Vojska je kot sveča - ne more svetiti neskončno dolgo
Tretjo bitko, ki je potekala med 18. oktobrom in 4. novembrom, so začeli Italijani s tridnevnim divjim topniškim obstreljevanjem območja od Rombona do morja.
Osnovni italijanski cilj je bil dokončati tisto, kar jim ni uspelo v prvih mesecih vojaške intervencije: uničiti sovražniku goriško mostišče in osvojiti Doberdob, zatem pa bi svoje akcije usmerili proti tolminskemu mostišču in severnemu odseku bojišča. Že od začetka oktobra je živahen promet na italijanskih železnicah v Benečiji nasprotniku dal vedeti, da Italijani pripravljajo novo ofenzivo.
Gorica je postala mesto duhov
Dneve in dneve je 3. italijanska armada napadala v zaporednih gostih valovih, toda vrh Šmihela je ostal v rokah branilcev. Iz razbitih utrdb in jarkov so se vedno znova oglašale strojnice, ki so redčile vrste napadalcev. Iz ozadja je avstro-ogrsko topništvo tolklo po rezervah in zbirališčih italijanske vojske. V samo enem dnevu je italijanskim četam uspelo dvanajstkrat vdreti v jarke branilcev 61. polka, toda ti so jih vedno uspešno odbili na izhodiščne položaje. Težko bi torej govorili o pomanjkanju poguma in bojevitosti med takratnimi italijanskimi vojaki.
Napadalec je tu imel šest divizij, njegova premoč je bila v primerjavi z branilcem trikratna. Obe strani sta bili kmalu skrajno izčrpani in na koncu nobena ni mogla izpeljati odločilnega ofenzivnega udara. Spopadi pehote v okolici Gorice so bili zagrizeni, toda sprememb na fronti niso prinesli. Nižji poveljniki so nadrejenim poročali o pošastnih razmerah na prvi frontni črti. Živi branilci so dneve preživljali poleg mrtvih in ranjenih tovarišev, sovražnikove granate so razmetavale plitka zasilna grobišča, vse je bilo polno smradu in nesnage, razkosanih in razpadlih trupel. Osebno higieno je bilo nemogoče vzdrževati. Ljudje vse dneve niso zaužili niti koščka hrane, saj se jim je upirala. V nečloveških razmerah so se odlično znašle samo podgane, ki so se naglo razmnoževale in so gomazele po položajih in trgale nepokopana trupla. V nočnih urah so bile nevarne tudi spečim vojakom.
V četrti bitki so Italijani zgoščeno napadali le v predelu od Plav do območja severno od Tržiča, saj je pobočja na severnem odseku bojišča že pokril sneg. Osrednji napadi so bili usmerjeni na goriško mostišče in Doberdob. Bitka se je začela 10. novembra in je trajala vse do 14. decembra. Vojska obdonavske monarhije je bila zlasti na južnem odseku bojišča, na Krasu, v zelo težkem položaju. Italijansko topništvo je dobesedno razsulo vsa njihova kritja, podnevi jih je bilo nemogoče popravljati, saj je sovražnik z nenehnim obstreljevanjem oviral graditelje. Za odpravljanje škode bi potrebovali mesece, ki jih niso imeli na voljo. Italijanska vrhovna komanda je, razumljivo, nameravala do konca izkoristiti trenutni položaj, ki je bil zanjo ugoden.
Italijanska vojska je tokrat na soški fronti zbrala kar 28 divizij, torej blizu 600.000 vojakov. Na goriškem mostišču so napadalci znova poskusili zasesti Sabotin in prodreti v dolino Pevmice. Boji so se vrstili šest dni, italijanski rezultati pa so bili tudi tokrat skromni: zasedli so nekaj nasprotnikovih strelskih jarkov na Oslavju, Podgori in pri Šmihelu. Uspelo pa jim je osvojiti greben Oslavja, pomembnega stebra pri obrambi Gorice. Do velikih izgub je prišlo tudi v bojih pri Podgori, kjer je borcem 22. dalmatinskega polka skupaj z 69. madžarskim polkom uspelo zadržati napadalce. V navzkrižnem ognju branilcev so italijanske jurišne enote v pičlih oseminštiridesetih urah izgubile več kot tri tisoč ljudi. Italijanski topništvo in letalstvo, ki sta doslej prizanašali z uničevanjem, sta nedolgo zatem začeli sistematično rušiti Gorico. Nekoč cvetoče primorsko mesto z več kot trideset tisoč prebivalci je kmalu postalo mesto duhov. Devetdeset odstotkov civilistov se je izselilo v notranjost cesarstva. Avstro-ogrskih poveljstev, ki so bila nameščena v mestu in so vodila obrambo mesta, pa divje bombardiranje ni prizadelo, saj so bila globoko pod zemljo.
Bobnenje je bilo slišati do Zagreba in Gradca
Četrta soška bitka ni uresničila zastavljenih ciljev italijanske vojaške komande: goriško mostišče je ostalo bolj ali manj nedotaknjeno, Doberdob in Šmihel sta bila še naprej v rokah branilcev. General Svetozar Borojević pa je imel drugačne skrbi kot njegov nasprotnik Luigi Cadorna. “Vojsko lahko primerjamo s svečo, ki ne more v neskončnost svetiti, ne da bi pri tem povsem zgorela,” je razmišljal v svojih memoarskih zapisih.
V dveh mesecih je 5. armada donavske vojske na Soči izgubila 60.000 mož, poslabšane razmere na drugih bojiščih pa niso omogočale večjih okrepitev. Glede na to, da je bilo razmerje sil vedno najmanj dvakrat do trikrat v škodo avstro-ogrske strani, je bilo jasno, da je Borojević veliko bolj občutil izgubo slehernega vojaka ali častnika kot nasprotna stran. Kljub splošnemu pomanjkanju vojakov v avstro-ogrski vojski pa je za okrepitev dobil dve novi diviziji. Njegov nasprotnik, general Cadorna je nekoč dejal, da so vojaki tisto strelivo, ki mu ga ne bo nikoli zmanjkalo. Borojević se s tem ni mogel pohvaliti.
Vojna se je približala Ljubljani. V času bitk na Soči je bilo zamolklo bobnenje težkega topništva mogoče razločno slišati celo do Zagreba in Gradca. Časopis Slovenec je objavil vrsto prispevkov o italijanskem imperializmu, ki da hoče v našo škodo obnoviti rimsko cesarstvo. Bližina vojne je spodbujala množični preplah in vznemirljive govorice. Slovenec je opozarjal na vohunsko mrežo, ki da so jo “Lahi” še pred vojno razpredli po celotni deželi.
Že 4. junija 1915 so na Kranjskem, ki je bilo v neposrednem zaledju fronte, razglasili naglo sodišče. Njegovo delovanje naj bi se nanašalo predvsem na vojaške osebe in njihovo dejavnost (hudodelstvo ogledovanja, razžalitve veličanstva, kraje, dezerterstva in podobno), toda pod določenimi pogoji niso bile izločene niti civilne osebe. Vojaška sodišča so upoštevala izrecno le vojaški kazenski zakon, so opozarjali časopisi. Postopek pred sodiščem je bil sila kratek in kazen je bila največkrat smrtna. Vojna je donavski monarhiji prinesla tudi povsem novo in bistveno bolj strogo notranjepolitično ureditev, ki so jo poimenovali vojni absolutizem; te ukrepe je omilil šele novi cesar Karel I., ko je leta 1917 obnovil parlamentarno življenje in odpravil nekatera zastarela in med ljudmi nepriljubljena vojaška pravila.
Novinarsko delo je bilo podvrženo strogi cenzuri. Dunajsko novinarsko društvo je od vlade in ministra za pravosodje zahtevalo omilitev cenzure. Novinarji v avstrijskem delu monarhije so bili v bistveno slabšem položaju.
Rezultati prvega leta spopadov med Italijo in centralnimi silami so bili za obe strani popolno presenečenje. Antantni zavezniki so si z vstopom Italije v vojno nakopali predvsem novo težavo, pričakovane razbremenitve svojih sil na vzhodnem in zahodnem bojišču pa si niso mogli obetati. Avstro-ogrska vojska je bila sicer maja 1915 v obupnem stanju, dotlej je imela že ogromne izgube, doživela je več hudih in celo usodnih porazov na vzhodni fronti. Vse je kazalo, da bo zaradi opešanosti in padca bojne morale za razmeroma veliko, svežo in boja željno italijansko vojsko lahek zalogaj.
Nepregleden val beguncev
Odpiranje soške fronte je imelo za deželo Kranjsko in celotno Avstro-Ogrsko še eno hudo posledico: nepregleden val beguncev. Časopis Slovenec je 12. julija 1915 poročal o 100.000 beguncih, ki so dotlej prispeli v Lipnico. Od tam pa so jih transportirali naprej. Begunci so se držali skupaj po svojih vaških skupnostih, da bi laže preživeli hude vojne čase. Ker je povsod primanjkovalo delovne sile, bodo ob borni državni begunski podpori lahko še lepo zaslužili, jih je tolažil avtor v Slovencu.
Že od leta 1915 so v državah centralnih sil moko in kruh delili na živilske izkaznice, uvoz prehrambenih izdelkov pa je nemoteno potekal le iz Romunije. V obdonavski monarhiji in v Nemčiji je resno primanjkovalo krme za živali in umetnih gnojil iz uvoza. Nemčija in Avstro-Ogrska, ki sta bili v preteklih letih veliki uvoznici hrane, umetnih gnojil in krmil, sta se bili prisiljeni opreti na lastne sile. To je bil tudi vzrok za nenehno pomanjkanje temeljnih življenjskih potrebščin.
Avstro-Ogrska je reorganizirala svoje armade na vzhodni fronti, tako da je novo oblikovano armadno skupino vodil sam prestolonaslednik Karel. Rusi so poskušali z novo ofenzivo pri Baranovičih, toda brez uspeha in s precejšnjimi izgubami. Uspelo pa jim je razbiti avstro-ogrsko levo krilo 2. avstro-ogrske armade pri Brodiju. Von Hidenburg je prevzel poveljstvo nad fronto od Baltika do začetnih položajev 2. avstro-ogrske armade. Nemci so želeli prevzeti poveljstvo nad celotno vzhodno fronto, kar se je vojaškim poveljnikom donavske monarhije zdelo ponižujoče. Avstro-ogrska je na vzhodni fronti razpolagala le z armadno skupino prestolonaslednika Karla.
Podjetni ruski general Aleksej Aleksejevič Brusilov ni spal na lovorikah. Konec julija se je odločil za ofenzivo na mesto Kovel na severnem delu jugovzhodne fronte.
Italijani so nasprotniku vedno znova razbijali utrdbe in položaje
Italijani se hitro učijo, je spomladi leta 1916 ugotovil general Borojević. Februarja so položaji donavske monarhije na Soči precej opešali, saj se je Conrad von Hötzendorf, kljub drugačnim nasvetom nemškega zaveznika, odločil za močno ofenzivo na Tirolskem z ambicioznimi cilji in najboljšimi četami, kar jih je premogla dvojna monarhija. Nemci mu niso poslali zahtevane pomoči v orožju in četah. Za akcijo na Tirolskem je vrhovno poveljstvo vojske donavske monarhije moralo potegniti precej opreme in vojaštva z vzhodne fronte in s soškega bojišča. Borojević je moral prepustiti tretjino najboljšega vojaštva in opreme pete soške armade, tako da so soško fronto precej oslabili.
Cilji italijanske strani v peti soški bitki so bili zelo omejeni. S temi akcijami so sovražnika držali v nenehni napetosti in pripravljenosti ter mu vedno znova razbijali popravljene utrdbe in položaje. Italijanska vojska je vpoklicala precej novih rekrutov, tako da so lahko okrepili fronto v Tirolah, ne da bi odtegovali večje sile na soški fronti.
Na Tirolskem je Avstro-Ogrska zbrala velike sile, ki jih je odtegnila z vseh bojišč. Njihov cilj je bil prodreti v severovzhodno Lombardijo in italijansko vojsko na soški fronti odsekati od zaledja. Slabe vremenske razmere so napad omogočile šele 15. maja. Armade donavske monarhije so dosegle začetne uspehe na izjemno težkem terenu. V naslednjih dneh je kazalo, da bodo premagale italijansko vojsko na planinskih ovirah in Italijani so že razmišljali o umiku s Soče.
Do začetka junija se je avstro-ogrska ofenziva počasi ustavljala na vse močnejših italijanskih položajih, toda čete donavske monarhije so že bile petnajst kilometrov pred lombardijsko nižino. Če bi njihov prodor uspel, bi se vojna za Italijane slabo končala. Na začetku junija pa je general Brusilov začel zmagoviti pohod, ki se je za avstro-ogrske sile končal z izgubo Bukovine in grozljivim porazom pri Lucku.
Knjiga Mira Simčiča Preden listje odpade, bomo doma (Slovenci v prvi svetovni vojni 1914-1918) je izšla pri založbi Buča v Ljubljani. Na voljo je tudi njegova biografija feldmaršala Svetozarja Borojevića, leta 2011 izdana pri založbi Intelektualne storitve. Kupci, ki bodo ob naročilu omenili, da so bralci Primorskih novic, bodo deležni posebnih ugodnosti. Naročila pri Buča, Kolarjeva 47, Ljubljana, tel. 01 230 65 80, buca@siol.net.
Italijansko poveljstvo je vsa svoja prizadevanja vložilo v uspeh poletne šeste ofenzive na Soči. Globalne razmere na vseh drugih frontah so jim šle močno na roko. Enote Brusilova so na vzhodni fronti mlele vse pred seboj, nove bitke na francoskem bojišču so vezale nase strateške rezerve centralnih sil. Borojevićeva armada je bila takrat šibkejša kot kdajkoli, če odmislimo začetek spopadov na Soči. Takratno razmerje sil na celotni fronti glede na število vojakov in topov je bilo ena proti tri v korist Italijanov. Na odseku 3. italijanske armade, ki ji je poveljeval general Duca d’Aosta, južno od Gorice do morja, pa je bilo razmerje sil zanje še ugodnejše: tu je na en Borojevićev top namreč prišlo kar šest italijanskih, na enega vojaka Borojevićeve armade pa štirje italijanski. Že spomladi so Italijani za fronto pripravili sedem novih divizij, namenjenih šesti bitki na Soči. Italijanski vojaki in poveljniki so marljivo vadili po taktičnih postopkih francoskega vojskovodje generala Nivella. Šesta soška bitka se je začela 4. avgusta, končala pa se je dvanajst dni pozneje, 16. avgusta, in to z velikimi italijanskimi uspehi. MIRO SIMČIČ
