Viški in glave

V tistih časih je na Obali prvi september namreč pomenil dejansko konec turistične sezone. Nekaj upokojencev je sicer še ostalo ali celo šele prišlo, a ti so se neopazno in neslišno zlili s ponovno pridobljeno spokojnostjo ulic in trgov, z morsko obalo, na kateri je namesto brisač, senčnikov, roštiljev, pločevink in cigaretnih ogorkov ponovno kraljevalo plimovanje, in z morjem, na čigar gladini vzorca valovanja niso več prekinjali bleščeče beli trupi plovil. Saj ne, da bi imela kaj proti turizmu in zagotovo ne česa zares učinkovitega, če si sposodim Iztoka Mlakarja. To, kar nama (in ne le nama) nekako ni šlo v račun, so bili takratni načrti turističnega razvoja, ki so v glavnem temeljili na povečanju števila turistov, ki smo jih želeli zvabiti na samostojno stran Alp, zelo malo ali nič pa o tem, koliko poletnih prišlekov preneseta prostor in infrastruktura ter ne nazadnje, koliko jih lahko sprejmejo(mo) domorodci, ne da bi se ob tem počutili kot tujci v lastnem kraju.