Videti nevidno

Prejšnji teden se je na Bernardinu zbrala poldruga stotina raziskovalcev, pretežno biologov, da bi razpravljali o tistem, kar se skriva pod morsko gladino, natančneje, na morskem dnu. Razpravljali so o ključnih življenjskih okoljih Sredozemskega morja. O morskih travnikih in obširnih preprogah zelenih, rjavih in rdečih alg, o koraligenu, združbi, ki jo tvorijo tiste skupine alg, ki v svoje celične stene vgrajujejo apnenec in so pomembni gradniki morskega dna, in pa o tistih življenjskih okoljih, ki so tako globoko, da luči dneva ne vidijo ali pa jo, skrita v jamah in pod previsi, dobijo le za vzorec. O tistih življenjskih okoljih torej, ki so ključnega pomena za vse, kar Sredozemsko morje je, in za vse, kar nam daje. Ne da bi na dolgo in široko naštevali, kaj vse Sredozemsko morje je, naj bo dovolj le to, da mu med svetovnimi morji ni para po raznolikosti življenjskih okolij in rastlinskih in živalskih vrst ter da je med slednjimi tudi veliko takih, ki jih v drugih morjih in oceanih sploh ne najdemo.

Najmanj tako dolg in zapleten bi bil verjetno tudi seznam, ko bi začeli naštevati kaj vse nam to morje sredi Zemlje daje. Morda bi bilo dovolj reči, da je preprosto zibelka naše civilizacije. Da je skozi tisočletja tako in drugače nahranilo in napojilo številna ljudstva in njihove najboljše hčere in sinove. In da to zaenkrat še vedno počne, čeprav zadnja desetletja z njim in s prebivalci njegovih modrin nismo prav nič prizanesljivi. Še vedno in vedno bolj lovimo, črpamo, ropotamo, gradimo in še vedno in vedno bolj izkoriščamo njegove izjemne sposobnosti predelave naših odplak in odpadkov. Na vprašanje, do kdaj nas bo še hranilo in pojilo, seveda ni moč najti preprostega odgovora, sploh ker “hudič v sili muhe žre” in tudi človek se vsega hudega navadi.

Vsekakor pa je odgovor na vprašanje med drugim odvisen prav od ohranjanja omenjenih ključnih življenjskih okolij. To spoznanje sicer ni od danes, je pa res, da je prišlo veliko kasneje kot spoznanje, da je potrebno na primer ohranjati (pra)gozdove. “Bolje pozno kot nikoli,” bi lahko rekli. In tako so države okrog Sredozemskega morja pred leti sprejele najprej akcijski načrt za ohranjanje morske vegetacije, zatem pa tudi akcijska načrta za varstvo koraligena in temnih življenjskih prostorov. Skratka, zedinile so se okrog tega, da se je potrebno v bodoče usmeriti tudi v ukrepe in aktivnosti, ki nam bodo omogočili tako boljše poznavanje teh bistvenih elementov morskega ekosistema kakor tudi ohranjanje njihovih ključnih struktur in lastnosti. Ene države so to vzele bolj resno, druge - med njimi tudi tista na morski strani Alp - precej manj, vsekakor pa je bilo v razpravah na Bernardinu kaj slišati in videti. Za slovenske razmere so bili prav gotovo zelo zanimivi prispevki o koraligenu, ki je pri nas razvit le mestoma, in pa o raziskavah temnih življenjskih prostorov, kot so podvodni kanjoni pred sredozemsko obalo Francije ali Španije. Tovrstnih temnih življenjskih okolij v našem morju ni, je pa res, da je svetlobe na morskem dnu Tržaškega zaliva manj, kot bi glede na globino ali, bolje, plitvost pričakovali. In svetloba je ključna. Ključna za razvoj in obstoj vseh tistih algalnih združb, ki se oklepajo trdnega dna, v katero se nadaljuje morsko obrežje pod vodno gladino, in še bolj za obstoj podvodnih travnikov, ki jih srečujemo na peščenem in muljevitem dnu. A žal le do globine kakšnih osmih, devetih metrov. Zatem je svetlobe preprosto premalo. Ali bolje, preveč je delcev, ki jih prinesejo reke in komunalne odplake ali jih z morskega dna dvigujejo ladijski vijaki in ki lebdijo v vodi in so napoti svetlobi. In tako lahko le z zavistjo poslušamo strokovnjake s Korzike ali Malte, kjer segajo podvodni travniki tja do globine tridesetih, tudi štiridesetih metrov.

Je pa res, da je na slovenski strani Tržaškega zaliva nekoliko bolje kot na italijanski. Tam so “razvoj” v minulem stoletju vzeli še bolj resno kot pri nas in se z naravno ohranjenim morjem in morskim obrežjem ne morejo prav pohvaliti. O kakšnem strunjanskem rezervatu ali Debelem rtiču lahko le sanjajo. Je pa res, da bomo o obeh in še o čem lahko le sanjali tudi na tej strani zaliva, če ne bomo bistveno spremenili našega odnosa do sveta pod morsko gladino. In ne le v naših zavarovanih območjih, ki so resnici na ljubo bolj kot ne zavarovana le na papirju in žal zelo odvisna od celotnega dogajanja v zalivu in njegovem zaledju. Tu bo potreben razmislek o razvojnih strategijah in pogled, ki bo segel preko konice nosu, dlje od naslednjih volitev in mimo svetlečih luči trgovskih centrov. Pogled, ki bo videl nevidno in prepoznal ključno.

ROBERT TURK