Vesela anarhija v absolutni točki svobode
Kalifornija, obljubljena dežela sreče in ameriških sanj, je že od prve polovice 20. stoletja dalje postala raj za umetnike. Kot Pariz v 20. in London v 60. letih. Vse je bilo barvito in pozitivno. Kalifornija je bila ena sama zabava. Leta 1965 je “party” že postajal revolucionaren. Do revolucije pa je vodila znamenita cesta Route 66.
Hipijevska epopeja se je začela v Berkeleyju, univerzitetnem mestu vzhodno od San Francisca. Skupaj z valom študentskih protestov po Ameriki, ki so trajali vse do koncerta v Woodstocku leta 1969, je hipijevsko gibanje močno vplivalo na tedanja mladinska gibanja v Evropi.
Iz ideje v prakso
V predelu Haight-Ashbury je nastala svobodna skupnost, ki je delovala pod gesli mirovništva; zavračala je vsakršno družbeno diskriminacijo in se zavzemala za prevrednotenja vseh družbenih vrednot. Duhovno stanje, torej ideje, je ta skupnost hotela spremeniti v prakso, v dejanja. To je bil zanjo kategorični imperativ: tukaj in zdaj.
Hipiji so deloma sledili tudi nauku Marxa in Lenina. Tako se je v tem predelu Kalifornije rodil nov, v svojem bistvu nomadski in antiavtoritarni svet. V njegovem naročju je vzniknil tudi nov kaotičen stil obnašanja in oblačenja - antimoda; moda, ki se je v marsičem navdihovala na Daljnem vzhodu in v Indiji. Rodila se je nova identiteta: vsakdo je postal potencialno umetniško delo v oceanu fantazije.
V San Franciscu je eksplodiralo neustavljivo gibanje za svobodo, katere sestavni del so bili glasba, droga, nova filozofija, eksplozija vitalnosti in kreativnosti brez primere. Vanj so se vključili študenti, pisatelji, pesniki, umetniki, svobodomiselni ljudje, ki so pisali evangelij nove družbe. Zahtevali so osvoboditev iz jeklenih okov trojice dela-produkcije-porabe. Ni šlo samo za povsem nov življenjski slog, ki je na svoj način oporekal ameriškemu imperializmu, šlo je predvsem za široko diskusijo o temeljnih načelih zahodnega družbenega sistema in privatne lastnine. Ta diskusija je v drugi polovici šestdesetih let preplavila ZDA. Tega pa uradna Amerika ni mogla kar tako dopustiti. Zato je gibanja poskusila predstaviti za ekscentrično, ekstremistično. V takem vzdušju se je rodil duh Woodstocka.
Enost stvari
Hipiji so verjeli v enost stvari: da bodo vsa protislovja razrešena, vsa nasprotja zmanjšana, in da se bodo vse zavesti združile v eno samo superozaveščenost.
Hipiji so živeli izven uveljavljenje kulturne prakse ameriškega srednjega razreda. Življenje zunaj zapovedane “normalnosti” je bilo zanje heroično, popolnejše, razumno in častno. Z njim so se želeli približati idealu čiste zavesti. Vztrajali so pri pomenu subjektivne izkušnje “zdaj in tukaj”. Hipiji so se osvobodili verig v družbi prevladujoče protestantske etike, prostovoljno sprejeli prekletstvo izgnanstva, zavrgli so konvencionalno sprejemanje časa in ujeli trenutek zase. Verjeli so, da je samo na vzhodu nekaj realnega in avtentičnega. Tam ni prekletega racionalizma in materializma. Preteklost namreč vselej razočara, prihodnost je narejena iz načrtov, torej iz “objektivnosti”, kar pa ne obstaja. Izkušnja je namreč vselej subjektivna.
Hipijem je glasbeno okolje predstavljal progresivni album Beatlov Sgt. Pepper Lonely Heart`s ClubBand. Bili so prepričani, da lahko le oni razumejo to glasbo in njene skrite pomene. V glasbi so strogo razlikovali avtentično od neavtentičnega. LP-konceptualni albumi so bili zanje izjemno pomembni. Jimi Hendrix, Frank Zappa, Bob Dylan, The Rolling Stones, Led Zeppelin, Pink Floyd, Van Morrison so bili hipijevska izbira glasbe, ki je bila obenem tudi znamenje ezoteričnosti in elitizma.
Kritika kapitalizma
Hipijevska kulturna politika je bila najostrejša pri kritiki protestantske etike in notranjih protislovij poznega kapitalizma. Duh kapitalizma je samozanikujoč, asketski in zaobljubljen dolžnosti do moči in akumulacije kapitala, kar vodi v zmagoslavje potrošništva. Hipiji so dramatizirali to protislovje, ga izkoriščali s pomočjo svojega življenjskega stila. Bili so karikatura utelešene nočne more buržoazne ideologije. Zares so verjeli v možnost vesele anarhije v absolutni točki svobode. Niso verjeli ne v raj ne v pekel. Ni greha, ni krivde. All You need is Love. Vse, kar rabiš, je ljubezen. Slavili so zdajšnjost, zavračali jekleno upanje v prihodnost - kar je spodjedalo same temelje puritanske družbe njihovih staršev. Hipiji so v bistvu prevrnili in razstavili samo idejo časa. Čas je racionalna organizacija kapitalistične kalkulacije profita, industrijska družba je organizirana okoli časa. Gigantska tehnologija je razčlovečila življenje. Kapitalistična industrijska apoteoza pomeni uničenje človeške vrste, je teror orjaške tehnologije.
Hipiji predstavljajo dolgo enostransko romanco med boemi in lumpenproletariatom, vendar pa niso nikoli uspeli izvesti družbenega prevrata. Kljub temu pa so hipiji na nek način začasno zmagali. Njihova filozofija je bila brez dvoma nedolžna in revolucionarna za tisti čas.
Družba je bila koruptivna in manipulativna, zavirala je svobodni razvoj posameznika, ustvarjalnost, naravne impulze, seksualnost. Hipiji so bili pacifisti, spiritualisti, antikapitalisti, predvsem pa antiburžuji. Niso prenašali prekletstva ameriškega mita o denarju, zavračali so evforični ekonomski optimizem Zahoda in potrošništvo.
V bistvu so pozivali k vrnitvi h koreninam - h kmetijstvu in obrti - torej v primitivni komunizem ali v prvobitno krščanstvo. V religiozni sferi pa so se poglobili v duhovnost Orienta, v notranjost, v disciplino. Bili so mladi, bili so za mir, bili so proti vojni v Vietnamu, proti atomskim bombam. Bili so Proti. Ampak zavzemali so se tudi za državljanske in človekove pravice, za spolno svobodo, za svobodno jemanje drog. Bili so definitivno za glasbo. Uživali so marihuano in LSD (zanimivo je, da je bil LSD legalna droga do leta 1966). Heroina, droge, ki pelje v izolacijo in samodestrukcijo, skorajda niso uporabljali.
LSD in hašiš sta bila orodji za širjenje zavesti, znamenje identitete, skorajda kot prava šifra. Hipijem je droga dajala občutek, da lahko skozi ogledalo Alice v čudežni deželi prestopijo v vzporedni svet, kjer veljajo drugačna pravila, kot v “realnem svetu”. Mlada generacija je bila na eni strani zrcala, starejša na drugi. Woodstock je predstavljal zmagoslavje te delitve. Hipijevsko geslo “Ne zaupajte nobenemu nad tridesetim” govori o popolnem nezaupanju med generacijami. Spoznali so, da ni nobene možnosti, da bi starejši izboljšali svet.
Tudi hipiji so odrasli
Hipijevsko gibanje je privedlo do tega, da so starši počasi izgubili stike s sinovi in hčerami, najprej simbolično potem tudi dejansko. Hipiji so ustvarjali vzporedno družbo zase. Underground je začasno “prevzel” oblast. Zvok Hendrixove Fender kitare na Woodstocku je postal zvočna prispodoba ameriškega bombardiranja Vietnama. Vendar pa je hipijevsko gibanje postopoma izzvenelo, zbledelo je v vse slabotnejših in vse bolj izoliranih poskusih uresničitve nemogočega projekta. Tudi hipiji so odrasli. Postali so tisti, ki jim ne smemo zaupati. Ostal je spomin, ostala je ideja. Morda je danes od vsega ostalo edino gibanje No Logo.
Tridnevni koncert v Woodstocku od 15. do 17. avgusta 1969 je postal arhetip, mati vseh koncertov, epohalni potres, osrednja velika kolektivna iluzija desetletja, nepričakovani čudež in močan generator mitologije šestdesetih. A ideja je postala spomin. Množica je živela v fragmentirani utopiji in veličastni iluziji, da lahko glasba postane nova znanost svobodnega človeka. Woodstock je bil prvič v zgodovini materializacija kolektivne vizije ene generacije. Revolucija v zavesti. Avditorij Woodstocka so heroji brez imena: občinstvo in nastopajoči so postali eno. Festival je stopil v kolektivni spomin mlade generacije - kot preblisk, kot hipna realizacija sanj, da je na planetu Zemlja mogoče živeti v harmoniji.
A sanje, ki se ne uresničijo, postanejo laž. Woodstock je s tega stališča zadnje ekstremno simbolično dejanje tega procesa. Bil je prelomnica, v kateri sta se odražala dva antagonizma: vrhunec mirovniškega etosa hipijevske generacije in začetek globalnega kapitalističnega nasilja, cinizma in popolne razprodaje rockovskega sporočila.
Woodstock namreč deli usodo rocka. Avtorske pravice za dvojni album in dokumentarni film s koncerta sta odkupili družbi Atlantic Records in Warner Brothers. Še preden se je koncert začel, že je postal simbol korporativnega kapitalizma.
NEVEN KRULJAC
