Vroča razprava o okusih

Odnos do vina je v Sloveniji v marsičem preveč ideologiziran in razklan. Škoda, da vinarjem in strokovnjakom (fakultete, inštituti, zavodi, kmetijska politika ...) v dobrih treh desetletjih nove slovenske vinske ere ni uspelo poenotiti nekaterih temeljnih pogledov na svet vina, da bi bila vinska Slovenija bolj prepoznavna in zaželena, njen vinski šopek pa dišeč in očarljiv v svoji raznovrstnosti. Prav tako je škoda, da so ključni ljudje stroke spregledali, da se v naši regiji dogajajo planetarno pomembni premiki v sodobnem dojemanju pridelave vina, njenih razlagah, aktiviranju nove vinske publike, obiskih sledilcev, željnih vpogleda v tukajšnje prakse pridelave vina, skratka, da se je ob zahodni meji s pionirji z Oslavja in nekaj kolegi na slovenski strani začelo tako rekoč novo vinsko štetje.

Z malo več daljnovidnosti bi imela Slovenija danes uveljavljen študij sonaravnega vinarstva z malo intervencij, bili bi v središču kreiranja novih vinskih trendov, pridelovalci po svetu bi se sklicevali na izkušnje iz naših vinorodnih krajev. K tej zamujeni priložnosti so kakšen kamenček v mozaik prispevali tudi nekateri vinarji, ki so utirali gaz, saj so se v ekskluzivističnem zanosu zapirali v ozke kroge, pa tudi otepali znanja in veščin željnih sledilcev.

Če bi na slovenski vinski sceni manj hodili drug mimo drugega, ne bi bilo nobene zagate z zakonom o vinu, saj bi zakonodajalec s pomočjo vinarjev in stroke našel model za zaščito in spodbudo pridelave in promocije zdravih in okusnih slovenskih vin. Prav tako bi bilo najverjetneje manj razlogov za medsebojno nezaupanje, kar je pravzaprav srž viharja okrog nekaterih določil novega zakona o vinu.

Gre za to, da je po novem za dovoljenje za promet z vsemi vini ob kemijski analizi predpisana tudi organoleptična kontrola. Doslej za tako imenovana namizna vina - podobno kot drugod po Evropi - ni bila potrebna, zanje je besedo zastavil vinar. Velike kleti so imele pri spodbujanju nove določbe v mislih zlasti omejevanje sivega trga, ki bi ga s še eno nadzorno zanko lažje privili. Nespretno pa so z ukrepom zadeli skupino vinarjev, ki hodi po manj ustaljenih poteh in katerih vina niso pridelana po nekih uveljavljenih kopitih. Njihovo delovanje je pred tremi desetletji pri marsikom iz institucionalnega dela sektorja naletelo na čudenje, celo zgražanje in posmeh, strahovi in nezaupanje tako imenovanih naravnih vinarjev pa so se okrepili po spomladanskem pripetljaju zakoncev Bizjak iz biodinamične kleti Santei z Vipavskega. Ko je uslužbenec pristojne ustanove v Novi Gorici izrazil skepso o ustreznosti njunega vina, kar bi lahko pomenilo, da ne bo dobilo dovoljenja za promet, sta našla špranjo za pridobitev potrebnih papirjev v Novem mestu. Paradoks je, da vinarji iz drugih držav lahko vino pri nas prodajajo tudi brez potrdila organoleptične komisije, kar kaže na pretirano slovensko regulacijo in na nesorazmernost na evropskem trgu. O vsem sta Bizjakova s peticijo s pozivom za spremembo določil obvestila domačo in mednarodno javnost, zlasti iz tujine je prišlo veliko sporočil, naj se Slovenija ne igra s svojim vinskim zakladom. Resnici na ljubo velja pristaviti, da v dolgih mesecih javne razprave o zakonu ni bilo predlogov ali ugovorov iz sveta sonaravnih vin.

Pokroviteljski drži, češ, zakaj bi se bali ocenjevanja pooblaščenih komisij, če so njihova vina zdrava in okusna, sonaravni vinarji nasprotujejo, ker da ne zaupajo ocenjevalcem, ki so v največji meri rekrutirani iz tradicionalnih vinskih šol in z uniformnim okusom. Svarijo pred njihovimi morebitnimi arbitrarnimi posegi, ki bi lahko celo ogrozili obstoj vinogradniških kmetij. Po drugi strani pa nekateri vinarji zavračajo ocenjevanje vin iz načelnih razlogov, ker ob zaupanju vase in prepričanju o pravilnosti svojega delovanja pač zavračajo zunanjo avtoriteto. Dodati je treba, da je sonaravnih vin brez geografske označbe, za katero je potrebna “polna” organoleptična analiza, malo, saj so s tem prikrajšana za navedbo pridelovalne regije na etiketi. Možnost “izhodnega scenarija” brez organoleptične kontrole pa podpirajo tudi številni vinarji, ki vina označujejo z geografskim poreklom, kar govori o načelni drži glede svobode izbire.

Da je dojemanje slovenskih vin in njihove odličnosti lahko zelo široko, pričata dve pomembni oceni zadnjih tednov: v Gornji Radgoni so najvidnejši slovenski ocenjevalci zgodovinskih 100 točk namenili laškemu rizlingu 1993 iz kleti Puklavec Family Wines, James Suckling, globalna avtoriteta, ki so mu marsikdaj očitali ziheraštvo, pa je izjemno visokih 99 točk dodelil rebuli lunar 8 2024 iz kleti Movia, vinu z malo intervencij in z ostankom droži v steklenici, kakršna puristi zavračajo. Če povežemo oceni v dobronameren sklep: slovenska vina so izjemno dolgoživa, njihova prihodnost pa sloni na karseda natančnem odsevu rastišča in narave nasploh.

Sporočilo o “sporu” na vinski sceni je žal slab signal za vabilo v širok, večplasten in vznemirljiv svet vina. Je pa lahko izziv vsem akterjem na slovenski vinski sceni za čim prejšnje oblikovanje skupne fronte proti opuščanju in zaraščanju vinogradov, za čim prejšnjo ureditev namakalnih sistemov, za visokokvalificirano agronomsko podporo javnih služb v kmetijstvu, za akademsko obravnavo vseh vinskih poetik, za oblikovanje učinkovitega državnega vinskega marketinga, proti zmagam industrijskih pijač na odprtem tržišču in za uveljavitev odgovornega ter s pravimi informacijami podprtega uživanja vina kot kulturne in zgodovinske pijače. •