Vinar, ki je odpiral vrata v svet

> Za zunanjega opazovalca se zdi, kot da je zgodovina kleti Movia zaporedje stopnic, pravzaprav nadstropij, ki jih z lahkoto preskakujete. Prvi cementni sodi, posode iz nerjavnega jekla, bariki, veliki sodi batoni, nedegoržirane penine brez dodanega sladkorja, dolge maceracije z luno kot vodilnim kletarjem so le nekatere izmed prelomnic, na katere ste morali šele navaditi potrošnike, celo najbolj zveste ljubitelje vaših vin. Ste se sploh kdaj vprašali, pred kakšno preizkušnjo jih postavljate?

“Mar res? Z mojega zornega kota so bile spremembe počasne. Videl sem, kaj bi lahko naredil, in bil kar nestrpen, ker do tega ni prišlo takoj. Zame so bila Brda vedno središče sveta, predvsem vinskega sveta, domovina izjemnih vin in vinorodno območje z neizmernim potencialom. Živeli smo ob meji, kar nam je omogočalo, da vidimo preko nje. Da zaznavamo njeno prisotnost in se zavedamo njene dejanske nepomembnosti. Spominjam se enega prvih intervjujev za kak tuj medij, za švicarsko revijo Vinum. Novinar madžarskega porekla je imel nalogo, da vsakih deset let obišče nekaj vzhodnoevropskih vinarjev in da naplete zgodbo, ki se je vila od Češke do Bolgarije in vključevala tudi takratno Jugoslavijo. Dobil je namig, da se v Brdih nekaj dogaja, da je tu poleg zadruge tudi en zanimiv kmet, ki ga je vredno omeniti, in tako se je najavil pri nas. Bil je to njegov zadnji dan, prišel je z zamudo, se začel opravičevati, da nima dosti časa, in da potrebuje le zaključno misel. Miza, ki smo mu jo pripravili za pokušino in pogostitev, ga sploh ni zanimala, mene pa ni zanimal tak pristop. Čeprav dvajsetleten in še povsem nepoznan v vinskem svetu, sem zbral pogum in mu pokazal vrata. No ja, dal sem mu vedeti, da z brzino ne bo ničesar opravil. Vprašal sem ga, koga sploh pojmuje za vzhodnoevropskega vinarja, ali postavlja ločnico po zemljepisni ali po politični liniji. Poudaril sem, da so številni avstrijski vinorodni okoliši bistveno bolj vzhodno od nas, da pa se na politiko ne spoznam toliko, da bi presojal, če in kako lahko vpliva na vino. Zamislil se je, se opravičil, in potem je z ekipo ostal pri nas nekaj ur. Med odpiranjem steklenic sem navrgel, da so naša vina tako dobra, da se lahko primerjajo z vsakim pridelkom tistih zahodnoevropskih vinarjev, ki jih oni tako čislajo. Podražil sem ga, da si kar predstavljam, o čem bo pisal. Da bo omenjal opazen napredek, sodobne repkalnike in willmes stiskalnice, nato pa zaključil, da je duh kolektivizma še preveč živ, da bi vinarji lahko naredili kakovostni preskok. Očitno se ga je prijelo, napisal je dober članek in urednik se je odločil, da me da na naslovnico, kjer so z mastnimi črkami naznanili, da je tokrat nekaj novega na vzhodu. Novega? Novo je bilo samo to, da so nas 'odkrili' in začeli o nas pošteno pisati.”