Vrnitev v srednji vek

Oboje vabi k razmisleku: tako škotski referendum kot nove osamosvojitvene težnje v Evropi. Bilo bi namreč napačno, če bi podcenjevali separatiste. Njihovi argumenti so enako prepričljivi, kot so obljube Mattea Renzija, Fançoisa Hollanda ali Mira Cerarja. Med dejanji slednjih in sanjarjenjem prvih je namreč vzročna zveza.

A najprej korak nazaj. Prejšnji četrtek so zaradi škotskega referenduma vsi britanski dnevniki izšli v posebnih izdajah. The Times je čez celo naslovnico raztegnil sliko zastave Velike Britanije. Na notranjih straneh je bila kopica poročil in komentarjev o dogajanju na Škotskem. A na 11. strani je ugledni londonski dnevnik objavil tudi zemljevid Evrope, na katerem so označene regije, ki skušajo doseči neodvisnost (v izvirniku: Areas seeking indipendence).

Teh naj bi bilo na ozemlju Evropske unije 36. S številko ena je označeno otočje Åland v Baltskem morju. Po abecednem redu sledijo še druge regije do črke v, s katero se začneta imeni Veneto in Vlaanderen (Flandrija).

S številko 13 in 20 sta označeni regiji, v katerih domnevno živijo slovenski secesionisti: Friuli (Furlanija) in Karnten (Koroška). The Times trdi, da si samostojnosti želijo tako Slovenias in Italy (Slovenci v Italiji) kot Slovenias in Austria (Slovenci v Avstriji).

Od kod ta informacija? Žal iz Londona ni odgovora, čeprav smo zanj zaprosili že takoj po objavi šokantnega zemljevida.

Za zdaj lahko le ugibamo. So pri Timesu morda separatistične skupine pomešali z narodnimi in jezikovnimi skupnostmi? Ne, niso. Drugače bi na seznamu našli tudi Madžare in Italijane v Sloveniji ali Švede na Finskem. Toda teh ni. Zato pa so na zemljevidu označene dežele, kjer separatistične želje brstijo mimo nacionalnih vzgibov. V deželi Veneto, na primer, mnogi Italijani želijo uiti izpod nadvlade Rima, ki z davki odjeda preveč denarja.

V Timesovem uredništvu torej niso barvali zemljevida po domišljiji ilustratorjev ali po pivski uri v pubu. Njihove “areas seeking independence” prav gotovo slonijo na nekih virih. Ti pa očitno ne jemljejo resno vseh poskusov osamosvojanja ali avtonomizma.

Zato na seznamu ni na primer Trsta, kjer že nekaj let deluje gibanje za Svobodno tržaško ozemlje. Tudi istrska županija ni označena. Je pa na seznamu - spet po skrivnostnem ključu - Reka na Hrvaškem.

Rekli boste, da imajo v Londonu zmedene pojme in da njihovega zemljevida ne gre jemati resno. Že, toda tistega zemljevida vseeno ne gre prezirati. V Londonu so namreč ob škotskem referendumu uvideli, česar mnogkje še nismo.

Sploh ni res, da je z zmago unionistov zgodba končana. Komentator James Naughtie je v dnevniku The Guardian na predvolilni dan razčlenjeno obrazložil, zakaj je škotski referendum - ne glede na njegov izid - že spremenil (britansko) politiko. Med registriranimi volilci je bilo veliko novincev; javnega mnenja ni mogel nadzorovati nihče; etabilirane stranke so delovale prestrašeno.

Nepodpisani uvodničar konservativnega tednika The Spectator pa je pod naslovom The age of rage (Čas besa) povezal dogajanje na Škotskem s političnimi dogajanji drugod po Evropi. Že leta ugotavljamo, da se vse več volilcev odloča za neklasične stranke, ki jim analitiki pravijo antipolitične, populistične, antisistemske, skrajne ali še kako drugače. Te niso več novost. Niso več odraz hipnega protesta. Pognale so korenine in rastejo.

Zakaj? Zaradi preživelega piarovstva, piše Spectator. Klasične stranke še vedno uporabljajo trike, ki so bili uspešni konec devetdesetih let. Druga drugi kopirajo programe, ključnim ali kočljivim temam pa se izogibajo. To je delovalo dobro desetletje. Toda danes so se volilci naveličali skopljenih politikov. Želijo si drznih ljudi, kot so Marine Le Pen, Nigel Farage ali Beppe Grillo.

Na Slovenskem nismo bistveno drugačni. Kaznovali smo nekdaj velike LDS, SDS in SD. Največ se nas je zateklo v volilno abstinenco, nekateri smo zaupali novemu mesiji. A koliko bo Miro Cerar še lahko prepričljiv za večino tistih, ki še volijo?

Malo. Če sodimo po tem, kar se dogaja v Evropi, imajo “novi” politiki vse krajši rok trajanja. Mattea Renzija so Italijani nagradili z glasovi, ker je izpodrinil omahljivo vodstvo Demokratske stranke in se z odločnimi besedami kosal z Berlusconijem in Grillom. Ker pa besedam ni dodal konkretnih dejanj, ampak zgolj nove obljube, zdaj njegova priljubljenost pada. Tako je tudi v Franciji, kjer François Hollande dela, kar je pred njim že Sarkozy. Tako bo najbrž tudi s Cerarjem, čigar manevrski prostor omejujeta koalicijska partnerja in še bolj od njiju Bruselj.

Pred čim smo? Pred zanimivo zmedo. Tradicionalne stranke in politiki se soočajo z novimi gibanji in voditelji. Ti trkajo na vrata oblasti, a je vsaj za zdaj ne prevzamejo. In če že, se potem izkažejo za nemočne ali za bleferje.

Eni so naredili križ čez demokracijo in ne gredo več na volitve. Drugi še vedno volijo, a je med njimi vedno več takih, ki si nataknejo ščipalko na nos. Zdaj pa imamo še tretje. To so tisti, ki bi bili sami lastne zemlje gospodar. Katalonci, otočani v Baltskem morju in morda - če drži, kar piše The Times - tudi Slovenci na Koroškem in v Furlaniji.

Mar ne spominja vse to na srednji vek? Bilo je veliko državic, malo demokracije in bogastvo so razporejali na obskurnih dvorih. Nič čudnega, da je The Times pod tistim zemljevidom objavil še enega: Evropa v letu 1360.

PETER VERČ