“Verjamete v cikličnost zgodovine? Ne, verjamem v cikličnost človeških zmot.”

Doktorica znanosti, ki je nežno, a pogumno, prevzela vajeti kontroverznega Muzeja novejše zgodovine, je od prejšnjega tedna vitezinja. “A brez konja,” se nasmeje z značilno hudomušnostjo človeka, ki je zrasel ob meji, z njo in proti njej.

> Minilo je že dovolj časa, odkar ste prevzeli vodenje Muzeja novejše zgodovine, da si lahko odgovorite na temeljno vprašanje: koliko od sanj, s katerimi ste stopili skozi njegova vrata, je uresničenih?

“Moja olajševalna okoliščina je, da nisem imela velikih sanj in pričakovanj. Najpomembnejše je bilo in ostaja to, da ljudje začnejo razmišljati o muzejih kot prostorih, ki so družbeno interaktivni in da v soboto in v nedeljo, namesto v šoping centre, zavijejo v muzej. Počasi se ta želja po prepoznavnosti muzeja uresničuje, saj smo zabeležili veliko rast števila obiskovalcev.”

> Kritizirati predhodnike je za civiliziranega človeka sicer nehvaležno. Ampak vendarle: nekakšna meglica je visela nad Cekinovim gradom ...

“Vsak nov direktor čuti pečat dela svojih predhodnikov. A s tem se nisem veliko ukvarjala. Vsaka ustanova je izraz dela vseh zaposlenih. Direktor je kapitan barke, ampak če hočeš prispeti iz točke A v točko B, mora delati cela posadka. Zaposleni niso tu, da delajo po željah direktorja, ampak da uresničujejo cilje hiše in hkrati uresničujejo sebe znotraj hiše. Institucije se razvijajo in se morajo razvijati skozi ekipno delo.”

> In brez akademske svobode ne gre.

“Akademska svoboda je relativen pojem. Pomeni veliko obveznosti in malo prostega časa, v zadnjem času pa jo je nadomestila predvsem administrativna togost.”

> To najbrž ne velja samo za muzeje.

“Kje pa. Smo v obdobju velikega preoblikovanja javnih ustanov. Nad nami visi damoklejev meč prepričanja, da zaposleni v teh ustanovah slabo delamo, da delamo premalo, da je osemurni delavnik slabo izkoriščen. Ampak iz izkušnje naše hiše trdim, da nikakor ni tako. Dela je veliko in še kako se borimo za svojo prepoznavnost.”

> “Novejša zgodovina” je že sama po sebi precej intrigantna besedna zveza, zveni skorajda kot oksimoron.

“To je zelo širok pojem in nima preproste definicije. Pogosto imam težave, ko skušam ljudem razložiti, s čim se v muzeju ukvarjamo. Običajno povem, da se naše področje zanimanja začenja s prvim dnem prve svetovne vojne, kar nas trenutno postavlja v središče dogajanja, saj se začenja stoletnica. Velika prednost nas, ki se ukvarjamo z zadnjimi 100 leti, je, da je večina pričevalcev še živih, torej se metodološko ne usmerjamo le v iskanje predmetov in dokumentov, temveč se z ljudmi o njihovem času in dojemanju časa tudi pogovorimo. Tu vidim našo zmago: pogovarjati se, razumeti ljudi, različne zgodbe, različne interpretacije, in iz tega graditi kolektivno podobo, ki sestavlja skupno nacionalno zgodovino.”

> Je novejša zgodovina zgodovina v nastajanju?

“Vedno. In ravno v tem je njen čar. Ker je termin zelo širok, ga ne moremo povsem zaobjeti, kot tudi ne celotne novejše zgodovine vkalupiti v pojem dominantne zgodovinske naracije, ki jo vsak narod oblikuje od zgoraj.”

> Najbrž je zanimivo razmerje med tem, kaj v neki družbi v nekem trenutku velja za resnično, pravilno, ko gledamo v preteklost, in kaj o tej isti preteklosti govorijo pogledi posameznikov. Kakšno je to razmerje?

“Vedno se nasmehnem, ko na televiziji slišim nekoga, ki cepetajoče razlaga, da je to edina historična resnica, da je to prava resnica. V zgodovini ni enozvočne resnice oziroma ene interpretacije zgodbe. Interpretacij je toliko, kolikor je ljudi, ki se zgodbe spominjajo. Kolektivni zgodovinski spomin pa je nekaj, kar je vodeno od zgoraj navzdol. Tipičen primer za to so šolski učbeniki. Od osnovne šole naprej se učimo zgodovine, ki jo institucija država od nas pričakuje. Primer je zgodovina prekomorstva in Slovencev v italijanski vojski: to je del zgodovine, ki nikoli ni bil v šolskih kurikulumih in se je ohranjal le v družinskih pripovedih. Zato je pomembno, da dobivamo spomine, fotografije, in da nastajajo nove zbirke, ki bodo ohranile ta zgodovinski spomin.”

> Očitno ta sistem deluje. Projekt vaše ustanove in našega časopisa Isto srce prinesite nazaj je naletel na navdušen odziv.

“Fascinirana sem, vesela, srečna in hvaležna, da imamo ljudi, kot je Irena Uršič, ki se s srcem in zagnanostjo ukvarjajo s temi zgodbami. In tu se kaže tudi drugi del: ko delaš v nacionalni instituciji v prestolnici, ni pomembno, od kod prihajaš, ali si iz Solkana ali Prekmurja: ko se ukvarjamo z zgodbami, predvsem marginaliziranimi in zapostavljenimi, delamo v dobro cele države. Kustos mora znati razumeti temo in razviti določeno mero empatije, da se lahko pogovarja z ljudmi.”

> Vaše raziskovalno delo pa je definiralo to, da ste doma iz Solkana.

“Ni me definirala tema, ampak prostor, iz katerega izhajam, celotno moje življenje. S to mejo smo ožigosani in vsi dogodki, ki smo jih doživeli, že samo inicijacija s prepustnico pri dvanajstih letih, svobodni prehodi meje, nakupi, način življenja, ki ga imamo na račun te meje, so nas, glede na prebivalce drugih delov Slovenije, pa tudi Evrope, popolnoma definirali. Tudi naše znanje italijanščine, razumevanje drugačnosti. 'Zanima nas, kako ste živeli v vsakdanjem življenju,' je bilo vodilo raziskave. Zavedanje, da je interakcija ljudi do meje, mentalne in fizične, nekaj posebnega.”

> Je simptomatično, da ti specifičnost tvojega družbenega položaja sporoči nekdo od zunaj?

“Šele na mednarodnih konferencah in simpozijih, sem ugotovila, kako je ljudi to fasciniralo in s kakšnim zanimanjem so sprejemali moje zgodbe o nastanku Nove Gorice, ki je ponujal novo upanje, o odnosu obeh mest in meščanov eden do drugega, o taktikah prehoda meje, nabave stvari. Nikoli se mi ni zdelo nič posebnega, da je moja nona, ko sem bila še zelo majhna, ob prihodu v Gorico najprej zavila h gospe v trgovini s čevlji, ki je iz škatle vleka lire. V tem nisem videla nič nenavadnega, ampak zdaj vem, da je bilo nekaj zelo posebnega. To je bila tehnika preživetja, prehoda, taktiziranja z mejo.”

> Koliko se tega zavedamo kot pokrajina, lastne izjemnosti, pomena, tudi v evropskem kontekstu?

“Zavedanje je, izkoristka pa ni. In če se kdo s tem ne strinja, lahko to razumem, ampak naj pokaže delujoče, v prostoru dolgotrajne projekte, ki to potrjujejo, predvsem na področju kulture.”

> Sta kultura in skupno družbeno tkivo tesno povezana pojma?

“To razumem kot skupno kulturno dediščino. Ta dediščina v svojem družinskem minimumu odseva v naši hrani. Naš kulturni prostor je izjemno bogat po svoji kulinariki. Ta prostor se prepleta v majhnih doživetjih kulture, nima pa strategije skupnega razvoja”

> Zakaj?

“To vprašanje najbrž ne bi smelo biti naslovljeno name, ampak na odgovorne, ki kreirajo razvoj tega območja.”

> Med pisanjem doktorske dizertacije, ki govori o kolektivnem spominjanju in pozabi v goriškem obmejnem prostoru in je izšla tudi kot knjiga, ste se srečali z desetinami, stotinami ljudi z obeh strani meje. Kolikokrat ste bili presenečeni?

“Vsakič sem bila presenečena. Naj je bil slovenski ali italijanski pričevalec, ta odmik je bil vedno prisoten. Bila pa sem predvsem počaščena, da so z mano delili nekaj tako intimnega, kot je njihova življenjska zgodba. Prizadelo me je, ko so jokali. In to se ni zgodilo samo enkrat. Ganljive so zgodbe ljudi, ki so še med vojno med sabo sodelovali, ne glede na nacionalno pripadnost, med manifestacijami za Gorico pa so se sprli in nikoli več našli stika. Veliko je bolečine. V bistvu pa so to zgodbe, ki, ne glede na to, kdo je kriv in kdo ima prav, utemeljujejo identiteto posameznika v tem prostoru. Mislim, da je treba skoraj nujno poznati jezik soseda, istočasno pa se mi zdi vredno prepoznavati in razumeti tudi bolečino drugega v tem prostoru. Za obe strani.”

> Zakaj menite, da Slovenci v povprečju tako trmasto vztrajamo pri črno-belem poenostavljanju in brisanju odtenkov? In zakaj je zgodovina še v tolikšni meri v funkciji politike?

“Zgodovina je toliko v funkciji politike, kolikor ljudje dovolimo. Francoski zgodovinar Jacques le Goff je rekel, da mu, če mu damo pravico za interpretacijo preteklosti, dajemo v roke usodo prihodnosti. In to je natanko to, kar se danes dogaja. Dokler bomo dovoljevali, da nam pristranske interpretacije preteklosti diktirajo življenje v sedanjosti, bomo dovoljevali, da politika manipulira z nami. Razmišljam o mladih in do določene mere razumem njihovo neangažiranost. Ker jih preteklost ne zanima. Veliko več bi se morali ukvarjati s prihodnostjo.”

> So v tej manipulaciji dobri in slabi fantje? Ali levica in desnica enakomerno razporejata mite in legende?

“Vsak daje svoji interpretaciji emocionalno moč. Ni dobrih in slabih fantov, so dobri in slabi ljudje, ki izkoriščajo bolečino drugih za lastne politične cilje.”

> Kaj o Goriški, o vzdušju, horizontu našega sveta, pove premikanje kamnov na Sabotinu?

“Sabotin je čudovit primer nerazumevanja istega prostora v drugem kontekstu. V italijanskem kolektivnem spominu ima ta hrib močen čustveni naboj. To je sveta zemlja, takoimenovana 'zona sacra'. Ni večjega kraja v Italiji, ki ne bi imel Via Sabotino (ulice Sabotin). Pobočje je bila pot, ki so jo Italijani izbojevali, da so osvobodili svojo 'redento', Gorico. Ta kolektivni spomin ima velik pomen. Ko so hoteli ugasniti luči v barvi italijanske tricolore (trobojnice), se je pojavilo ogromno pisem s prošnjo, naj se luči ohranijo. In so se, z reinterpretacijo, da gorijo v pomenu miru. Sabotin v slovenskem, niti ne kolektivnem, ampak lokalno kolektivnem spominu, pa se navezuje na 70-a leta in postavitev napisa Naš Tito. V samostojni državi, članici Evropske unije, je ta Tito večni kamen spora in to na nacionalni ravni. Polemika o tem, ali je bil Tito dober ali slab, vzpostavlja legitimnost napisa tam, kjer najbolj boli naše sosede, na Sabotinu. V resnici se namreč napis Naš Tito veliko bolje vidi iz centra Gorice kot iz centra Nove Gorice. Kar se dogaja zdaj, so trenutni politični napori, ki so za marsikoga vsakdanji šport.”

> Verjamete v cikličnost zgodovine, v neke vrste reinkarnacijo obdobij ali zgodovinskih faz?

“Ne verjamem v nobeno faznost. Verjamem, da je zgodovino treba vedno interpretirati znotraj konteksta in pogledati z različnih vidikov, referenčnih točk. Verjamem v cikličnost človeških zmot.”

> Je zgodovina učiteljica?

“Ne, niti ne, ker je zgodovin toliko, kolikor je njenih interpretacij, torej jo lahko vsak obrne v svojo smer. Verjamem pa v poslanstvo poklica učitelja, osebe, ki svoje znanje in sebe vrednoti preko izkušnje posredovanja znanja.”

> Pa vendar: je to, da toliko generacij mnenjskih voditeljev uspeva z reciklažo orožja iz obdobja med vojnama in druge svetovne vojne in da tudi kar nekaj mladih izbira stran, posledica idejne, miselne izpraznjenosti? Mar zato iščemo stare vzorce in čutimo v sebi potrebo, da se vzpostavimo do njih?

“Velikokrat čutimo potrebo, da se definiramo znotraj nekega pola. Ko se izrekamo o tem, kje smo, se nam zdi, da se hkrati izrekamo tudi o tem, kdo smo. Od mladih bi pričakovala manj takšnega izrekanja. In več angažiranosti do tega, da ta sistem, v katerem zanje ni prihodnosti, vzamejo v svoje roke, in to na drugačen način, ne glede na to, kaj je bila preteklost in kakšen vpliv ima na trenutne politične razmere. Da se ukvarjajo s tem, kako bodo dobili delovno mesto, kako je družba dolžna poskrbeti za njih. To nalogo družba v tem trenutku zelo slabo opravlja.”

> Izkušnjo mladega človeka, ki išče svoje mesto v svetu, imate najbrž tudi sami.

“Ne sodim v to skupino, a generacijo poskušam razumeti. Smo v obdobju preoblikovanja družbe, drugačnemu dojemanju trga zaposlovanja. Socialne varnosti ne pojmujem skozi službo za nedoločen čas, vsi smo na trgu in varnosti ni. Kdor je danes na zelo visokem položaju, bo morda čez nekaj leta na zavodu, kdor v službi za nedoločen čas, bo doma, in tisti, ki danes išče službo, morda na uspešnem delovnem mestu. V tem pa je cikličnost. Vsak človek, ne glede na to, kjer je v tem trenutku na družbeni lestvici, zasluži spoštovanje. Kar me moti, je, da smo začeli iskati bližnjice in ne znamo poskrbeti zase kot družbo v celoti.”

> Smo začeli tudi poglabljati medgeneracijske konflikte?

“Da. In to razumem. Konflikt, s katerim se soočamo danes, ni konflikt interpretacij zgodovine, ampak je generacijski konflikt. S tem konfliktom se vedno bolj soočamo, a si ga redko priznamo. To, da mladi ne gredo na volitve, ni apatija, je posledica tega, da družba ne ponuja izzivov, v katerih lahko sami sebe uresničijo. Mlajši od 30, diplomirani, niso leni, niso apatični. Starejši se morajo zavedati da preprosto nimajo istih možnosti, kot so jih imeli sami pred 40 leti.”

> Ste kapetanka, koliko časa ostane za lastno raziskovalno delo?

“Zelo malo. Poleg rednega dela z ekipo iz celotnega območja nekdanje Jugoslavije pripravljamo novo postavitev v Taborišču Auschwitz. Na tem delamo že tri leta in čutim veliko odgovornost. Drugi je projekt odpiranja muzejev, ki povezuje osem držav. Cilj trenutne faze projekta je odpreti muzeje in jih narediti bolj dostopne za vse družbene skupine, tudi tiste, ki v muzeje ne zahajajo. Trenutno pa se intenzivno ukvarjamo s programi komemoracije 1. svetovne vojne.”

> Bo Evropa 100. obletnico uspela obeležiti, kot se spodobi?

“ Evropa je v velikem zanosu priprav na stoletnico. Naporom za obeležitev jubileja se kot ustanova pridružujemo, dela potekajo v okviru programa nacionalnega odbora za obeleževanje 100-letnice prve vojne.”

> Kaj se bo dogajalo v Sloveniji?

“Veliko projektov je še odprtih. Pri nas 21. junija, na muzejsko poletno noč, pripravljamo odprtje razstave Takšne vojne si nismo predstavljali. Sodelujemo z muzejem Celje pri njihovi razstavi in pri postavitvi Kobariškega muzeja. Istočasno začenjamo s filmskimi večeri, posvečenimi 1. svetovni vojni, sodelujemo z veleposlaništvi in načrtujemo predstavitvene dejavnosti z drugimi državami. Pomembna se nam zdi ta nota mednarodnosti, predvsem ko govorimo od državah, iz katerih so bili vojaki, ki so umirali na Soški fronti. Seveda pa se leta 2015 velik del aktivnosti seli na Primorsko. In pomembno je, da tu v programih sodelujemo z italijanskimi inštitucijami.”

> Katera je v poznavanju prve vojne največja siva lisa? Morda usoda civilnega prebivalstva v prvi vojni?

“Vsekakor. Verjamem, da smo v obmejnem prostoru vsi povezani z zgodbami civilistov, beguncev. Z njimi smo rasli, morda še veliko bolj kot z zgodbami druge vojne. Še večja lisa pa je nesposobnost, da pretekle dogodke in spomine umestimo v našo kulturno dediščino in v ponudbo zgodovinskega turizma.”VESNA HUMAR

Kaja Širok ostaja tesno povezana s prostorom, v katerem je zrasla, in njegovimi zgodbami Vesna Humar