“Več, kot če bi šli v partizane!”
Mirko Gabrijelčič iz Vrhovlja pri Kojskem v Goriških brdih je bil eden od tistih italijanskih vojakov, ki so jih Italijani najprej zaradi nezaupanja razorožili in poslali v posebne bataljone, potem pa zaradi vojaških potreb ponovno oborožili in jih premestili nazaj v redne enote vojske.
Navdušil se je za program Osvobodilne fronte in si ga upal pretipkovati na pisalni stroj, kar je plačal z devetmesečnim vojaškim priporom na Siciliji.
Po pobegu in predaji zaveznikom je bil v Alžiriji dodeljen 1. lovski eskadrilji britanskih kraljevih letalskih sil (RAF). V sedemdesetih letih preteklega stoletja se je močno angažiral za priznanje statusa borca prekomorcem, ki so prišli iz Alžirije in niso bili enakovredno obravnavani kot drugi partizani. FriderikMirko Gabrijelčič je preminil lani v štiriindevetdesetem letu starosti.
Rodil se je leta 1919 v Vrhovlju pri Kojskem v Goriških Brdih. Siromašne razmere mu po končani italijanski osnovni šoli niso omogočale želenega nadaljevanja šolanja. V poznih najstniških letih je delal pri gradnji soške hidroelektrarne Plave in tam ostal vse do vpoklica v italijansko vojsko marca 1940. Dodeljen je bil 35. pehotnemu polku v Bologni, nato v Cuneu, ob italijanskem napadu na Francijo pa je bil premeščen na italijansko-francosko mejo. Po koncu spopadov so bili italijanski vojaki slovenske narodnosti izločeni iz redne vojske in premeščeni v posebne bataljone z ukazom: “Oddajte orožje in se pripravite na odhod.” Prek L'Aquile je bil avgusta 1940 premeščen na Sicilijo. Ponovno so ga oborožili in premestili v 76. pehotni polk, v katerem je stražil v Agrigentu in v pristaniškem mestu Porto Empedocle. Italijanski častniki “so bili bolj pasivni. Ni bilo kaj, da bi nas silili. Gledali so, da je bila hrana pravočasno, da nismo ušli in da smo šli na stražo.” Določili so ga za častniško šolo v Palermu, ki se ji je izognil na zdravniškem pregledu: “Tisti dan, ko so me klicali, da grem k zdravniku, sem kadil. Prej nisem nikoli kadil. Takrat pa sem prižgal cigareto in tekel po stopnicah dvakrat ali trikrat gor in dol in šel k zdravniku. Pregledal me je in rekel: 'Nekaj ni v redu s srcem.' Bilo je dosti vojakov, ki jih je moral pregledati in ni delal komplikacij.” Tako so ga poslali nazaj v Agrigento.
V stik je prišel s tržaškim Slovencem, italijanskim podporočnikom Mariom Abramom. Ko je ta odšel na krajši dopust v Trst, je ob povratku na Sicilijo s seboj prinesel ilegalno propagandno gradivo OF in ga poskušal predstaviti čim več Slovencem. “Mi smo bili navdušeni, razpoloženje je bilo naše, slovensko! Mi smo Slovenci! Mi smo to čutili! Mi takrat nismo rekli, da hočemo v partizane,” se spominja Mirko in dodaja, da je tudi on Slovencem po drugih četah dopovedoval: “Držite se, Slovenci! Mi smo Primorci!”
Mario Abram ga je nagovoril, naj na pisalni stroj napiše čim več izvodov programa Osvobodilne fronte, saj je bil Mirko takrat odgovoren za čiščenje pisarne mobilizacijskega oddelka, v kateri je bil pisalni stroj. “Pišem, hitim pisati! Veste kako? Po šest izvodov sem imel in na tisti stari stroj - tk, tk, tk - do treh popoldne, brez kosila.” V pisarni ga je zasačil dežurni oficir: “'Vprašal me je: 'Kaj delaš tu?' 'Nič, nekaj pišem,' sem hitro pograbil original in ga stisnil v žep. Ma to ni pomagalo nič, ker sem imel tam že cel kup. 'Pridi sem,' je rekel, 'gremo na komando.' Vrtelo se mi je v glavi, saj sem vedel, kaj me čaka.” Sledile so grožnje s smrtjo in zmerjanje z izdajalcem. Jeseni 1942 je bil skupaj s tremi sodelujočimi aretiran (skupaj z Mariom Abramom, Vladimirjem Vrtovcem in Mirkom Kumarjem) in odpeljan na sodišče v Rim, kjer je bil obtožen zločina proti državi in režimu ter devet mesecev priprt (čakajoč na sodbo) v Agrigentu.
Sredi junija 1943 je bila ob izkrcanju anglo-ameriških sil na Siciliji bombardirana tudi vojašnica z zaporom v Agrigentu, kar je Mirku omogočilo pobeg k zaveznikom. Po predaji je bil odpeljan v Tunis. “Tam so nas imeli Marokini. Je bilo hudo, ker oni so te kar s puško po glavi, če jim nisi bil všeč, če si kaj rekel ali zahteval.” Nato je bil odpeljan v Konstantin v Alžiriji in bil pod komando jugoslovanskih kraljevih oficirjev: “Tam da naj se javimo komandi, če smo Primorci. Smo se javili in zato so nas ločili od italijanskih ujetnikov. Peljali so nas v kamp, kjer smo bili sami Slovenci. In potem se je tam začelo življenje! Takoj smo začeli prepevati! Dobili smo slovenski časopis iz Kaira. Bili smo strašno navdušeni nad tem časopisom. Za nas je bil dragocenost, ker tam nismo imeli slovenske besede in so nas doma zatirali Italijani.”
Mirko, ki je bil nato premeščen v taborišči Bone in Corso, se spominja, kako so začeli vztrajno zahtevati odhod v Jugoslavijo: “Mi hočemo k partizanom, mi hočemo domov, mi se hočemo boriti!” Odločitev za odhod v partizane je bila sprejeta maja 1944 na posebnem zboru, kjer “so bili štirje: Anglež, Američan, en kraljevi in eden od Tita. Oficirji so bili in so nam povedali, da imamo možnost odločiti se za eno ali za drugo stran. Rekli so: 'Tisti, ki je za Tita, desno, tisti, ki je za kralja, levo - zdaj!' Bruummm, vse je šlo za Tita, le eni trije ne.” Hkrati pripominja, da so se slovenski Štajerci, ki so bili zajeti kot nemški vojaki, večinoma odločali za kralja.
Mirko je nato prišel v Maison Blanche v Alžiriji, eno od najpomembnejših severnoafriških zavezniških letališč, in bil vključen v tehnično enoto 1. lovske eskadrilje RAF. Pred odhodom na Apeninski polotok jih je prišel pozdravit, se jim zahvalit in hkrati nasprotovat njihovemu odhodu eden od angleških komandantov, rekoč: “Nisem računal, da se boste tako usposobili, da boste toliko pripomogli k našemu delu. Naredili ste več, kot če bi šli v partizane.” Ob prihodu v Taranto novembra 1944 so prepevali. “In imeli smo toliko blaga! Dva plašča, jaz sem imel štiri pare čevljev, spodnje obleke, vse novo, perfektno.”
Na jugoslovanska tla je stopil v Dubrovniku, kjer je moral, da bi postal enak partizanom, takoj oddati vse “odvečne” dobrine, ki jih je dobil pri zaveznikih. “Oficir nam je rekel: 'Nesite s seboj samo toliko, kolikor lahko in ne več, ker bomo hodili.' V Dubrovniku smo se ustavili v hotelu Excelsior in z vrha stopnic smo metali dol plašče, obleke, čevlje, tako da je tam nastal cel kup materiala. Vse smo odvrgli, tako da ko sem prišel v Beograd, nisem imel drugega kot samo to, v kar sem bil oblečen.”
Proti Beogradu so se več sto kilometrov premikali peš, v ostrih zimskih razmerah, ob slabi preskrbi s hrano in z vodo, neoboroženi. “Po hribih je bilo pol metra snega, jedel sem sneg, žejen sem bil in potem mi je šla kri iz grla. Bil sem zelo slab. Spraševal sem za vodo. Eden je rekel: 'Jaz imam samo nekaj žganja.' Niti celega požirka nisem naredil, že nisem več mogel premakniti nog.” Po okrevanju mu je uspelo priti do Beograda, od koder je bil poslan na letališče v Novi Sad. “Mraz je bilo! Košava je pihala, jaz sem imel kapo, močno angleško kapo, toplo, in še šal sem si dal okoli čela, ma kot da si ne bi nič dal. Tam so bili že Rusi, v Novem Sadu so imeli letališče. In so nas dali k vsakemu letalu po dva ali po enega. Jaz sem bil določen k mehaniku, ki je bil doma nekje izven Rusije, kjer je dosti nafte. Strašno prijazen je bil. Zdi se mi, da smo imeli osem letal na letališču. Jaki so bila tista lovska letala. Vse je bilo zasneženo, led povsod. Popoldne, če nismo bili na letališču, smo morali iti v šolo. In oni so nas po rusko učili. Bilo je grozno. Mi smo kimali z glavo in komaj čakali konec. Mučno je bilo, grozno mučno.” Konec vojne je Mirko dočakal v 111. letalskem polku v Somborju. Zaradi bolezni je bil demobiliziran novembra 1945.
IRENA URŠIČ
