Voda, ki postaja nova nafta

V bloku številka 15 nekje na obrobju manjšega slovenskega mesta so stanovalci ob vsakem močnejšem nalivu na nogah. Vodovodni sistem v bloku ni ustrezen in vodo iz pip je treba dan ali dva pred uporabo prekuhati. Takrat v lokalni trgovini naraste povpraševanje po plastenkah vode. Ker jo stanovalci raje kupijo kot da bi tvegali s prekuhavanjem.

Večina si nakup lahko privošči brez hujših posledic za družinski proračun. Čeprav vedo, da potem vodo plačajo dvakrat; za tisto iz pipe že tako vsak mesec dobijo položnico, vsaka plastenka pa tudi stane. Koliko, je pač odvisno od ponudnika. Vsekakor veliko preveč za to, kar bi morala pitna voda biti - naravna dobrina, brezplačno dostopna vsem in vsakomur.

Seveda si radi domišljamo, da je pri nas še vedno tako. Da ima Slovenija kot vodnato bogata dežela zelo malo možnosti, da bi nekega lepega dne ostali brez pitne vode. Ali pa bi jo morali celo drago plačevati. Ker jo sedaj sicer plačujemo, a je še relativno poceni. In v ceno ni vključena le voda, pač pa tudi vodovodni sistem, ki jo pripelje do naših domov in strošek dela, ki ga imajo s tem tisti, ki z vodovodom upravljajo.

Ampak, ali je res tako?

Geološki zavod Slovenije je ob sodelovanju Parka Škocjanske jame lani opravil analizo upravljanja z vodami v porečju reke Reke. Analiza je pokazala, da najbolj peša ekonomski vidik upravljanja z vodami, kar je najbolj vidno pri infrastrukturi, namenjeni oskrbi s pitno vodo in odvajanju komunalnih voda. Pri dobavi pitne vode se v posameznih občinah ob Reki iz cevi v tla izgubi od 26 do 47 odstotkov vode. Razlog za puščajoče cevi pa je preskromno investiranje v vodovodno infrastrukturo.

Prav to pa utegne ogroziti tudi javno lastništvo vodnih virov v prihodnosti, je tedaj opozoril Jörg Prestor z Geološkega zavoda Slovenije: “Če nimamo denarja za vzdrževanje z javnimi sredstvi, to enkrat ne bodo več javna sredstva.”

Izkušnje držav tretjega sveta pričajo, da ta strah pred privatizacijo vode ni brezpredmeten. Velike korporacije so v marsikateri državi s slabo urejeno zakonodajo izkoristile slabo stanje vodovodnih sistemov in posledično oporečno vodo iz pip ter si s prilastitvijo tamkajšnjih vodnih virov zagotovile neusahljiv vir zaslužka.

To pa se ne dogaja več le tam nekje daleč, na drugem koncu planeta, pač pa tudi na domačem pragu Evropske unije. V Grčiji, denimo, od katere je privatizacijo vodovodov v duhu varčevalnih in protikriznih ukrepov zahtevala celo EU. Dogaja se tudi v Sloveniji, kjer bi - če ne bi bilo aktivistov, ki bi se zavzeli za pravico do vode in javnih vodovodnih sistemov - mimogrede dovolili privatizacijo vodnih virov prek podeljevanja koncesij.

Posledice takšnega ravnanja so pravzaprav katastrofalne. Statistika kaže, da se je v državah, kjer so vodne vire postavili v roke zasebnih koncesionarjev, cena vode bistveno podražila, obenem pa se njena kakovost zaradi nevlaganja v obnove vodovodnih sistemov ni prav nič izboljšala.

A pravijo, da je sveta vladar denar, ne pa voda. In ta bo v prihodnosti predstavljala priložnost za večje bogastvo, kot ga danes prinaša nafta. Če se ozremo na dejstvo, da je vodnih izvirov iz podtalnice vsak dan manj in da vsako leto brez nje ostane 280 novih kvadratnih kilometrov ozemlja, k tem podatkom pa dodamo še napovedi OECD, da bo v prihodnjih treh desetletjih več kot 40 odstotkov prebivalstva utrpelo pomanjkanje vode, izjemno pa se bo dvignilo tudi povpraševanje po vodi v proizvodnji, potem laže razumemo, zakaj vodo že lahko označimo za novo nafto.

Nikakor pa ne moremo razumeti apetitov po tem, da bi se s to naravno in za življenje nujno potrebno dobrino okoristila le peščica izbrancev.

To bi lahko preprečili tudi z vpisom pravice do čiste pitne vode in javnih vodovodnih virov v ustavo. A za razliko od zlatega pravila, ki ima neopisljivo manjši vpliv na življenja ljudi, je za vpis vodnega pravila v vrstice ustave med predstavniki ljudstva očitno veliko manj interesa.

Ga je pa zato za slovensko vodo veliko več med velikimi trgovci z vodo. Lučka Kajfež Bogataj je v svoji knjigi Planet voda zapisala, da je ustekleničena voda najpopularnejša pijača na svetu in njena prodaja narašča, še zlasti prodaja pitne vode iz plastenk, saj je vodni industriji s spretnim in agresivnim oglaševanjem uspelo ljudi prepričati, da je ustekleničena voda boljša, predvsem pa bolj zdrava kot voda iz pipe.

Žejni? Odprite pipo, dokler še lahko ...

TINA MILOSTNIK VALENČIČ