(VITEZI OKROGLE MIZE) dr. Polona Pengal: “Vse, kar ubija ribe, ubija tudi nas”

Polona Pengal je idejna vodja enega najbolj drznih projektov za ohranitev narave pri nas - vrnitve skrivnostnega “murskega zmaja”. S svojo ekipo je raziskala možnosti ponovne naselitve kečige (Acipenser ruthenus), še zadnje živeče vrste jesetrov v slovenskih rekah. Junija 2026 so v Apačah odprli prvo valilnico kečig v Sloveniji.

Med njenimi najbolj odmevnimi objavami je raziskava kompeticije med soško postrvjo in tujerodno šarenko. Sodeluje pri genetskih in ekoloških raziskavah favne na širšem območju Jadranskega bazena. Njeno delo presega okvire same bazične ihtiologije. Ključni stebri njenega delovanja so okoljsko zagovorništvo, strokovno izobraževanje in prenos znanja. Polona je ena najbolj glasnih bork za varovanje in ohranjanje rečnih ekosistemov v Sloveniji. Verjame, da je dolgoročna zaščita rek mogoča le, če lokalne skupnosti aktivno sodelujejo pri načrtovanju in odločanju o posegih v njihovo okolje. Zavzema se za sistemsko revitalizacijo vodotokov z implementacijo delujočih ukrepov in rešitev, temelječih na naravi. Sodelovala je tudi v naravoslovnih dokumentarcih, od katerih je najbolj znan Odprava murskega zmaj«. Zadnje čase uporablja akustično telemetrijo za natančno sledenje gibanja invazivne modre rakovice (Callinectes sapidus).

Vsakdo dojema ribe po svoje, za ihtiologe pa so ribe kruh, ki jih hrani. Kdaj se je v vas pojavila želja, da bi postali biologinja, in posebej moment, ko ste vedeli, da bodo ribe vaš raziskovalni objekt?

“Da se bom ukvarjala z ribami, mi je bilo sicer usojeno, cela poletja sem preživela na morju, imeli smo čoln, oče naju je naučil šnorkljati in loviti ribe. Zares sem pa vedela, ko je brat ujel prvo in edino kirnjo v svojem življenju. Skupaj sva se potapljala. On s puško, jaz pa sem takrat puško že zamenjala s fotoaparatom. Ko sem stikala po luknjah, sem jo našla in mu jo pokazala, kar pa sem obžalovala, takoj ko sva zvlekla na čoln. Bila je prva res velika riba. Nekako smo vsi skupaj, z bratom in očetom, začutili nekaj. Sicer zavidljivo trofejo smo domov pripeljali v tišini. Da bom biologinja pa: ob zaključku gimnazije smo izdelali album s fotografijami vseh sošolcev in tam sem zapisala, da bom naravoslovna fotografinja za National Geographic.”

Reke in sladkovodna okolja so bolj ogrožena kot kopenski ali morski ekosistemi. Marsikatera vrsta je že izginila, tudi v Sloveniji (recimo sladkovodna babica). Kako ocenjujete stanje rek v Sloveniji in ribje pestrosti?

“Stanje naših rek je porazno. Kot družba smo pozabili, kaj reke sploh so in se jih bojimo, namesto da bi zanje skrbeli. Narava in ribe kot njen del so izjemno odporni, do zadnjega diha se borijo za preživetje. In to je edini razlog, da sploh še imamo ribe v naših rekah. Ki pa so zdesetkane. In životarijo. Nimajo pogojev za življenje. Reke so zregulirane, zabetonirane, izravnane. Obrežno vegetacijo sekamo kot za stavo. Obremenjujemo jih s komunalnimi, kmetijskimi, farmacevtskimi, kozmetičnimi onesnažili. Reke se pregrevajo, voda izginja, ostajajo le najbolj trpežne vrste, pa tudi število teh leto za letom upada. Od leta 1974 je številčnost sladkovodnih organizmov upadla za 80 odstotkov. Če nas ta podatek ne strezni, ne vem, kaj bi nas lahko. Smešno je, da se zaskrbljeno pogovarjamo o ribah in vodnih organizmih, ne razumemo pa, da smo mi na istem. Vse, kar ubija ribe, ubija tudi nas. Samo na daljši rok. Izgubljamo pitno vodo. Soočamo se s sušami. Obolevamo za raznoraznimi novimi boleznimi. Okolje se nam pregreva. To je vse ista stvar. To je vse posledica uničevanja rek. In drugih naravnih ekosistemov. Civilizacije propadejo, ker prekomerno izkoristijo naravo.”

Kečiga - murski zmaj - bo spet naseljevala slovenske reke.

Foto: Arhiv Revivo

Že kar nekaj časa je znano, da je za uspešnost ohranjanja zavarovanih območij in naravne dediščine potrebno vključevati ljudi. Kako so v Prekmurju domačini sprejeli akcijo ponovne naselitve murskega zmaja?

“Izredno pozitivno. Lokalni prebivalci se udeležujejo ogledov valilnice, izpustov kečig, dogodkov za javnost. Šole so nas sprejele z odprtimi rokami, pri njih izvajamo delavnice, namestili smo akvarije, za katere skrbijo otroci. Občina Apače nas podpira z dejanji in finančno. Lepšega sprejema si ne bi mogli želeti. Vidi se, da imajo ljudje okoli Mure z njo še vedno odnos. Da še razumejo, kako ključna je za kakovost njihovih življenj, se sprehajajo ob njej, jo opazujejo, imajo z njo interakcijo. Zaskrbljujoče je, da po drugih koncih Slovenije tega ni. Ko prosimo, da narišejo reke, otroci rišejo ravne betonske kanale. Brez grmovja, brez dreves, brez rib. Reko vidijo samo še kot odvodni kanal. Do reke nimajo nobenega odnosa. Ne moremo jim pričarati naravne reke, če je v njihovem neposrednem življenjskem okolju ni. In zato tudi ne morejo zgraditi odnosa do nje in je uvrstiti med svoje vrednote.”

Načrtujete ponovno naselitev še kakšne druge vrste?

“Da, vendar še ne bi želela razkriti vrste, ker šele raziskujemo potencial. Podobno kot za kečigo moramo najprej raziskati, kaj je bil glavni vzrok izginotja in ali imajo ob ponovni naselitvi ustrezne razmere za preživetje.”

Ste glasna nasprotnica prekomernega betoniranja in tehničnih regulacij strug ter postavitve hidroelektrarn in zagovarjate načelo, da je treba rekam omogočiti prosto pot. Koliko ste na tem področju uspešni v Sloveniji?

“Zaenkrat moram s težkim srcem priznati, da nismo uspešni. Celoten sistem, od ministrstva, direkcije, koncesionarjev, projektantov do - ne nazadnje - fakultet, je bil v zadnjih sto letih usmerjen v betoniranje. Tega ne premakneš čez noč. Ampak nam bo uspelo. Po vseh organizacijah se začenjajo pojavljati posamezniki, ki se strinjajo z nami in razumejo, da znamo in lahko delamo drugače. V veliko pomoč so nam kolegi iz tujine, kjer reke obnavljajo že več kot 30 let in posredujejo primere in podatke o izvedenih obnovah. Nori rezultati. To nam daje upanje in zagon.”

Naš redni pisec prof. dr. Lovrenc Lipej v rubriki z naslovom Vitezi okrogle mize predstavlja največja in zaslužna imena raziskovalcev, strokovnjakov in navdušencev s področja varovanja biodiverzitete.

Foto: Grafična Podoba Iztok Škornik

Je možno na naravni način zagotoviti ustrezno protipoplavno varnost?

“Ja in ne. Odvisno od tega, kako in koliko smo se ljudje pripravljeni prilagoditi. Prilagoditi svoj način življenja. Nekje do 17. ali 18. stoletja so bili ljudje varni pred poplavami. Zakaj? Ker se niso naselili na poplavne ravnice in v rečne struge. Danes imamo zatečeno stanje, ko imamo poseljene praktično vse poplavne ravnice, celotna naselja stojijo v nekdanjih rečnih strugah. Poplavljeni smo, ker smo se naselili, kjer se ne bi smeli. Vemo, da se moramo za zagotovitev poplavne varnosti iz teh mest umakniti, ampak nihče ni pripravljen začeti, sprožiti teh sprememb. Ker so dolgoročne. Ker trajajo dlje od štiriletnih političnih mandatov. Zakaj bi se nek župan izpostavil in začel odkupovati posamezne parcele in hiše, ki so na poplavnih ravnicah - porabil bo veliko denarja iz proračuna, učinka pa nobenega, ker dokler niso odkupljene vse parcele, tega področja ne moremo prepustiti poplavam. Ko pa enkrat vodo preusmerimo na poplavne ravnice, pa so mesta in hiše naenkrat varni. V Belgiji so leta 1990 nehali urejati neko reko (Dyle) - nehali so pobirati podrta debla iz struge, utrjevati brežine in sekati obrežno vegetacijo. Po desetih letih mesto ni bilo več poplavljeno. Samo s tem, da niso naredili nič, se nehali vtikati v reko. Pustili so naravnim procesom, da opravijo svoje. Tako da ja, poplavno varnost lahko dosežemo na naraven način. Absolutno.”

Eden od aktualnih projektov Life2rivers ima med aktivnostmi rekrutacijo javnosti, ki bi spodbudila prehod od pasivnega opazovanja do aktivnega sodelovanja.

“Ja, narave, rek ne bodo rešili nevladniki. Premalo nas je, ne moremo biti povsod. Preveč je uničevanja. Ljudje se bodo nujno morali začeti sami boriti za svoje življenjsko okolje. V projektu razvijamo procese, ki bi sistemsko omogočili in zagotovili vključevanje javnosti tako v načrtovalske kot odločevalske procese. Interes med ljudmi je. Vrata države so zaenkrat zaprta. Mi bomo skupaj s prebivalci ob reki Pšati razvili in predlagali rešitev. Da pa bi jo odgovorni integrirali v sistem, pa bo najbolj pomemben pritisk prebivalcev in županov. Kdo smo mi? REVIVO ima deset zaposlenih. Zakaj bi nas država upoštevala?”

Veliko časa in energije posvečate uporabi telemetrije pri sledenju rib. Ne nujno samo sladkovodnih. So kakšne možnosti, da boste z ekipo nekoč sledili morskim psov v Jadranu?

Smeh “(Pre)dobro me poznate. Seveda bomo.” •