Veno Taufer: “Nekaj ti ostane zadrto v čute in duha”

> Poleti ste na podelitvi Veronikine nagrade v Celju za življenjsko delo prejeli zlatnik poezije, pred dnevi pa bili izvoljeni za predsednika Društva slovenskih pisateljev. Za vami je kar bogato leto, mar ne?

“Zelo bogato.”

> Odkod odločitev, da kandidirate za predsednika cehovskega združenja?

“Nekaj kolegov se je obrnilo name z željo, da bi kandidiral, češ da imam dosti izkušenj. Kar je pravzaprav res. Že od leta 1984 se intenzivno posvečam društvu. Dolgo sem bil njegov tajnik.”

> Najprej ste bili tajnik pri predsedniku Tonetu Partljiču, a ne?

“En mandat ob Tonetu Partljiču in potem dva mandata ob Rudiju Šeligu. Tu je bila še Vilenica, ki sem jo vodil do leta 1998. Se pravi, da poznam utrip DSP. Prištejem lahko še leta s PENom: dva mandata sem bil predsednik slovenskega centra, dva mandata pa predsednik mednarodnega komiteja pisateljev za mir pri mednarodnem PENu. Morda lahko rečem, da vem, kako deluje društvo. Nekako čutim s pisateljsko skupnostjo. Ker so željo, naj kandidiram, utemeljevali prav z mojimi izkušnjami, mi ni bilo težko reči da. Je pa to seveda težka in zelo odgovorna obremenitev, kar se je že takoj pokazalo z izstopi in z besedami Branka Gradišnika, ki so - to je najmanj, kar lahko rečem - neprijazne.”

> Ste po izvolitvi že govorili z Miho Mazzinijem in Brankom Gradišnikom?

“Z Miho Mazzinijem sem že lepo navezal stik, ne neposredno, ampak prek elektronske pošte. Stvar je nekako pojasnjena, z obeh strani, prijazno in kolegialno. Prosil sem ga, naj se udeleži posveta, ki ga bomo kmalu pripravili in na katerem bomo razpravljali o novem ciklu štipendij iz knjižničnega nadomestila in zlasti o točkovanju. O teh stvareh je gotovo dobro premislil, zato bodo njegove intervencije koristne. Z Brankom Gradišnikom pa se še nisem srečal. Če bi se, bi ga prijateljsko in osebno morda malo za uhlje. Kajti besednjak, ki ga je uporabil, je nesramen, neprimeren.”

> Zagriziva v jedro: kaj danes morejo in morajo biti dejavnosti DSP?

“Vsekakor moramo predvsem ohraniti, kar smo si priborili pod prejšnjimi predsedniki. Zlasti mislim na Vlada Žabota, ki je omogočil knjižnično nadomestilo. Poznajo ga skoraj vsa evropska pisateljska društva, mi pa ga dolgo nismo. Žabot je v to vložil ogromno napora. Če bi se politika vtaknila in skušala društvu pristriči te pravice, bi nas zelo prizadela. Doslej je iz knjižničnega nadomestila prišlo približno sto štipendij. Ne vem, med koliko članov so šle, saj so jih nekateri prejeli tudi po večkrat. Vse je odvisno od tako imenovanega točkovanja, ki je razjezilo kolega Mazzinija. Ampak kljub vsemu se mi zdi, da je naš sistem zelo izdelan. Celo tako, da si ga je želelo ogledati dansko pisateljsko društvo, pa ima enega najbolj razvitih sistemov v Evropi! Vse to še ne pomeni, da je naš sistem popoln. Kakor kaže, bomo o njem še morali premišljati in ga izboljševati. Je pomembno, saj štipendija ustvarjalcem pomeni nekakšen oddih od vsakodnevne tlake, s katero si služijo kruh. Slovenski pisatelj se pač ne more zanašati na trg, saj prihodek od natisa knjig ni donosen. Iz pogovorov s tujimi avtorji vem, da niti drugod po svetu ni kaj drugače. Samo vrhunska in tržno protežirana imena dobro služijo, sicer pa si morajo ustvarjalci povsod pomagati z dnevno tlako. Pisateljevanje je bolj ali manj povsod stvar kuhinjskega ali garažnega laboratorija.”

> Zdaj govorite o skrbi za pisatelje. Kaj pa pisateljska skrb za družbo, ki ste jo ob izvolitvi napovedali kar bojevito?

“Prav gotovo. Več kakor dve stoletji, od Linharta pa tako rekoč do zdaj, je bil boj za slovensko identiteto, torej predvsem boj za jezik in za svobodno izražanje, to temeljno človekovo pravico, kulturni boj. Tudi preambula slovenske ustave govori o našem nekajstoletnem prizadevanju za samostojnost, za državo kot o boju za kulturno osamosvojitev. V petem členu ustave je kultura omenjena kot dobrina, za katero mora država posebej skrbeti. Jasno, da v slovensko kulturo spada tudi pisatelj. Zelo spada.”

> Je celo njen paradni konj.

“Ne samo paradni konj.”

> Njen motor?

“Njen identifikacijski temelj. Brez jezika ni zgodbe in ni pesmi, brez zgodbe in pesmi pa ni jezika, ni komunikacije. Ne pride do cvetenja, ampak do venenja jezika, s čimer ovene tudi nacija. Besede iz ustave, ki jih omenjam, izvirajo iz pisateljske ustave, leta 1988 sestavljene v teh prostorih. Od tod moja bojevitost: če bi prišlo do ukinitve javne agencije za knjigo, do težnje politike, da ukine ministrstvo za kulturo, ga prilepi kam drugam, recimo ministrstvu za kmetijstvo, bi pisatelji kot eni glavnih nosilcev kulture in identitete te države, imeli vso pravico, da gredo v parlament in tam glasno povedo: politiki ste tule tudi zaradi nas, zaradi nekajstoletnega kulturnega boja, in prav bi bilo, da o tem razmislite! Kakor kaže, se mnogi tega namreč sploh ne zavedajo. Pri manjših narodih je kultura neprimerno pomembnejša identifikacijska proizvodnja kakor pri tako imenovanih velikih narodih, čeprav tudi zanje velja isto. Ampak niso tako ogroženi. Če bi prišlo do neljubih ukrepov v kulturi, bi se zbrala dovolj velika masa pisateljev, kulturnikov, bralcev, ljubiteljev knjige, ki bi bili sposobni uprizoriti tudi fizični, telesni pritisk. Trdno sem prepričan.”

> Se mora pisateljsko društvo odzivati samo ob ukrepih, ki se neposredno dotaknejo bodisi njih bodisi knjige in jezika? Ali pa tudi pri širšem kršenju človekovih pravic?

“Ne gre samo za jezik, nikakor ne. Gre - kakor sem prej omenil - tudi za kršenje svobode izražanja. In v tem pisatelji nismo začetniki, vajenci! Leta 1985 smo z aklamacijo na občnem zboru v tem prostoru ustanovili komisijo za svobodo izražanja in pisanja, ki je delovala do osamosvojitve, do ustanovitve države. Zadnja izjava, ki jo je komisija pred ugasnitvijo poslala v javnost, je bil protest v imenu pisateljskega društva zoper namero, da se ukine ministrstvo za kulturo. Ta škodljiva zamisel je vzniknila v Demosovi vladi. Pa ni bila Pučnikova, verjemite mi. Pučnika sem dobro poznal, sva bila stara prijatelja.”

> V pesmi Nokturno II ste mu namenili celo akrostih - začetnice verzov so izpisale Pučniku Jožetu.

“Tako je.”

> Ob prvih korakih države, v letih 1991-1995, pa ste bili svetovalec vlade, mar ne?

“Res je, najprej sem bil na zunanjem ministrstvu, potem pa še na ministrstvu za kulturo. Zatem sem postal profesionalni direktor Vilenice, ki sem jo vodil že prej.”

> Se v politiki niste našli?

“Ne. Iz politike sem šel takoj po prvih svobodnih volitvah, na katerih sem še nastopil, in sicer na listi, ki jo je vodil moj prijatelj France Bučar. Visoko ga cenim in spoštujem. Bil sem na petem ali šestem mestu liste, in prepričan sem, da sem Bučarju prinesel kakšen glas. Bil je namreč eden redkih, ki je bil izvoljen takoj.”

> Nekdaj ste precej govorili o “gverili umetnosti”.

“To je pojem, ki je najbrž zmeraj živ. Včasih se lahko razširi na nekakšno socialno-politično gverilo, lahko pa je tudi ime za samo metodo, za napad iz zasede, hitro manevriranje in podobno. V času totalitarizma, ko sem ga prvič uporabil, je bila gverila umetnosti vsekakor političen pojem. Na primer akrostih Pučniku Jožetu, ki ga omenjate. To je bila prav gotovo gverilska gesta, saj je bil Pučnik takrat v zaporu.”

> Se je kdo obregnil ob vaš pesniški prijem?

“O ja! Ko sem ta sonet iz cikla Cerkvica na hribčku hotel prvič objaviti v Problemih, akrostiha nihče ni opazil vse do drugih korektur, saj ni bil izpisan z velikimi črkami. Ko ga je urednik le opazil, se je baje zelo razjezil in izločil celoten cikel. Tedanji korektor, moj dobri znanec s fakultete, slavist, mi je prinesel odtis cikla. Pozneje sem ga posodil Muzeju novejše zgodovine, ko je Drago Jančar soprirejal razstavo Temna stran meseca. Posodil sem še druge reči in vse dobil nazaj, razen odtisa korektur. Morda si ga je kdo prilastil, kot trofejo. Nekje moram imeti samo še fotokopije. A naj se vrnem h gverili. Mislim, da je kot metoda v umetnosti prisotna že od nekdaj. Kaj drugega kot gverilska akcija pa je pesniška prispodoba, ta namig, 'napad' na bralčevo senzibilnost. Stvar bralčeve odločitve je, ali to dejansko postane posebna izkušnja, doživetje. Zato mora biti v podobi določen naboj, ki je zaradi svoje nedirektnosti, svoje čutne nazornosti gverilski.”

> Ga je bilo toliko več v modernizmu, kakršnega ste začeli leta 1958?

“Natanko tako! Bil je že v modernizmu od Baudelairja naprej, še posebej močan pa je kasnejši surrealizem, kjer se gverila skriva v nezavednih plasteh. Pride do učinka, ki se ga bralec mnogokdaj ne zaveda. Pri moderni umetnosti, še posebej besedni, ugotoviš, da ti je všeč neka podoba, neka kombinacija besed, ritem, zlasti ritem, ki je zelo pomemben. Ne samo všeč - nekaj ti ostane zadrto v čute in duha, pa ne znaš racionalno pojasniti, kaj to je. Uspe ti kvečjemu ob kasnejšem branju.”

> V vašega duha se je na ta način prvi baje zadrl Federico García Lorca.

“Ja, ja ... Pravzaprav ne, prvi je bil Murn. Ne da bi vedel, zakaj. Zdaj vidim, da so mi bile blizu zlasti tiste njegove pesmi, kjer so podobe zelo nepričakovane glede na pesnika s tako usodo.”

> Na primer?

“Na primer njegove kmečke pesmi.”

> Pesem o ajdi?

“Pesem o ajdi je na neki način že laže dostopna. Z omembo čarovnice na koncu je Murn čutno-nazorno nakazal dogajanje, ki se zgrinja nad nas. Ne, mislim bolj na njegove koledniške in svatovske pesmi, ki so zelo močne. V osmem razredu gimnazije, to bi bil danes četrti letnik, sem pripravil referat o Murnu, ga predstavil razredu. In svoje prve pesmi sem napisal pod njegovim močnim vplivom. Zanimivo - v duhu Murna, ampak v maniri Župančiča. Torej je bil Murn zame takrat presilovit zalogaj, medtem ko je bil Župančič lažji, bolj melodičen in igriv.”

> So pozneje, v letih do Svinčenih zvezd, Murna preglasili drugi, recimo Eliot in Pound, ki ste ju pozneje tudi prevajali v slovenščino?

“Ne. Pounda in Eliota sem spoznal, ko je bil moj prvenec že zunaj. Najprej sem leta 1959 spoznal Eliota, prek njega pa še Pounda. Oba sprva iz antologij, pozneje pa še iz posameznih zbirk. Vidim tudi povezavo med Murnom in Eliotom. Eliot govori o tako imenovani personi, prijemu, s katerim se pesnik skuša distancirati od gradiva in ga čim bolj objektivizirati. Prav temu ustrezajo Murnove koledniške pesmi, v katere se je skril hrepenenjski pesnik! Ja, Murna še zmeraj zelo visoko cenim.”

> Kaj pa Eliot? Mar ni tudi med vama povezava: tako vaša kakor njegova poezija je moderna, a se navezuje na tradicijo, jo absorbira in skozi drobce razkriva bralcu?

“Drži. Tradicijo sem zmeraj, vsaj v poeziji, zelo priznaval, spoštoval in upošteval. Pa čeprav sem si med bivanjem v Londonu na zadnjo avtomobilsko šipo prilepil slogan iz neke revije: to hell with tradition (k vragu s tradicijo). Otresti se je treba balasta tradicije, tako sem razumel te besede. V duhu Eliota, ki v eseju Tradicija in individualni talent piše, da se mora nova osebnost, nov ustvarjalec umestiti v procesijo dotedanjih avtorjev, dobiti svoje primerno mesto v tradiciji, seveda ustrezno umetniški kakovosti in zlasti ustvarjalni poetiki. Sicer pa nikoli nisem bil popoln sovražnik tradicije, še zdaleč ne.”

> Pa vendar literarna zgodovina rada govori o ostrih prelomih s tradicijo. Poleg tega vas je tesno povezala z Danetom Zajcem in Gregorjem Strnišo, iz vas ustvarila nekakšen trio. Koliko ste bili dejansko povezani?

“Smo bili, zelo. Tudi osebni prijatelji smo bili, jaz zlasti z Gregorjem Strnišo, s katerim je bilo mogoče krasno razpravljati o poeziji, celo o intimnih problemih pisanja. No, tudi z Danetom, ampak on ni bil posebej zgovoren človek.”

> Kaj so intimni problemi pisanja?

“Gregor je lahko vprašal mene ali pa jaz njega, na primer: kaj si napisal zadnje čase, si zadovoljen, ti gre, kaj si mislil s tem, tisto bi lahko boljše spesnil, tisti verz je bolj švoh, tisto metaforo mogoče lahko izboljšaš tako ... To so intimne stvari.”

> Pred štirimi desetletji ste zapisali, da je pesnikovanje za vas “en sam trdovraten boj z jezikom”.

“To še zmeraj drži.”

> Ves čas?

“So tudi srečni trenutki. Boj je, ker se hočeš približati tistemu, kar čutiš v sebi, v svojem ritmu, v posameznem ustvarjalnem momentu. Čutiš, kar je tisti hip neizrazljivo in kar včasih tudi ostane neizrazljivo, bodisi v celoti bodisi deloma. Od tod tudi težnja, da se zapiše, da se oblikuje v pesem, v verz, v podobo.”

> Nenazadnje ste segali po smrti, niču, bogu, torej po pojmih, o katerih je težko ali nemogoče govoriti.

“Tako, tako. Človek se najbrž z vsako pesmijo približuje temu, tako ali drugače. V tistem hipu, ko je napisana, izpisana do te mere, da je boljše ne moreš, se počutiš lepo, prijetno. Že takoj naslednji hip pa nastopi najtežji trenutek ustvarjanja - dvom, ali je napisano sploh kaj vredno, ali je sploh nastalo tisto, kar si hotel. Pozneje se pesmi že približuješ z distanco, jo postavljaš v kontekst svojega dela, bolj hladno, trezno se zaveš, kaj je pri njej narobe, kaj manjka, koliko je v njej neizrazljivega ... Vidite, o takih rečeh se je dalo z Gregorjem čudovito pogovarjati.”

> Po njegovi smrti ni več podobnih sogovornikov?

“So, a so redke priložnosti za tovrstne pogovore. Potreben je daljši čas, da pride do intimnosti, do razkrivanja. Da se razgališ, potrebuješ čas.”

> Ste kdaj razmišljali, odkod v vaši poeziji toliko morja?

“Ha!”

>Morje je naslov prve pesmi vaše prve zbirke in morski motiv se pozneje še večkrat pojavi.

“Morje je zame največje živo bitje na tem svetu. Čisto sem bil fasciniran, ko sem ga zagledal prvič, leto po koncu vojne, 1946, če se prav spomnim. Ni malo manjkalo, da bi ob prvem stiku z morjem utonil. Veste, oče me je učil plavati v potoku, ki sva si ga zajezila tako, da je bilo zajetje ravno prav dolgo in široko za kake tri zamahe. Toliko sem obvladal. Ko sem prvič zaplaval v morju, bilo je v Crikvenici, sem seveda zaplaval proti odprtemu morju, naredil tiste svoje tri zamahe, potem pa hotel stopiti na tla. A dna ni bilo nikjer. Skoraj bi utonil, saj so bili ljudje, s katerimi sem bil prišel, daleč na bregu, zaposleni s svojimi opravki. A nisem utonil. Zaplaval sem. Vse odtlej me morje fascinira. Zelo rad sem se tudi potapljal. Potapljanje s kisikovo bombo se mi je zdelo greh, zato sem se zmeraj potapljal samo na dih. Nisem bil kak poseben potapljač, a določeno globino sem zmogel. Toliko, da sem videl konjičke, rdeče korale, take reči. Bilo je v časih, ko morje še ni bilo izropano. Zdaj tega ne vidiš več, vsaj ne, kamor se človek hodi kopat.”

> Skočiva še v London. Na tamkajšnjem radiu BBC ste službovali v letih 1966-1969. To so bila najbrž kar divja leta, a ne?

“Krasna leta! Bivanje v Londonu je bilo čisti blagoslov, saj je bil tedaj kulturna prestolnica sveta. Tisti, ki so radi veseljačili, so mu rekli 'swinging' London. Zame pa je bil to London, v katerega so prihajala gledališča od Mehike, ZDA do Japonske, Indije ... Royal Shakespeare Company je bil na eni strani ceste, jaz pa sem služboval na drugi strani. Ko je bilo konec radijske oddaje, pri kateri sem delal za kruh, služil funte, sem samo skočil čez cesto, si ogledoval predstave tako imenovane World Theatre Season, sezone svetovnega gledališča. V treh letih sem si ogledal čudovite reči. Izkusil sem recimo japonski gledališki zvrsti no in kabuki. Videl sem svojo veliko ljubezen iz filmov Anno Magnani. V živo! Upodobila je naslovno vlogo v Volčici, igri Giovannija Verge v Strehlerjevi režiji. Ogledal sem si tudi vse eksperimentalne avantgardne predstave, ki si jih je bilo mogoče ogledati. Vsaka skupina, ki je kaj pomenila, se je prišla pokazat v London. O tem sem poročal za Naše razglede in zapise pozneje izdal v knjigi.”

> Ste v Londonu imeli dobre stike s kolegi v domovini?

“Z domačo sceno, kakor se temu reče, sem bil povezan samo prek revij. Naša poezija in tudi proza sta bili takrat na svetovni ravni, zato sem toliko laže prodrl s predlogom, da bi sestavil antologijo moderne slovenske poezije. Pravzaprav ničesar nisem predlagal - povabili so me k temu! Izbranim pesnikom sem dodal še tri prozaiste: Edvarda Kocbeka, Lojzeta Kovačiča in Rudija Šeliga. Antologija je izšla v reviji Modern poetry in translation, edini specializirani za prevajanje v anglosaksonskem svetu. Njena urednika sta bila Ted Hughes in Daniel Weissbort, in tedaj sem se s Hughesom spoprijateljil. Prevajati mi je pomagal Michael Scammell, ki sem ga ob prostih koncih tedna obiskoval v mestecu Woking blizu Londona. Tam sva prevajala, tudi pozno v noč, tako da sem tu in tam moral pri njem še prespati. Moji ženi to ni bilo ravno všeč, čeprav mi nikoli ni očitala. Medtem je z otrokoma hodila v bogate muzeje.”

> Ko že omenjate Kocbeka - pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla monografija Mesec s kolobarjem, v kateri dr. Boris Paternu postavlja novo tezo. Trdi, da se je slovenski modernizem oblikoval že v Kocbekovi partizanski poeziji, ki pa je bila objavljena šele pozneje, po Zajčevem, Strniševem in vašem prvencu.

“Že v Grozi, zbirki, ki ga je postavila na popolnoma zasluženo mesto enega najpomembnejših pesnikov druge polovice prejšnjega stoletja, je Kocbek zbral pesmi, ki po prijemih, po natrganosti podob, ritma, tesno mejijo na poetiko modernistične poezije, medtem ko sta zbirki Žerjavica in Nevesta v črnem že v vodah modernizma. Kocbek je zelo dobro poznal tujo tovrstno ustvarjalnost, saj je tekoče znal francosko in nemško. Sledil je sočasni ustvarjalnosti po svetu. Moram pa reči, da je bil njegov odziv na izrazito modernistično poezijo odklonilen. V nekem pismu, ki mi ga je poslal, je govoril o modernizmu, tudi mojem, in zapisal: obžalujem, da gre poezija to pot.”

> Je mislil predvsem na Zajčevo, Strniševo in vašo poezijo ali na kasnejšo, denimo Šalamunovo?

“Mislil je na prve tri, ki ste jih omenili. Obžalujem, da gre poezija to pot, je zapisal. Pismo še hranim v eni od map.”

> Vas je prizadelo?

“Ne, me ni. Ker sem vedel, da tega ne misli v slabem smislu. Poezijo je kljub vsemu cenil. Z Edijem sva bila prijatelja, skupaj sva nastopila že v Beogradu, ko smo dobili vsak svojo zbirko v srbskem prevodu: Dane Zajc, Kajetan Kovič, Gregor Strniša, Tomaž Šalamun, Edvard Kocbek in jaz. Ne, resnično ni mislil v slabem smislu. Spoštoval je poezijo drugih, zelo. Nikoli se ni niti na daleč približal posmehu, cinizmu, omalovaževanju. Cenil je ustvarjanje, vedel je, da je to grebenje vase in poskus, da bi izgrebeno objektivizirali v jeziku. Najbolj pa ga je modernizmu približala njegova ekstatičnost, ki jo je pesniško najprej oblikoval v pesniškem prvencu Zemlja, v ekspresionistični poetiki, s katero se je že približal modernizmu. Monografije, ki jo omenjate, nisem bral, zanimivo pa bi bilo vedeti, ali je v njej omenjen tudi Jože Udovič, eden od najpomembnejših utemeljiteljev slovenskega modernizma v poeziji. Nekatere njegove pesmi so najlepši primerki te poetike.”

> Sami že kakšnih pet let niste izdali pesniške zbirke.

“Bo držalo.”

> Se kaj obeta?

“Človek skorajda ne sme izzivati usode. Upam. Trenutno se ukvarjam s spomini. Sem v ravno pravi dobi. Dovolj sem star in dovolj sem izkusil. Moj spomin obsega čas, ki je bil zelo razgiban: vojna, povojni čas, vstop v literaturo, vdor modernizma, kulturniško posvečanje osamosvajanju, temu, čemur je Rudi Šeligo rekel 'delanje države'.”

> V intervjuju za našo prilogo je prejšnji predsednik DSP, vaš pesniški kolega Milan Jesih - mimogrede, pred dvema letoma je med pogovorom sedel na istem mestu kakor vi zdaj - dejal, da se pisateljem danes ni več treba vmešavati v konkretna politična vprašanja ...

“Popolnoma soglašam in se tega tudi držim, četudi človeka kdaj zasrbi jezik. Prav je, da se oglasimo samo takrat, kadar je neizogibno. Pisateljstvo ne sodi v politiko. Politika pisatelja ali pesnika duši in ga lahko tudi zaduši. V slovenski literaturi, tako starejši kakor sodobni, je kar nekaj takih primerov.” ANDRAŽ GOMBAČ

Poezija

>Svinčene zvezde,

1958, 1988

>Jetnik prostosti, 1963

>Vaje in naloge, 1969

>Podatki, 1972

>Prigode, izbor, 1973

>Pesmarica rabljenih besed,

1975

>Ravnanje žebljev in drugepesmi, 1979

>Sonetje, izbor, 1980

>Pesmi, izbor, 1980

>Tercine za obtolčenotrobento, 1985

>Vodenjaki, 1986

>Črepinje pesmi, 1989

>Nihanje molka, izbor, 1994

> Še ode, 1996

>Kosmi, 2000

>Rotitve, 2003

>Pismo v steklenici, 2006

Mladinska poezija

>O jej krokodil (1983)

>Kaj kdo je in kaj kdo kuha

(1986)

Dramatika

> Prometej ali tema v zenici sonca (1968)

> Odisej & sin ali Svet in dom (1990)

Kritika, esejistika

>Ob londonskemgledališkem poldnevniku(1970)

>Avantgardna ineksperimentalna gledališča 1975)

>Odrom ob rob (1977)

>Zvenčanje verig (2004)

Taufer med enim od letošnjih nastopov v Društvu slovenskih pisateljevAndraž Gombač

Vilenica 1990 (z leve): nagrajenec, litovski pesnik Tomas Venclova in tedanji motor Društva slovenskih pisateljev, tajnik Veno Taufer in predsednik Rudi ŠeligoArhiv Pn