Veter lahko nosi tudi boljše rešitve
V Sloveniji imajo vetrne elektrarne veliko zagovornikov, kar precej pa je tudi takih, ki menijo, da je naše lepe dežele za veliko vetrnih polj škoda, še zlasti zato, ker imamo na voljo tudi boljše alternative.
Dejstvo je, da razen nekaj majhnih, le nekaj metrov visokih vetrnic, ki z energijo napajajo posamične planinske koče ali delujejo kot demonstracijski primerki (ena takšnih stoji pri Divači) v Sloveniji prave vetrne elektrarne še nimamo, čeprav je od prvih pobud zanje minilo že več kot desetletje in čeprav smo že leta 2004 v našem časniku poročali, da vetrna elektrarna na Volovji rebri “teče zadnji krog”.
EU si je v okviru podnebno-energetskega svežnja zadala za cilj povečanje rabe obnovljivih virov energije na 20 % v skupni rabi energije, Slovenija pa 25 odstotkov. A za to seveda ni dovolj povečati proizvodnje OVE, temveč predvsem zmanjšati rabo končne energije. Predvsem zato, ker Slovenija porabi mnogo preveč energije na enoto proizvoda. Po energetski intenzivnosti je namreč kljub rahlemu napredku zadnjih let še vedno za več kot 50 odstotkov nad povprečjem EU.
Gradijo vetrnice?
No, krogov, ki jih je od takrat pretekla, je bilo že veliko, a vetrnice se tam še vedno ne vrtijo. In čeprav je prav ta teden, v torek, podjetje Elektro Primorska sporočilo, da so z njihovo gradnjo že pričeli, je možnosti, da se vetrnice na tem kraškem pogorju sploh ne bodo vrtele, še vedno zelo veliko. Investitor, Elektro Primorska, namreč trdi, da ima v rokah pravnomočno in veljavno gradbeno dovoljenje. Njegova veljavnost pa je potekla konec februarja, saj z gradnjo ni upal začeti, ker mu je sodišče lani razveljavilo okoljevarstveno soglasje, izdano leta 2006.
Kaj zdaj gradi, ni povsem jasno: februarja je trdil, da le obnavlja stikališče v Ilirski Bistrici, ta teden pa je sporočil, da izvaja “gradbena dela za gradnjo priključne točke 110-kilovatnega daljnovoda v razdelilno transformacijski postaji (RTP) Ilirska Bistrica” in s tem “pričel graditi vetrno elektrarno na Volovji rebri”, kjer naj bi se vrtelo 33 vetrnic.
Ali bodo te razlage prestale pravno presojo, se bo izkazalo kmalu, saj je Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije napovedalo, da bodo gradnjo prijavili inšpektorjem. Po mnenju Tomaža Jančarja iz tega društva bi bil namreč brez okoljevarstvenega soglasja “začetek gradnje vetrne elektrarne Volovja reber nezakonit na katerem koli delu projektnega območja.”
Okoljevarstvenega soglasja pa pristojna okoljska agencija še vedno ni izdala, čeprav je v zadnjih mesecih že večkrat obljubila, da “so postopki v sklepni fazi”. To potrjuje tezo nasprotnikov gradnje vetrnic na Volovji rebri, da gradnja tam ni možna prav zaradi okoljskih ovir. Pri tem ne opozarjajo samo na nevarnost za ptice, temveč predvsem na druge kvalitete tega območja. Med drugim je to edino tako obsežno visokodinarsko suho travišče v Sloveniji in eno zadnjih v tem delu Evrope, s kar 31 redkimi ali ranljivimi vrstami rastlin, med katerimi so tri že izumirajoče: kojniška perunika ter Justinova in Marchesettijeva zvončica.
Griško polje bo prvo
Ne glede na to, ali se bo Elektru Primorska projekt vetrne elektrarne na Volovji rebri izšel ali ne, skoraj zagotovo to ne bo prva tovrstna elektrarna v Sloveniji. Že tri mesece je jasno, da bo primat pripadel vetrnemu polju na Griškem polju pri Senožečah, ki čaka le še na dovolj toplo vreme in na vsa potrebna dovoljenja za prevoz izjemno velikega dvigala, s katerim bodo že to pomlad nadaljevali z gradnjo prve vetrnice. Njen zametek je že mesece viden z avtoceste pri Senožečah, po napovedih investitorja, podjetja AAE - Alpe Adria Energija, pa naj bi turbino na vrh 97 metrov visokega stebra namestili že aprila.
Tudi tam sicer ni šlo brez zapletov, saj je investitor zaradi zamenjave tehnologije moral spreminjati gradbeno dovoljenje, v drugem postopku se je nekdo pritožil, vrstile so se težave s pridobitvijo soglasja vseh lastnikov zemljišč (članov Agrarne skupnosti Dolenja vas), a decembra je družba AAE, je povedal njen predstavnik Anton Korošec, pridobila gradbeno dovoljenje.
Koliko škode smo pripravljeni sprejeti
To pa še zdaleč niso edini načrti z vetrnicami na Primorskem in v Sloveniji. Kar nekaj jih je propadlo že v začetku, saj so jih investitorji želeli postaviti na okoljsko zelo dragocene lokacije: na hrib Kokoš tik ob meji z Italijo, na Vremščico, ki se ponaša z izjemnimi suhimi travišči, na Selivec ...
Drugod po Sloveniji pobud doslej skoraj ni bilo. A tudi nastajajoči Nacionalni energetski program (NEP) za obdobje do leta 2030, ki na podlagi vetrnega potenciala predlaga v Sloveniji 14 možnih lokacij, je teh predvidel največ prav na Primorskem: Porezen, Novokrajski vrhi, Hrpelje-Slope, Senožeška brda-Vremščica-Čebulovica-Selivec, Grgar-Trnovo, Banjšice-Lokovec in Avče.
Kaj od tega bo res zaživelo in kaj prestalo okoljsko in družbeno presojo, je še nemogoče napovedati. O tem namreč v Sloveniji sploh ni bila izpeljana temeljita javna razprava, še manj dosežen družbeni konsenz. Do katerega bomo pri nas prišli mnogo težje kot na Poljskem, Danskem ali Nizozemskem. Pa ne zato, ker bi bili bolj zagamani od prebivalcev teh držav, temveč predvsem zato, ker imamo pri nas bistveno manj prostora, ta je bistveno bolj kakovosten in bistveno več vreden za druge rabe. Celo osnutek NEP, katerega avtorji so bolj zagovorniki energije kot okolja, priznava, da v Sloveniji še nismo prišli do konsenza, koliko (če sploh) škode naravi smo pripravljeni dopustiti zaradi vetrnih elektrarn. Da vetrne elektrarne škodo povzročajo, ni nobenega dvoma.
Tudi zato, ker tega konsenza še ni, se tudi investitorji srečujejo s toliko nasprotovanji ljudi, sosedov, okoljevarstvenikov, ptičarjev, planincev ...
MARICA URŠIČ ZUPAN