“Vedno sem se najbolj veselil neznanega”

Primorsko je vzljubil in posvojil, ona pa njega. Bolj kakor v Ljubljani, kjer je zaposlen zadnje desetletje, se doma počuti v Novi Gorici, kjer še zmeraj stanuje in kjer spregovori tudi za naš časopis. Na enega redkih prostih dni - dan prej je v Brdih snemal Eno žlahtno štorijo, dan zatem ga spet čaka dolga vrsta napornih nalog v lepem poklicu.

> Kaj ste prej vzljubili: salamo ali gledališče?

“Ha, ha ... Gledališče, gledališče. Bilo je moja prva ljubezen in v bistvu tudi edina, vse drugo je prišlo s tem. Rad imam neposreden stik z občinstvom, pri filmu pa vse pride šele pozneje, z zamikom, ko že pozabiš, s kakšnimi občutki si igral. Poleg tega se na filmu nikoli nisem mogel gledati, zmeraj sem bil razočaran. V gledališču te občinstvo spodbuja, te nese, ti takoj pokaže, kak je rezultat tvojega dela.”

> Se spomnite svojega prvega stika z gledališčem?

“Zanj je zaslužen osnovnošolski učitelj, slavist, ki je vodil dramski krožek. Kot eden prvih študentov je končal igralsko akademijo, a ker je bil manjše rasti, se ni čutil primernega za gledališče, pa je šel raje učit. Učil nas je, nas kar dobro izuril. Prepričan sem bil, da bom to počel vse življenje, a v kakšnem amaterskem gledališču, ne profesionalno. Najbolj sem bil zagret za arheologijo, a potem so me vrgli z gimnazije ...”

> Zakaj?

“Ah, to so bili nemirni časi, šestdeseta leta ...”

> Ste bili izzivač?

“Nisem bil najbolj discipliniran, ne. Imel sem dolge lase, hipijevski časi pač, zapletel sem se ... Potem sem šel v Francijo, k stricu.”

> Tam je bilo pa sploh nemirno, mar ne?

“Res je. Stric mi je priskrbel službo v tovarni, kjer smo izdelovali vžigalne vrvice za detonatorje, za eksploziv, namenjen delu v rudnikih. Prišel sem v stik s študenti, ki jih je zanimalo, kako je pri nas. Z njimi sem šel tudi na demonstracije v Pariz. Bilo je leta 1968, kmalu po ruskem vdoru na Češko. Ravno so zaprli Dubčka in spominjam se, da so prihajale nasprotujoče si novice: Dubček je svoboden, Dubček je mrtev ... Nič ni bilo jasno. Rogovilili smo na trgu Saint-Germain, metali kocke, prišla je policija, žandarmerija, ločili so nas: nas, Arabce, so poslali na levo, Francoze na desno ...”

> Vi ste bili Arabec?!

“Seveda, vsi, ki nismo bili Francozi, smo bili Arabci. Tudi fino so nas naklestili z dolgimi belimi pendreki, belouškami. Potem so nas poslali na zaslišanja in nas po hitrem postopku poslali domov. Ker sem bil doma na kmetiji, je oče rekel, da ni nič hudega, če nisem končal šole. Bom pa za hlapca doma, saj imamo veliko kmetijo. To mi ni dišalo, sem pa zato z nekdanjimi gimnazijskimi sošolci ustanovil gledališko skupino. Z njo smo nastopili na celjskem festivalu Naša beseda, kjer je dramaturg in dramatik Janez Žmavc meni in sošolcu Juretu Poharju rekel, naj se poskusiva vpisati na gledališko akademijo. Povedal sem mu, da nisem končal gimnazije, a je rekel, da kolikor ve, sprejmejo tudi take brez gimnazije, če imajo le več talenta. In res sem poskusil. Tudi prijatelj je hotel, a so njegovi starši bruhnili v jok, češ da bodo izgubili edinega sina. (smeh) Šel je na biotehniško fakulteto, potem je v Kaliforniji doktoriral iz rib in zdaj skrbi za revitalizacijo soške postrvi. Njegov sin Nejc pa je res zajadral v gledališke in filmske vode, med drugim je režiral televizijsko serijo Na terapiji z Igorjem Samoborjem v glavni vlogi. Skratka, šel sem na akademijo in na sprejemnih izpitih mi je uspelo. To je bila tudi edina možnost, da pridem do visoke izobrazbe.”

Od tovariša Tita do tumorja

> Po akademiji ste bili sprva samo eno sezono v novogoriškem teatru, že takoj zatem pa ste šli v celjskega. Kaj se je dogajalo?

“V Celje sem šel na neki festival, kjer sem srečal Bojana Štiha, ki je vedel, da sem tam blizu doma, pa me je vprašal, ali bi se vrnil v domače kraje. Celjski teater je takrat visoko kotiral, tako da sem šel z veseljem. Osem sezon sem bil tam.”

> In se potem vrnili v Novo Gorico.

“Na festivalu v Kranju sem srečal Marjana Bevka, malo mlajšega kolega z akademije, ki me je spodbudil ... Moram reči, da je Primorska naredila blazen vtis name že v tisti prvi sezoni. Že res, v Celju je teater cvetel, bil je v jugoslovanski špici, vabili so nas na Bitef, na Sterijino pozorje in drugam, a nas niso kar tako pustili ven. Celjsko gledališče je imelo vsaj dve hujši izkušnji s cenzuro. Še preden sem prišel tja, so prepovedali Kralja Malhusa Ervina Fritza, ampak šele po več ponovitvah, potem ko si je predstavo ogledal nekdo, ki jo je razumel kot smešenje lika tovariša Tita. Popravljati smo morali tudi detajl v uprizoritvi Jovanovićeve drame Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka, v kateri pa sem igral glavno vlogo. Že od nekdaj sta bili nad odrom rdeča in modra zavesa, režiser Ljubiša Ristić pa je sceno zastavil tako, da se je vmes znašla bela rjuha. Ko je zapihal ventilator, je vse skupaj zaplapolalo in nekdo je hitro zagledal jugoslovansko zastavo. Zamenjali smo samo eno zaveso, pa je bilo rešeno! Tudi pri nekaterih drugih predstavah je prihajalo do podobnega.”

V Novi Gorici je boljši tudi zrak

> Ste v Celju torej pogrešali svobodo?

“Kaj pa vem ... Umetniški vodja Igor Lampret je šel stran in teater je šel v smer, ki mi ni bila več blizu. Poleg tega smo bili v manjšem kolektivu zelo blizu drug drugemu, točno smo vedeli, kako bo kdo reagiral, nič novega nisi več mogel pričakovati, vse bolj smo drseli v klišeje. Novogoriško gledališče pa je medtem zraslo, tu je bil dober in odmeven festival, zbrala se je fajn ekipa ... In tako sem se leta 1982 zasidral v Novi Gorici.”

> In dokončno postali Primorec.

“Tako. Tu je bilo imenitno delati, tako da sem kar dolgo vztrajal.”

> 22 let.

“Celje me ni privlačilo še zaradi nečesa drugega. Pri desetih letih so me operirali na pljučih, zato sem bil zelo občutljiv, prav okrog gledališča pa je bil strahoten zrak, tam so se usedali vsi strupi iz cinkarne. V Novi Gorici mi je prijal sredozemski zrak, pa tudi temperament ljudi. Zato se tudi potem, ko sem šel delat v Ljubljano, nisem odločil, da bi prodal novogoriško stanovanje in šel živet v Ljubljano.”

> Uveljavili ste se kot eden igralskih stebrov novogoriškega gledališča. Zakaj ste ga po dveh desetletjih zapustili?

“Dva mandata sem bil tudi umetniški vodja in zatem še direktor, a se v tej vlogi nisem najboljše počutil. Potem ko sem posle z veseljem predal svojemu nasledniku Sergiju Pelhanu, ki pa je bil bivši minister, je prišlo do trenj, nezaupanja. Pelhan je vedel, da sem kot direktor resno zgrabil stvari in da med nama ni bilo kaj prida sodelovanja. Poleg tega so gledališče začeli zapuščati gledalci in v kolektivu so se oblikovale nekakšne skupine, vsakdo je vlekel na svojo stran, ni bilo več vzdušja, ki me je privlačilo prej, ni bilo več toliko veselja do ustvarjanja, pa čeprav so bile predstave še zmeraj dobre. Zanimivo, v novogoriškem gledališču so zavladale podobne razmere kakor dobri dve desetletji prej v celjskem. No, ko sem potem gostoval v neki predstavi Mestnega gledališča ljubljanskega, me je Boris Kobal povabil, naj pridem k njim. Tam me je prijetno presenetila tudi izjemna disciplina. Je ogromno predstav, tako da je to nujno, vse je organizirano skoraj do minute natančno. Že res, celjsko in novogoriško gledališče sta me prej ali slej razočarali, ampak moram reči, da ju imam še zmeraj zelo rad. Igral sem že marsikje, ampak to sta ostala moja teatra.”

> No, delate pa v Ljubljani - med njima.

“Pa res, ha ha!”

> Vašemu delu v Novi Gorici lahko deloma sledimo tudi s pomočjo dnevniške knjige nekdanjega umetniškega vodje Marka Sosiča Tisoč dni, dvesto noči . Sosič se spominja tudi, kako ste mu nekoč dejali, da si želite čim več igrati zlasti z Binetom Matohom.

“Res sem si, brez dvoma! Tukaj sva bila dvajset let, pa sva skupaj igrala mogoče dvakrat, trikrat. Nosilne vloge sva si delila, skupaj pa sva nastopila preredko.”

> Prevelika igralca, da bi si delila oder.

“Pa sva se oba odlično počutila, ko sva dobila priložnost! Ha, v komediji Kaj je videl butler sva se tako režala, da sva komaj izpeljala. On je igral psihiatra, jaz policaja, publika se je režala in tudi naju je pri večini predstav zvilo od smeha. Bine je izjemen partner, na odru sva se zelo močno začutila, črpala drug iz drugega. Ko sva skupaj igrala, sva bila oba še boljša. Včasih si namreč naletel tudi na egoističnega partnerja, ki si se mu težko približal. A danes vlada drugačen tip teatra, ki ne prenese več artificielnosti in neiskrenosti. Projekti, kakor danes imenujejo predstave, temeljijo na razgaljanju duše pred kolegi. Vsak ve, kaj je tvoja šibka točka in kje si močan. Gre za nekakšen duševni striptiz v pozitivnem smislu. Režiserji se ukvarjajo tudi z brskanjem po igralcu in improvizacijo. Ni jim več toliko pomembno, kako govoriš in hodiš po odru, ampak da si in da čutiš. Pri gradnji vloge je pomemben tudi igralčev osebni odnos do svojcev, kolegov, države, vsega mogočega.”

> Je to za vas izziv?

“Zdi se mi odlično!”

S katerega konca Prekmurja je?

> Gledališke predstave tkete zelo natančno, Ena žlahtna štorija pa najbrž ne nastaja tako počasi, a ne?

“Nikakor, tam gre vse zelo hitro. Štorija je k nam prinesla princip ameriških nadaljevank, sproti jo pišejo. Posnamemo deset, petnajst delov, ki jih začnejo predvajati, medtem ko mi snemamo nove. Ritem, ki ustvarjalce blazno priganja. Vse je zelo dobro organizirano in pripravljeno, razen nas, igralcev. Jasno, prepočasi bi šlo, če bi se želeli naučiti vse besedilo na pamet. Sproti dobivamo dialoge. Zvečer se pripravljaš, naslednji dan že snemaš.”

> Kako gre to igralcem, ki ste vajeni dvomesečnih študijev?

“Nekako smo se ujeli. Nobenih težav nisem imel, dokler smo snemali od šestih zjutraj do pol šestih popoldne, nakar sem šel domov, nekaj pojedel in se pripravil za naslednji dan. Potem pa so prišle vaje za Menjavo straže, zelo dobro predstavo, ki smo jo z režiserjem Nejcem Gazvodo v gledališču delali po njegovem besedilu, in ritem se mi je zlomil. Ves dan sem delal, se vozil sem in tja, vaje, snemanje, predstava, gostovanje ... Še težje je bilo kolegom, ki so se vozili od dlje. Je pa res, da sem v prvem obdobju Štorije imel več nastopov, saj je bil lik očeta v prvem planu.”

> Kako ste zgradili to vlogo?

“Ko smo se začeli pogovarjati o njej, sem v tem človeku videl cel kup ljudi, ki sem jih spoznal tu, na Goriškem. Že ko sem delal reklamo za mortadelo, sem po spominu iskal tukajšnje ljudi, skušal spoznati, kako delujejo ...”

> Očitno ste jih spoznali tako temeljito, da danes marsikdo debelo pogleda: “A Starina da ni Goričan?!”

“Vem, vem. Včasih sem pomagal Emilu Aberšku, ki je vodil amatersko gledališko skupino. Režiral sem kake manjše predstave, v dialektu, in med tistimi ljudmi sem se blazno dobro počutil. Njihova govorica mi je zlezla pod kožo in vzljubil sem jo. S kakimi drugimi narečji sem imel več težav, nisem se jim približal tako zlahka. Spominjam se, kako sem z Markom Naberšnikom snemal prizor filma Šanghaj in moral govoriti prekmursko. To je trd oreh, ves živčen sem bil, ampak potem sem se lepo ujel z lektorjem in uspelo mi je izgovoriti tistih nekaj stavkov, tako da me je neka naturščica vprašala, s katerega konca Prekmurja sem. Goriška govorica pa mi je tako topla in domača, da nisem imel težav. Lepo mi pojeta tudi bovška in tolminska, a se ju ne bi upal lotiti, tako posebni sta, tako mehki.”

Njegova zadnja sezona

> Z goriško govorico ste sprva zasloveli v sloviti reklami za mortadelo. Ste imeli kaj pomislekov, ali posneti reklamo?

“Ne, sem pa na ta račun slišal veliko očitkov.”

> Od kolegov?

“Od kolegov, pa tudi od novinarjev. Neka radijska novinarka tu v Novi Gorici mi je rekla, da sem nizko padel. Ampak gledal sem italijansko televizijo in videl, da reklame snemajo tudi Nino Manfredi in taki kalibri, Fellinijevi igralci. Zdelo se mi je normalno. Nikoli nisem ugotovil, ali so očitkom botrovali resnični pomisleki ali zgolj zavist.”

> Vsekakor vam nihče ne more očitati, da se v reklami niste obnesli kakor igralec - iz lika, ki oglašuje salamo, ste napravili nepozabno vlogo.

“Pred kratkim sem na festivalu v Volčah videl vse te reklame o mortadeli, ki smo jih snemali kakih deset let. Presenetilo me je, da jih je toliko, nekatere pa sem sploh prvič videl. Zanimivo je tudi, da imajo vse reklame, ki jih je posnel Jaka Judnič, zgodbo, povsod je prisotna mini dramaturgija. Tudi Bertota iz Ene žlahtne štorije sem delno zgradil na liku iz reklame. Nisem se hotel ponavljati, a zdel se mi je dobra osnova, kar zadeva temperament, njegovo dobro voljo, optimizem ...”

> In končno ste kmet, kar vam je bilo usojeno že kot fantu s kmetije.

“Pa res, ha! No, saj moram reči, da je v Bertotu tudi precej mojega očeta. Moja sestra, ki ima že 83 let, je zadnjič gledala Štorijo in se čisto raznežila. Je rekla, da sem izrezan oče. Gledat sem šel fotografije, na katerih oče malo pred smrtjo pozira z mojo hčerko. In res, podoben sem mu. Sestra je rekla, da nanj spominjam tudi po hoji in drugem. Najbrž so bili na delu geni. Ali pa sem to nevede povzel med druženjem z njim. Očeta sem imel zelo rad in on mene, bil sem najmlajši otrok, veliko sva bila skupaj, pred njegovo smrtjo sem se preselil v Celje in bil z njim ...”

> Štorija je zelo uspešna, na male zaslone in reklamne panoje ste se vrnili s salamo ... Se je zadnje čase teže sprehajati po ulici?

“Hja, kadar ima človek čas, je čisto v redu, če ga ustavljajo in se malo zaklepeta. Težje je, kadar nimam časa, saj me imajo ljudje za nadutega, kadar se jim ne morem posvetiti, ker kam hitim ali se ukvarjam s psom. Vse zanima, kje in kako smo kaj snemali, kaj še sledi ...”

> Nomen est omen, pravijo. A to včasih ne drži. Starina ste, to že, vendar še niste za v penzijo!

“Pa bi že moral iti, pogoje sem izpolnil. Ampak me je direktorica Barbara Hieng Samobor povabila, naj še ostanem. Konca avgusta prihodnje leto pa bom šel, tako da je prihajajoča sezona moja zadnja. Kako bo naprej, bomo videli. Včasih je vsega preveč in je naporno. In zdaj je vsega preveč.”

> Pa vendar, ali ostajajo kakšne neizpolnjene želje?

“Ne. Moram reči, da nikoli nisem imel želja, nikoli nisem koprnel po kakšnih vlogah. Sem malo vraževeren in videl sem, kako so si kolegi česa strašno želeli, potem pa je šlo tisto v maloro, ni imelo pravega učinka. Vedno sem se najbolj veselil neznanega. In če pogledate moje vloge, vidite, da je bila klasika v manjšini. Povečini sem igral novejše evropske in slovenske tekste, kjer sem imel več svobode. Tudi kot umetniški vodja sem zelo sledil, kaj se dogaja v Evropi, kaj je primerno tudi za naš prostor ...”

ANDRAŽ GOMBAČ