Verdi zahteva celega človeka

Oblaki in pozno popoldne pročelje ljubljanske Opere oblačijo v mrak. Vaje ima ob šestih popoldne, najverjetneje bodo trajale do desetih zvečer. Potem se odpelje na Col. Ne, ne živi v Ljubljani. Pravi, da to ni zanj: “Tisti, ki je rojen na vasi in na Primorskem, v krajih, kjer je burja, kjer je sneg in od koder se vidi morje, je težko zaprt v kotlini. Mene je Ljubljana vselej utesnjevala, čeprav ima tu človek tako rekoč vse na dosegu roke. Vedno ko sem v Ljubljani, čutim klic 'domov, domov, domov ...'”

Ljubljana in Col, mesto in vas, opera in ljudska pesem ... vsi ti, na prvi pogled različni poli se utelešajo v Marku Kobalu. Če imamo o opernem pevcu stereotipne predstave, jih moramo pri Kobalu vreči v koš. Prav nič si ne moremo pomagati z njimi. O sebi pravi, da je človek zemlje, narave. Doma ima vrt, hodi na lov, ko je čas ali pa ko se kakšna vloga zatika, mizari. To je namreč njegov osnovni poklic. Ob vprašanju, kako se potemtakem znajde v svetu opere, ki se v očeh običajnega človeka zdi okolje, v katerem ni kaj dosti prostora za zemeljskost in pristnost, se nasmehne. “Drži, opera je meščanska reč, je del urbanega okolja, a sam ljudsko pesem in opero doživljam kot celoto. Vsa glasba tega sveta, torej tudi opera, izhaja iz ljudske pesmi. Na osnovi preprostih tonov izročila so zrasle kantate, simfonije, skratka vsa glasba, ki je danes zapisana,” pojasni, medtem ko srka čaj. Doslej je s citrarjem Tomažem Plahutnikom izdal že nekaj zgoščenk z ljudskimi pesmimi. Skupaj nastopata že več kot dve desetletji.