položajev, navzele civilizacijskih navad, ki so jih ob vrnitvi težko opustile. Človek, sploh ko ima občutek, da je napredoval in si razširil obzorje, nerad naredi korak nazaj. In s tem postane težava za tiste ljudi, ki ga želijo vrniti na njegov stari položaj. Kakšne etikete prilepimo temu čustvu, je stvar izbire in okoliščin. V 19 stoletju, ki je bilo čas uveljavitve nacionalne ideje, je bila v Sloveniji v literaturi in umetnosti, pa tudi v javnih razpravah, najbolj razširjena ideja, da je izseljevanje krvavenje slovenskega naroda. Ta etiketa naroda je v času, ko so družbe prehajale od dinastične k nacionalni organizaciji, prevladala nad vsem ostalim. In zato tudi danes, ko vse države še vedno temeljijo na nacionalni ideji, za Slovence, Italijane ali Nemce izven domovine štejemo ljudi, ki so ohranili svojo nacionalno identiteto. Tisti, ki so jo izgubili, čeprav so bili nekoč del naše skupnosti, nas ne zanimajo.”

> Ne glede na vrednostno etiketo, ki jim jo prilepimo, so migracije ena od pomembnejših sil pri oblikovanju politične in ekonomske zgodovine. Si sodoben svet lahko predstavljamo brez migracij?

“Ne samo da si brez migracij ne moremo predstavljati sodobnega sveta. Ampak si sploh ne moremo predstavljati sveta. Pred 15 leti je nemški zgodovinar Klaus Bade, avtor knjige Evropa v gibanju, uvedel izraz 'homo migrans'. S tem je hotel povedati, da imajo v zgodovini človeštva migracije isto vrednost kot razvoj v homo erectus ali homo sapiens. Migracije so zaznamovale človeka, še preden je postal kulturno bitje. Preden se je ustalil kot poljedelec, se je moral v iskanju hrane premikati. Seveda te mobilnosti ne moremo primerjati s tisto v zadnjih stoletjih, ko je s padcem fevdalizma prišlo do popolnega preoblikovanja družbenega sistema. A sveta brez migracij ni. Danes smo priča novim velikim tokovom, ki nam povzročajo preglavice. Sredozemlje je spet središče tega dogajanja, tako kot je bilo vedno v zadnjih 10.000 letih. Za Sredozemlje so zgodovinarji skovali izraz 'likvidni kontinent', ker je to morje, na čigar obalah so rasle najzgodnejše civilizacije, povezovalni prostor treh celin. Slovenci smo res oblikovali svojo nacionalnost z vsemi njenimi političnimi in kulturnimi vsebinami, a odmisliti migracije je skregano z zgodovino. Vsaka družba je sad mešanja, za katerim stojijo migracije. Zadnjih 15 let se čudimo, ko se lahko na google maps sprehajamo po ulicah New Yorka, in pri tem zmotno mislimo, da v preteklosti, še 100 ali 200 let nazaj, ko ne samo, da ni bilo tehnologije, temveč je bilo veliko ljudi nepismenih, tega pretoka informacij ni bilo. Pa je bil - in dogajal se je prek premikanja, prek neposrednega človeškega stika. Kdor se je, denimo, v 18. ali 19. stoletju učil poklica ali obrti, se je moral, še preden je zaključil vajeniški staž in postal pomočnik, premikati. To je bil predpis. Tako si je nabiral izkušnje in prinašal nova znanja v svoje domače kraje.”

Trst je bil svetovljanski

> Nam ta miselni okvir, da je vsaka nam znana človeška družba plod mešanja, ki je nastalo s selitvami, lahko pomaga, da se izognemo pastem ekstremističnega razmišljanja?

“Demokracija je zelo naporna zadeva. Priznavati različnost pomeni priznavati kompleksnost. Kompleksnost pa, kot je lahko vsak izmed nas izkusil, ustvarja strahove. Ker človek kot posameznik težko najde red, razume svet, premaga občutek izgubljenosti, je poenostavljanje nekaj naravnega. Postavljanje vsega v jasne kategorije: nacionalne, rasne, razredne, je torej ustvarjanje nekega reda, v katerem čutimo, da smo bolj zaščiteni. In morda tudi smo, a vprašanje je, do kdaj. Kar se zdaj dogaja v svetu zaradi novih migracijskih valov, je seveda velik problem, a ne bomo ga rešili s tem, da se obzidamo. Zdi se mi tudi, da mednarodna makro politika ne želi ustaviti teh tokov. Pomislimo samo na to, da je Zahod zaradi lastnih interesov uničil vse, kar je bilo stabilnega v deželah, od koder zdaj prihajajo velike reke migrantov. In ti so soočeni s povsem drugačnimi ekonomskimi predpostavkami. Pred prvo vojno se je delovna sila premikala iz območij, kjer je je bilo preveč, v kraje, kjer so potrebovali delavce. Danes zaradi sprememb v sistemu proizvodnje, ki je vse bolj avtomatizirana, tega ni več. Tudi v naši družbi, tako imenovani najbolj razviti in napredni, je opaziti širjenje slojev, ki kljub svoji izobrazbi ne najdejo možnosti, da se vključijo v ekonomski sistem. Nekaj se je globoko pretrgalo in ne vem, če in kako bomo vzpostavili novo ravnovesje.”

> Eden od najobičajnejših postopkov poenostavitve je idealizacija. Idealiziramo nacionalnost, pripadnost in identiteto, pa tudi odprtost in svetovljanstvo. Če se vrneva v s priseljenci zaznamovan Trst, kjer sva začela pogovor: mesto je bilo v 18. stoletju najbrž za nekatere bolj, za nekatere manj srečen kraj. Kaj bi videli, če bi se lahko sprehodili po njegovem središču leta 1800?

“Predvsem narodnostno, kulturno in versko zelo pisano množico ljudi, podobno množici v večini pristaniških mest tistega časa. Pristanišča so bila do 19. stoletja v vseh deželah največje urbane naselbine in to prav zaradi morskih poti. Trst je dejansko bil svetovljansko mesto, o katerem piše literatura. V 18. še veliko bolj bolj kot v 19. stoletju, ko so se že razmahnile nacionalne ideje. Svetovljanstvo v tem primeru razumemo kot mirno sobivanje brez prevelikih medkulturnih napetosti. A ta izjemnost in edinstvenost Trsta, ki ju slika literatura, sta morda nekoliko pretirani. Podobno je bilo v Marseillu, Palermu, Neaplju, Izmirju, Aleksandriji, pa še kje. Pred dnevi sem denimo izvedel, da so imeli na Lošinju, kjer so se večinoma ukvarjali s pomorstvom, hlapce in dekle s Filipinov.”

> Ali morda Trst tako idealiziramo prav zaradi grozot, ki so se zaradi nacionalnih napetosti zgodile v kasnejših desetletjih? Se vračamo k svetovljanskemu Trstu kot k idealu starih srečnih časov?

“V Trstu je bilo sprejemanje drugačnosti vrednota. S sobivanjem drugačnih se stvari seveda spremenijo, a spremenile se bodo tudi če se obzidamo. Navsezadnje so vse naše velike vrednote v nenehnem spreminjanju. Sprejemanju drugačnosti pa stoji nasproti občutek ogroženosti, ki ga ima v sebi vsak od nas. Ko se ideje organizirajo na podlagi identifikacijskih znakov, torej neke vrste pripadnosti, pridobijo moč in od tega je odvisen odnos družbe do drugačnosti. Casa Pound, ki je minulo soboto pripravila zborovanje v Gorici, ustvarja vtis dobro organizirane in urejene skupnosti. In kot smo že ugotovili, vsi potrebujemo nek red, pa čeprav navidezen, da se čutimo manj ogrožene. Takšne ideje, ki se zdaj pojavljajo v lepi, čisti obliki, čeprav so v resnici ekstremistične, so znane iz preteklosti. In znano je tudi to, da so, ko dobijo moč, lahko katastrofalne, saj postane drugačnost krivda.”

> Teoretično Primorci zase vemo, da smo bili še nedolgo tega migranti. A, statistično, za predstavo, kako močno je bilo v preteklih stoletjih preseljevanje s podeželja v Trst? Je bila to logična socialna izbira?

“V 18 stoletju je iz okolice Gorice, Vipavske doline, Krasa in dela Kranjske, predvsem krajev vzdolž ceste proti Ljubljani, deloma tudi Notranjske in Dolenjske, ter Istre, prihajala polovica priseljencev v mesto. Ko se je Trst kasneje razširil, so se razmerja spremenila. A v drugi polovici 19. stoletja je bila Goriška slovenska dežela, v kateri je prebivalstvo najhitreje naraščalo, in del te velike rasti se odliva drugam. Velika večina se prelije ravno v Trst. Do prve vojne je 22 do 23.000 prebivalcev Trsta rojenih na Goriškem, več je le ljudi, ki so po rodu iz Istre.”

V Ljubljani Primorci, v Trstu Slovenci

> Najin prednik izpred 150 ali 200 let je torej imel na dosegu roke zelo svetovljansko, multikulturno realnost, pri čemer je bila pot v ta svetovljanski Trst prav običajna življenjska odločitev. Je ta stik temu prostoru kaj zapustil? Smo zaradi tega drugačni?

“Smo. In tudi Trst je bil tak, kakršen je bil, zaradi stalne izmenjave s tem prostorom. Poleg tega Trst za naše prednike ni bil le cilj, temveč tudi začetek potovanj. Značilen primer so aleksandrinke. Dekleta so prej množično odhajala v Trst, v določenem trenutku, tudi zato ker je mesto v 70-ih letih 19. stoletja zašlo v krizo in je število služkinj upadlo za nekaj tisoč, pa je bilo prav to mesto izhodišče za še širše, bogatejše delovno tržišče, ki je bilo spet drugačno in je prinašalo nekaj novega. V časopisu Edinost so mnogi pisali o tem, da je Trst poguben za slovenska dekleta, ker je to pristaniško mesto razvratno, pa tudi za to, ker tu spoznajo Furlane, Italijane, se poročijo in izgubijo v morju tujstva. Zdravnik Karel Pečnik, ki je živel v Aleksandriji in tam brezplačno zdravil slovenske priseljenke, je nasprotno, pozival sonarodnjake, naj ne bodo kritični do aleksnadrinstva. Temveč naj pridejo v Egipt tudi fantje, da ustvarijo slovenske družine. V Egiptu namreč ni bilo strahu, da bi se dekleta 'izgubljala' - ker so bila zaščitena v meščanskih družinah, pa tudi ker ni bilo take izbire. Trst pa je bil svobodomiseln, liberalen, poln samskih ljudi in je bil idealni ženitni trg. Kot beremo v poročilih iz 18. stoletja, je nezakonska mater takrat v Trstu zlahka našla moža, kar je bilo zelo nenavadno. Zato so neporočena dekleta, če so zanosila, hodila rojevat v najdenišnico v Trstu. V 18. in 19. stoletju je bila tam velika večina najdenčkov otrok slovenskih mater iz okolice.”

> Migracije, kot pravite, niso samo sprememba za posameznike in družbe, v katere ti prihajajo, temveč tudi za družbe priseljencev, ki ob vrnitvi domov prinesejo nova znanja in navade. Je Trst torej urbaniziral tisto, čemur danes rečemo podeželje zahodne Slovenije?

“Da. In tudi obratno. Mesto in zaledje sta živela v simbiozi. Vojni sta to naravno zavezništvo pretrgali. Res je, da je bil ta del meje atipičen, drugačen od drugih delov železne zavese med vzhodom in zahodom. In res je, da je Trst ohranil vlogo posrednika, ne samo za Slovenijo, temveč za velik del Balkana. A še danes, kljub zelo visoki prehodnosti meje, živimo v dveh sistemih navad in pravil. Ko je prostor presekan, ga je težko ponovno zliti v enega in najbrž se ne bo zgodilo prav kmalu.”

> Se strinjate s tezo Borisa Pahorja, da Ljubljani manjka malo Trsta?

“Absolutno. Pri čemer je Ljubljana, zlasti od kar je prestolnica, stopila na svojo pot, Trst pa je izgubil občutek vloge, ki jo je imel svoj čas, in živi s precej nostalgično noto. A identiteta je vedno relativna. Prilagaja se okoliščinam in sogovorniku. Ko sem kot mlad fant hodil po svetu z glasbenimi in drugimi kulturnimi skupinami, je bila napetost med slovenskimi in italijanskimi prebivalci mesta še velika. A ko smo odhajali v druga mesta v državi, so italijanski meščani vedno na glas trdili, da so iz Trsta, ki da ni Italija, ker je nekaj posebnega. Takšni smo tudi mi. Ko gremo v Ljubljano smo Primorci, ko gremo v Trst pa smo predvsem Slovenci.”

VESNA HUMAR