(INTERVJU) Gianfranco Slavec: “Vprašal me je za mnenje in nato poklical predsednika države”

Gianfranco Slavec je v dnevni sobi hiše v Boljuncu z izrazitim naglasom, ki je značilen za ljudi iz Brega, razgrnil spomine. In bil ravno dovolj previden, da ni povedal preveč. In k sreči niti premalo.

Koliko let ste bili voznik tržaškega župana?

“Od leta 2000, se pravi 24 let.”

Kako je prišlo do tega?

“Jaz sem že bil občinski uslužbenec, ko je Občina Trst pripravila interni razpis za protokolarne voznike. Prijavil sem se in bil izbran.”

Razpisano je bilo mesto za protokolarnega voznika, ne pa izrecno za županovega šoferja?

“Točno. Voznikov nas je bilo pet. Bil sem najmlajši, zadnji po vrsti, nisem rinil v ospredje. Meni je tudi bolj ustrezalo biti voznik odbornikov. V tistih letih so odborniki veliko potovali, meni je vožnja všeč. En dan si šel z enim na dolgo pot, drugi dan z drugim ... Prevozil sem cel sever Italije. Nekajkrat pa se je že tisto prvo leto zgodilo, da sem zaradi dopusta ostalih ali drugih razlogov bil na razpolago županu.”

Takrat je bil to Riccardo Illy.

“Ja. A Illyja sem samo parkrat peljal.”

Rekel je: “Ti boš moj voznik.”

Leta 2001 ga je nasledil Roberto Dipiazza. Kako je naneslo, da ste postali njegov voznik?

“Nekega dne smo šli na ogled vojašnice pri Banih in po ogledu je sledila malica pri Križmanu, ki je bil slučajno tudi on župan, na Repentabru. Takrat je Dipiazza rekel: 'Ti boš moj voznik.'”

Zakaj je izbral vas?

“Kaj jaz vem - feeling, pač. Od takrat sva skupaj preživela res veliko časa. Bilo je obdobje, ko sem več časa preživel z njim kot s svojo ženo. To je bilo v tistih mesecih, ko so odpravili nadzor na meji med Italijo in Slovenijo. Nekateri kolegi so se ravno upokojili, nabral sem veliko nadur.”

Vmes je bil sicer pet let župan tudi Roberto Cosolini …

“Cosolini je bil bolj zadržan, mi je pa po petih letih rekel, da je bil zadovoljen z mano, da se je zmeraj počutil varnega. Večkrat sva bila na Dunaju, ni bilo slabo, ampak odnos z Dipiazzo je bil drugačen. Kdo ve, če bi bil Cosolini več časa župan, bi se morda tudi z njim vzpostavil tak prisrčen odnos, kot se je z Dipiazzo, ki me je večkrat vključil v dogajanje.”

Kar pomeni, recimo, da vam ob obiskih ni naročil, naj ga počakate v avtu, ampak da vas je povabil zraven?

“Da, predvsem zadnja leta.”

Je bilo na začetku kaj zadrege, ker ste bili vi Slovenec, Dipiazza pa politik iz desnosredinskega tabora, to pa v letih, ki so bila drugačna od današnjih?

“Priznam, da me je na začetku skrbelo, kaj bo. A vsi so me zelo spoštovali. Cenili so, da dobro vozim, in ni bilo težav. Nikoli.”

Pa vam je tu v vasi ali med prijatelji kdo zameril, čigav ste šofer?

“Ma kaj se hecamo?”

Zmeraj se najde kdo, ki ne loči profesionalnega odnosa od politike.

“Ah, vedno povem, kako je bilo ... Nenazadnje je Dipiazzi tudi treba priznati, da je prvi uporabil slovenščino takrat ...”

Nanašate se na govor v Rižarni ob dnevu spomina leta 2003?

“Ja, Illy, recimo, ni dal prevesti govora v slovenščino.”

Dipiazza je nekoč povedal, da je takrat celo razmišljal o odstopu. Da je šel na pomol pred Velikim trgom, se zazrl v sončni zaton in razmislil ...

“Ja, res je bil takrat na tem, da odstopi. Ali me pustijo delati, kot hočem jaz, ali odstopim, je rekel. Takrat je imel v odboru Roberta Menio, ki je veliko pritiskal na njega. Po nekaj mesecih je Menia šel v Rim.”

Ste bili kdaj voznik Menie?

“Ne.”

Po lastni izbiri ali po naključju?

“Po naključju. Mi pa ni žal. Tista oseba mi ni všeč.”

Skozi eno uho noter, skozi drugo ven

Ste ob nastopu službe protokolarnega voznika morali opraviti poseben tečaj?

“Ja, tečaj protokola. Zgodi se, da moraš na letališče po ministre ali državne sekretarje. Moraš vedeti, kako se je treba obnašati.”

Katera so najosnovnejša pravila?

“Glavno pravilo je, da mora najvišji gost sedeti na zadnjem sedežu desno. Ob njem na levi sedi, recimo, župan, morebitni sodelavec pa spredaj desno.”

Obleka?

“Šofer mora zmeraj nositi kravato. Zvečer, ko prideš domov, razvežeš vozel in naslednje jutro si kravato znova zavežeš. Privadiš se. Seveda sem se tudi vsak dan obril, danes se morda dvakrat na teden.”

Se je od vas tudi pričakovalo, da odpirate vrata?

“Dipiazza si tega nikoli ni želel. Če pa so bili pomembni gostje, sem tudi odpiral vrata. S tem nisem imel težav.”

Kako ravna voznik, ko z zadnjega sedeža sliši “kočljive” pogovore?

“Gledaš ravno. Kar slišiš, gre po enem ušesu noter in po drugem ven.”

Katerih “visokih gostov” se spominjate?

“Večkrat sem recimo peljal Vittoria Sgarbija, ko je bil sekretar na ministrstvu za kulturo. Moram reči, da je bil zelo prijazen. Spomnil se me je, me pozdravil ...”

Predsednikov niste imeli v avtu?

“Berlusconija.”

Kakšen je bil?

“Nizke postave, to lahko rečem. Peljal sem ga od Miramara do mesta, kjer si je hotel ogledati sejem starinskih predmetov. Vse skupaj je bilo zelo kratko, nimam kaj dosti povedati.”

Zlasti ko je bil Berlusconi premier, a tudi kasneje, so v Trst prihajali predsedniki držav in vlad, recimo nemška kanclerka Angela Merkel, ruski predsednik Vladimir Putin ... Ste srečevali te ljudi?

“Sem jih videval, ja. Veste, sinja dvorana mestne hiše gleda na trg, od tam vidiš vse.”

Politiki so bili nekoč boljši

Videli ste tudi zakulisje politike ...

“Ja. Kot prvo bi povedal, da so bili nekoč politiki bistveno drugačni, boljši. Tako na desni kot na levi. Na levici si recimo imel Decarlija ali druge gospode. Bilo je drugače. Danes je politika en sam d...”

Koliko vas je, recimo od ena do deset, zanimala politika, dokler niste postali županov voznik?

“Dva?”

Greste volit?

“Ja, tudi če se potem kesam, ni važno. Volit grem.”

Koliko je to, kar ste videli kot voznik, vplivalo na vaše volilne izbire?

“Je ja. Videl sem, kakšni so nekateri politiki ... Zame ni važno, kaj kdo je, lev ali desen. Izberem osebo, ne stranke.”

Od politikov, ki ste jih imeli v avtu, kdo vam je pustil najboljši vtis?

“Dipiazza. Veste kaj, zdaj nočem, da izpade, kot da hvalim Dipiazzo in kdo ve kaj še, ampak dejstvo je, da sem z njim preživel veliko let. Postala sva prijatelja. Ko sem šel v penzijo, je rekel, da ima samo pet dobrih prijateljev in da jaz sem eden od teh.”

Kako je bilo, ko ste se upokojili?

“Jokala sva oba, saj ste videli (pred začetkom pogovora je Slavec pokazal videoposnetek dolgega objema na občini po kratkem zahvalnem govoru župana op.a.). Še vedno me kdaj pokliče, greva nekaj pojest ...”

Župan ga je vprašal za mnenje

Vas je kdaj tudi prosil za politični nasvet?

“Ne ravno za politični nasvet, ampak ... Veste, enkrat sem ga šel zjutraj iskat domov, kar se ni dogajalo pogosto, saj se v službo običajno pelje sam. Takrat je sedel v avto in me vprašal, kaj se mi zdi, če bi Mattarelli in Pahorju predlagal, da gresta skupaj na bazovsko gmajno in fojbo. Odgovoril sem mu, da se mi zdi dobra zamisel. Takrat je vzel telefon in poklical Mattarello.”

Vprašal je vas, voznika, za mnenje in potem poklical predsednika države?

“Ja. Ni takoj govoril z Mattarello, prej s kabinetom, potem pa je rekel: 'Sono qua con il mio collaboratore Franco che è della minoranza slovena.' (Z menoj je sodelavec Franco, pripadnik slovenske manjšine).”

To je povedal predsedniku Mattarelli?

“Ja. In mu rekel, da se meni zdi dobra zamisel.” (se zasmeje)

Skupni poklon na fojbi in pri spomeniku bazoviškim junakom je torej predlagal Dipiazza?

“Ja, zamisel je bila njegova.”

Ko sta predsednika skupaj obiskala Trst in Bazovico, 13. julija 2020, so tako zaradi protokola kot zaradi covidnih razmer veljali ostri varnostni ukrepi. Ste še kdaj doživeli tako “izredne razmere”?

“Ko protokol določijo v Rimu, je precej teh varnostnih ukrepov. Dipiazza je vedno pravil, da se pretirava, in res se. A treba se je držati tega, kar reče Rim. Tu pri nas ni kakšnih posebnih težav. Zgodi se, da politik dobi kuverto z metki, takrat dobi spremstvo in tako dalje. Ampak mislim, da so tu pri nas ti ukrepi pretirani.”

Niste nikoli čutili nevarnosti ali napetosti?

“Enkrat. Župan je moral na neko komemoracijo, šli smo z občine in tam pri kvesturi zaslišali strele. Župan mi je ukazal, naj ustavim, da greva pogledat, kaj se dogaja. To je bilo nespametno. Seveda nisva vedela, da nekdo strelja na policiste, ampak bilo je neumno, da sva ustavila.”

Modre luči ni
pogosto uporabljal

Je Dipiazza kdaj izkoristil dejstvo, da govorite slovensko?

“Ja. Zgodilo se je tudi to, da ko smo bili na obisku pri ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću, je mene prosil, naj tolmačim. Prišel sem domov, da me je bolela glava. Zelo naporno je bilo. K sreči so potem prihajali pravi tolmači. Večkrat smo se srečali z Borutom Pahorjem. Ko je Dipiazza v Ljubljani prejel odlikovanje, se je Pahor rokoval z njim in potem še z mano. To so bile te simpatične stvari.”

Kaj pa antipatične? Vas je recimo kak politik kdaj prisili v kršitev cestnoprometnih predpisov, da bi nekam prišel hitreje?

“Jaz sem lahko uporabljal modro luč, sireno. Je pa nisem pogosto. Dipiazza je bil recimo zelo razumevajoč. Če smo morali nekam daleč, je kar sam predlagal, da greva raje eno uro prej, da ne bo treba hiteti. Je pa res, da nekateri modro luč kar veliko uporabljajo ... Meni je recimo prav prišla, ko sem se ponoči po celem dnevu vračal v Trst iz Milana. S sireno voziš previdneje. Če je ne bi dal, bi zaspal že pri Brescii.”

Če je bil župan vabljen na večerjo, ste vi dobili kaj za pod zob ali ste prišli lačni domov?

“Dipiazza je poskrbel, da tudi jaz nekaj dobim. Kot sem rekel, bil je feeling. Prosil me je tudi, da grem z njim v Bazovico, kjer je bilo za njega malo tako ...”

Mislite na bazovsko gmajno?

“Ja. Mislim, da je bila okrogla obletnica ustrelitve, prosil je, da ga spremim. Naredila sva širši krog, da bi se izognil protestom. Vprašal me je, kaj naj reče, in mi potem povedal, da bo povedal tisto, da so bili tudi ustreljeni v Bazovici otroci mam … Povedal je nekaj, a tudi nič, bodimo pošteni.”

Vaš sin Christian je več let igral košarko, Dipiazza je bil nekaj let tudi predsednik košarkarskega prvoligaša. Sta se pogovarjala o košarki?

“Vedno. Imava več skupnih zanimanj. Tudi oljke nas družijo. Pomagam mu jih gojiti, pobirati ...”

Ko je bil Dipiazza predsednik košarkarskega kluba, je v intervjuju za Primorski dnevnik izjavil, da ga v življenju zanimajo tri stvari. Na drugo in tretje mesto je postavil politiko in šport, ni pa povedal, kaj je na prvem mestu. Po vašem?

(Se nasmehne) “Morda lov?” •