“Večino leta sem v začaranem krogu bankrota in miloščine”
Ni jih med tistimi brez dela, a tudi med redno zaposlenimi jih ni. Prostor, ki ga zasedajo, se nahaja nekje “med bankrotom in miloščino”. Razpršeni v različnih dejavnostih v bitki za golo preživetje drug drugemu znižujejo ceno, počasi pa s seboj v brezno vlečejo tudi tiste, ki kot zaposleni za nedoločen čas še vedo, kaj je bolniška, dopust in plačana malica. V Sloveniji menda predstavljajo že 40 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva. Če bi se povezali, bi imeli daleč najmočnejši sindikat. Govorimo o prekarcih.
Zgodba Kamničanke Miše Gams je bila v medijih predstavljena že velikokrat. Brezposelna magistra antropologije na brezizhodnost, v katero so ujeti mnogi mladi izobraženci, opozarja na cesti kot čistilka čevljev. S kremo in ščetkami, nevsiljiva, že s svojo prisotnostjo deluje kot slaba vest družbe. “Večinoma so z nasmeškom Mone Lize hodili mimo mene in poskrbeli za to, da jih nisem dohitela, ali pa so odvrnili, da si sami čistijo čevlje ...” obnašanje politikov, ki jim je prekrižala pot, opisuje Miša Gams.
A v vlogi čistilke čevljev je o slovenski družbi izvedela veliko več, kot ve oziroma želi priznati marsikateri dobro plačani odločevalec. Vladni podatek, da se že 40 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva preživlja z netipičnimi oblikami dela - s tako imenovanim prekarnim delom, ki delavcu ne zagotavlja delavskih pravic in ga pušča na robu preživetja ter v stalni negotovosti, da bo še to izgubil -, je po njenem podcenjen. “Če bi šteli med prekarce še vse tiste, ki delajo na črno, bi številka obsegala več kot tri četrtine delovnih mest v Sloveniji, kar je katastrofalno,” opozarja.
Ne šepa le nadzor, celoten sistem v Sloveniji ne deluje, izčrpavajo pa ga tudi študentski servisi in drugi posredniki dela, ki na brezposelnih kujejo dobičke, je kritična Gamsova. “V zadnjih desetih letih sem zaslužila v povprečju manj kot 3000 evrov na leto, zadnji dve leti celo manj kot 2000 evrov. Kdo se bo postavil v bran takšnim, kot sem jaz? Pišem knjižne recenzije in kolumne, a prek avtorskih pogodb dobim manj kot 50 odstotkov. Morala bi napisati dvesto člankov na mesec, da bi zaslužila za minimalno plačo. Kako naj pri vsem tem razmišljam o odprtju espeja? Težko pridem celo do sezonskega dela, ker imajo tudi v tovarnah prednost prijatelji in sorodniki direktorjev.” Sezonska dela večinoma opravljajo na črno zaposleni delavci, v slovenskih podjetjih pa za dva evra ali manj na uro delajo delavci migranti, logiko, po kateri deluje slovenski sistem, odstira Gamsova.
Precej obupani ljudje
Posledica je armada ljudi, razpršenih po različnih dejavnostih, kjer se vsak po svoje borijo za golo preživetje in pristajajo na vsakršne, še tako slabe pogoje dela. V Gibanju za dostojno delo in socialno družbo si že več let prizadevajo, da bi jih povezali. “Zaradi razdrobljenosti se vsak počuti samega in nemočnega. Pisma, ki jih dobivamo, ko se ljudje obračajo na nas, kažejo, da gre za precej obupane ljudi. Ne vejo, kam se obrniti in kako sploh urejati svojo situacijo,” pravi predsednik Gibanja Marko Funkl.
Ena od oblik životarjenja je pridobitev statusa samostojnega podjetnika. Država je pred leti s subvencijami spodbujala samozaposlovanje, kar je vodilo v hiter porast števila espejev in tudi v vedno več pritiskov s strani delodajalcev, da morajo ljudje, če želijo opravljati delo zanje, pridobiti status samostojnega podjetnika. Od leta 2008 do danes se je število espejev pri nas povečalo s 54.000 na 66.000. Tretjina od teh jih na mesec zasluži manj kot znaša minimalna plača, ugotavljajo v Gibanju. “Če zaslužiš 900 evrov na mesec in plačuješ najnižje prispevke, ki znašajo okrog 340 evrov mesečno, ti na koncu ostane 560 evrov. S tem sicer lahko preživiš, a glede na to, da je delo za višje izobražene prekarce skoncentrirano v Ljubljani, kjer najem sobe s stroški stane 250 evrov, ti za hrano, preživetje in amortizacijo dela, kamor sodijo potni stroški, malica, računalnik in vsa druga oprema, ostane 300 evrov. S 300 evri pa ne moreš preživeti,” pove Funkl, tudi sam samostojni podjetnik, ki se preživlja s poučevanjem in prevajanjem.
Samostojnim podjetnikom, ki so to po sili razmer, ne pripadajo klasične delavske pravice; nimajo bolniške, plačanega dopusta, nadomestila za malico ... Nekateri delodajalci jim sicer del teh pravic priznajo v podjemnih pogodbah, a to ni rešitev, pač pa le še dodatna kršitev delavnopravne zakonodaje. Če namreč samostojni podjetnik dela le za enega naročnika, uporablja naročnikovo opremo, njegovo delo pa ima elemente rednega delovnega razmerja, bi ga moral naročnik zaposliti, ne pa najemati prek pogodbe. Cilj delodajalcev je jasen, pravi Funkl: “Delodajalcem se to najbolj izplača. Če pride do racionalizacije v podjetju, s takšnim delavcem nimajo nobenih težav, lahko mu kadar koli prekinejo pogodbo.”
Delo prek pogodb je ustaljena praksa zlasti v novinarskem poklicu. Po podatkih novinarskega sindikata je bilo še leta 2013 v razvid novinarjev vpisanih 245 novinarjev s statusom svobodnega novinarja, lani pa se je to število povzpelo na 699. “Najbolj številčni so poleg novinarjev kulturniki, saj se je število zaposlenih v javnih zavodih začelo prenašati na samozaposlene v kulturi,” opaža Funkl.
Espeizacija pa se ne ustavlja le pri višje izobraženih skupinah; stvari se vedno bolj širijo navzdol, vse do čistilk, ki morajo za naročnika delati prek espeja. S tem statusom se preživljajo številni taksisti, šoferji, raznašalci časopisov ... “Tipičen primer, ko ne gre za prikrito delovno razmerje, ampak za dumping na trgu dela, pa so oblikovalci, arhitekti in prevajalci. V teh poklicih si ujet od projekta do projekta,” pravi Funkl, tudi sam učitelj in prevajalec.
'Freelancerjem' lahko vsak zbija ceno
Življenje od projekta do projekta je na rob bankrota pripeljalo fotografa Luko Dakskoblerja. Več let zapovrstjo je blestel na natečaju za slovenske fotoreporterje Slovenia press photo, pobiral je nagrade na tujih natečajih, namenjenih človekovim pravicam in naravovarstvu, nase pa je opozoril tudi na tekmovanju Best jobs Australia, kjer se je med 45.000 fotografi z vsega sveta prebil v finale 25 najboljših, ki so se potegovali za sanjsko službo avstralske turistične organizacije.
A dosežki mu niso odprli vrat do dostojnega življenja. “Na srečo imam dovolj nagrad, da mi država plačuje prispevke. Tisti trenutek, ko jih bom izgubil, vrnem status samozaposlenega v kulturi, saj prispevkov ne morem plačevati,” pravi Dakskobler. Če bi izgubil status, bi se njegove težave še poglobile: delal bi lahko le še prek avtorskih pogodb, ki pa so za naročnike predrage, zato bi postal še manj konkurenčen.
“Zanimanja za moje delo ni, kvaliteta mojega dela je nepomembna, profesionalnost tudi. Denarja, da bi še naprej delal zgodbe sam, nimam. V tujino ne morem, ker sem brez denarja. V tujino ne morem prodajati zgodb iz Slovenije, ker so vsebinsko nezanimive za globalni trg. Marsikdo bo rekel, da si moraš, ko dobiš povpraševanje, postaviti ceno. Jaz povem realno ceno, celo rahlo nižjo od najprimernejše, ampak takšno, da pokrijem stroške in normalno zaslužim. Žal to v Sloveniji ne deluje več. Vsi bi imeli vse zastonj. Ko niti fotografiranje poroke za 130 evrov ne gre več skozi, veš, pri čem si,” pojasnjuje, zakaj ne vidi več izhoda. “'Freelancerjem' vsakdo lahko zbija ceno, ker smo seveda že tako obupani, da bomo vsako ceno sprejeli. Večino leta se vrtiš v nekem začaranem krogu bankrota in miloščine in čakaš, da bo tvoje delo nekoč primerno cenjeno,” pravi.
Prikrivanje brezposelnosti
Načini zbijanja cene in izkoriščanja prekarnih delavcev presegajo domišljijo. V skupini prekarcev so na primer tudi delavci migranti, ki se izkoriščanju delodajalcev podrejajo v strahu pred izgubo delovnega dovoljenja. Usodo prekariata delijo mladi, ki podaljšujejo študentski status le zato, da bi ohranili možnost dela prek napotnice. “Država ne želi odpraviti fiktivnih vpisov na fakultete, ker bi potem imela več brezposelnih,” meni Marko Funkl, “za državo je ceneje, če nekomu da status, da lahko dela. Tisti, ki dela prek napotnice, dela zato, ker je napotnica najcenejša alternativa za delodajalca.”
Posebno poglavje so še volonterska pripravništva tudi v poklicih, kjer zakonodaja pripravništev sploh ne zahteva. V arhitekturnih birojih in odvetniških pisarnah, na primer, si mladi zastonj nabirajo delovne izkušnje in upajo, da jih bo delodajalec po opravljeni praksi obdržal. Pa jih ne; raje poišče drugega mladega človeka, ki takisto v želji po izkušnjah in poznejši zaposlitvi dela zastonj.
Vsi postajamo prekarci
Odgovor države na nakopičene težave za zdaj tiči v obetu, da bo vlada še letos pripravila akcijski načrt za omejitev rasti negotovih oblik dela. Vladi naj bi pri iskanju rešitev pomagala posebna projektna skupina za prekarne zaposlitve, ki jo bo vodil Funkl. Premier Miro Cerar je na nedavnem posvetu o prekarnem delu že predstavil izhodišče, s katerega vladna stran gleda na težavo. Vlada se bo zavzemala za uvajanje bolj prožnega trga dela ob hkratnem povečevanju socialne in pravne varnosti zaposlenih. Ministrica za delo Anja Kopač Mrak napoveduje nadaljevanje prizadevanj za zmanjševanje segmentacije (razkoraka med pravicami redno zaposlenih in tistih, ki to niso). V okviru davčne reforme, ki naj bi v pretežnem delu začela veljati leta 2017, naj bi vlada sledila načelu vsako delo šteje in nadaljevala z izenačevanjem stroškov različnih vrst dela.
Je takšno izhodišče pravilno za reševanje zatečenega stanja, ki je povzročilo, da se z atipičnimi oblikami dela preživlja že 40 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva? Dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, raziskovalka z ljubljanske Fakultete za družbene vede, o tem dvomi: “Vse raziskave kažejo, da smo vedno imeli zelo veliko prožnosti, danes pa je imamo čez vsako mero. Imamo jo toliko, da moramo organizirati projektno skupino za prekarnost.”
Prekarno je vse tisto, kar opisuje najslabše pogoje dela in kar je obstajalo že v preteklosti z imeni, kot so lumpenproletariat ali rezervna armada delovne sile. “Preveč segmentacije na trgu dela je bil naš problem pred desetimi, 15 leti, danes je tudi med redno zaposlenimi ljudmi veliko takih, ki so prekarizirani,” opozarja Aleksandra Kanjuo Mrčela. Prekarno delo slabša tudi položaj tistih, ki še imajo redne zaposlitve: “Če imate vedno več individualiziranih odnosov med migrantskimi delavci in delodajalci, med espejevci in delodajalci, med kulturnimi delavci in delodajalci … to postavlja v vse slabši položaj vse delavce.”
Raziskave že deset let kažejo, da so delavci v slovenskih podjetjih - tako tisti z rednimi pogodbami kot vsi ostali - prestrašeni, pravi Kanjuo Mrčela. Tudi delodajalce je treba ozavestiti, da problem prekarnosti ni le problem prekarnih in vseh ostalih delavcev, ampak tudi problem njih, delodajalcev. “Na koncu bodo dobili izrabljeno, neinformirano, nekakovostno , prestrašeno in neizobraženo delovno silo,” smeri razvoja, če ne bo prišlo do širših sprememb, napoveduje raziskovalka.
JANA KREBELJ
