Vprašanja, ki dajo rezultat in ne odgovora
V Sloveniji smo referendum iz sredstva odločanja povzdignili v umetnost postavljanja demagoških vprašanj. Na njem lahko ljudstvo najprej potrdi neko načelo, nato zavrne zakon, ki ga uresničuje, nazadnje pa na zahtevo parlamentarne večine še svetuje, ali naj slednja sprejme neki zakon, ki ga je pred tem že sprejela. V nedeljo bomo to napredno obliko odločanja udejanjili s štirimi referendumi, od katerih ima samo en predvidljivo pravno posledico, preostali trije pa zgolj nejasno posvetovalno vrednost. Rezultati slednjih bodo brez dvoma jasni, ne pa tudi konkretne posledice, ki jih prinašajo.
Junija 2024 smo državljani na posvetovalnem referendumu s skoraj 55 odstotki glasov podprli sprejetje zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Novembra naslednjega leta smo na zakonodajnem referendumu konkreten zakon z nekaj več kot 53 odstotki glasov zavrnili. Očitno družba, ki je podprla načelo medicinske pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ni bila pripravljena podpreti tudi načina njegove uresničitve, kot si ga je zamislila takratna oblast.
Prav ta primer morda še najbolj očitno uteleša ključno pomanjkljivost posvetovalnih referendumov, saj med vprašanjem, ali nekaj načelno podpiramo, in vprašanjem, ali smo pripravljeni sprejeti konkretno rešitev, obstaja razlika, ki je politika v svojem občasnem navdušenju nad neposredno demokracijo pogosto ne želi opaziti. Kakovost rešitev, ki jih lahko ponudi izid referenduma, je namreč pogojena predvsem s smiselnostjo referendumskega vprašanja. Nabor referendumskih vprašanj, o katerih se bomo izrekali to nedeljo, ne razkriva, kako bodo naši odgovori nanje vplivali na skupno prihodnost.
Na enem izmed referendumov - naknadnem zakonodajnem - bomo na pobudo civilne družbe odločali o že sprejetem (konkretnem) zakonu oziroma noveli zakona o parlamentarni preiskavi, na treh posvetovalnih pa bomo zakonodajalcu neobvezujoče svetovali. Razlika je pomembna. Pri prvem bo odločitev imela neposredne pravne posledice, pri drugih bo od zakonodajalca odvisno, kako bo nasvet upošteval, če sploh.
Pojdimo po vrsti in se najprej posvetimo vprašanju pogojevanja socialne pomoči z družbeno koristnim delom. Načeloma se marsikomu zdi razumno, da vsakdo po svojih zmožnostih prispeva skupnosti - predvsem delovno sposobni ljudje, ki prejemajo socialno pomoč. A dokler ne vemo, kdo zmožnosti ugotavlja, kaj se od posameznika zahteva, pod kakšnimi pogoji in s kakšnimi posledicami, ne odločamo o konkretni ureditvi, temveč o splošnem načelu.
Splošna načela imajo to paradoksalno lastnost, da z njimi pogosto soglašamo natanko do trenutka, ko jih je treba uresničiti s konkretnim predpisom. Tega si namreč vsak predstavlja po svoje. Spomnimo se referenduma o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Podobno je tudi z drugim referendumskim vprašanjem, ukinitvijo RTV prispevka. Če nas vladajoča politika vpraša, ali želimo plačevati prispevek, bo dobila odgovor o prispevku. Ne bo pa iz odgovora na referendumsko vprašanje izvedela, ali si želimo javne radiotelevizije, kakšna naj bo, koliko smo zanjo pripravljeni plačati in ali bi nam bilo ljubše, da jo (morda celo v višjem znesku od RTV prispevka) financira neposredno državni proračun.
Še absurdnejši je referendum o volilni pravici tujcev. Tu namreč ni težava v tem, da zakonodajalec ne bi vedel, kako naj uresniči ljudsko voljo. Zakon je namreč že sprejel. In ne samo to, zakon že velja. Državljanom tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji je bila volilna pravica na lokalnih volitvah že odvzeta, zdaj pa nas ista parlamentarna večina sprašuje za nasvet o tem, če naj se jim že odvzeto volilno pravico odvzame. To je približno tako, kot če bi nas gostitelj po večerji vprašal, ali smo prišli k njemu na večerjo, in nam na podlagi odgovora obljubil, da bo razmislil, ali naj nam postreže jed, ki smo jo pravkar pojedli.
Seveda je mogoče tudi po sprejetju zakona preverjati, kaj državljani menijo o njem, a če je namen posvetovalnega referenduma pomagati zakonodajalcu pri odločanju, bi bilo vendarle koristno, da se referendum izvede še pred sprejetjem zakona.
Morda lahko o razlogih za tri navidez nepremišljene posvetovalne referendume sklepamo iz širšega konteksta. Najprej je bil namreč razpisan zakonodajni referendum o noveli zakona o parlamentarni preiskavi. Zahtevali so ga državljani, zaskrbljeni zaradi sprememb, ki bi po njihovem mnenju lahko preiskovalne komisije spremenile v nekakšno politično policijo. Zagovorniki novele nasprotno trdijo, da spremembe odpravljajo možnosti zlorab in zavlačevanja preiskav.
O tem konkretnem zakonu bi torej morali na referendumu odločati volivci, njihova odločitev pa bo imela konkretno pravno posledico. Nato pa se je vladajoča večina domislila, da bi volivcem na isto nedeljo ponudila še tri vprašanja. Takšna, pri katerih lahko računa na večinsko podporo. Računica je elegantna: najprej se ljudstvu trikrat omogoči, da se strinja samo s seboj, nato pa se ga povabi, naj se v imenu te na novo odkrite soglasnosti strinja še z oblastjo.
Morda bo takšna računica uspela, morda ne, a problem je globlji od uspeha ali neuspeha te politične taktike. Če referendum iz vzvoda političnega soodločanja spremenimo v sredstvo za potrjevanje splošnih načel, merjenje politične pripadnosti in naknadno blagoslavljanje že sprejetih odločitev, ga bomo s tem razvrednotili do te mere, da bo ljudstvo sicer lahko o vsem vprašano, a o ničemer ne bo dejansko tudi odločalo. •