Vrvohodca med poezijo in glasbo
Naposled sta se srečala, kajpada, le kako bi se ne, ko pa se oba spretno sprehajata po vrvi, napeti med poezijo in glasbo. Ona že štiri desetletja prepeva stihe, ki so jih spesnili ali iz tujih jezikov v našega prepesnili Kajetan Kovič, Andrej Brvar, Milan Jesih, Ervin Fritz, Aleš Berger in drugi, on se je v minulih letih z dvema samostojnima albumoma izkazal za enega naših močnejših kantavtorjev.
Res je, Boštjan Narat bi po albumih Strah je odveč (2010) in Konec sveta vedno pride nenapovedano (2012) lahko posnel novo zbirko pesmi s svojim imenom na naslovnici, pa si je raje postavil zahtevnejšo, vendar tudi plemenitejšo nalogo: se zazreti vase in ozreti okrog sebe z očmi zrele ženske, ne da bi ob tem zatajil svoja občutja, svoje poglede in prepričanja, svoj humor.
Pa kaj če lula stoje in če je četrt stoletja mlajši od Nece Falk! Hudiča, Loretta Lynn jih je imela 72, Jack White pa 28, ko sta desetletje tega po podobni poti, ona kot pevka, on kot producent in glavni muzikant, sestavila mojstrski album Van Lear Rose, ob katerem so kritiki drug za drugim padali vznak.
In tudi pri nas so ljubitelji dobre glasbe Naratu hvaležni, da je Neco izbezal iz njenega slikarskega ateljeja, jo spet zmamil v glasbeni studio, zanjo napisal deset pesmi in jih povezal v album Od daleč, izdan pri založbi Pivec.
Že kar lep čas je nismo slišali prepevati svežih pesmi, s katerimi je bila svojčas radodarnejša. V začetku sedemdesetih let je nastopala kot popevkarica, kasneje je v jugoslovanski rock ostro zarezala s ploščama Najjači ostaju (1980) in Nervozna (1981), s pesnikom Kajetanom Kovičem in kitaristom Jerkom Novakom je otrokom od tretjega do devetdesetega leta življenje zaljšala z Zlato ladjo (1978), Mačkom Murijem in muco Maco (1984) in Mačjim sejmom (1991), mehkejše avtorske pesmi je predstavila na Portretih (1996), podobno intonirane skladbe, povečini uglasbitve Kovičevih stihov, je prepevala na Življenja krogu (2000), gledališke šansone iz petih predstav pa je zbrala na cedeju V teatru (2001).
In danes, predolgih trinajst let po svojem zadnjem pravem albumu, na odru zveni sveže kakor nekdaj. Koga resda utegne užalostiti z opombo, da Domiceljeve Banane niso več na njenem koncertnem jedilniku, so pa zato tu nove pesmi, kantavtorske, prav nič komercialno zastavljene in zatorej tudi privlačnejše, dokaj mile, nič kaj butajoče in grmeče, bolj žuboreče. So prej nežen piš kakor silovit veter, če si izposodimo kar enega od stihov naslovne pesmi.
Posnetki so topli, v studiu sta jih pevki Neci ter kitaristu in pianistu Naratu v živo, z zgolj najnujnejšim nasnemavanjem, pomagala zabeležiti kontrabasist Žiga Golob in Boštjan Gombač, ki je zaigral na klarinet, krilovko, žepno trobento, sopranski saksofon, piščal, zvončke, ukulelo, tolkala in baje celo na lastno glavo: Pri eni od pesmi se je dobro uigrani tovarišiji pridružil še pianist Danilo Ženko, sicer “režiser zvoka” v snemalnem studiu.
Narat se je tokrat resda prilagodil pevki, pa vendar so pesmi še vedno njegove - svečana oznanila, usode polne konstatacije in poznavalske napotke za srečnejše in bolj zdravo življenje še zmeraj zabeli z mastno žlico humorja, jih preobrača v ironijo, poslušalca popelje skozi vijugav labirint metafor, metonimij, paradoksa.
Uvodna Dež ni bil kriv je polna impresij, umirjena, valujoča nekako v slogu Necinih Portretov, težje kategorije pa je zamolkla Nepopustljiva kot sneg, zavoljo globoke refleksije, na katero tiho pada sneg, bržkone daljna sorodnica Kovičeve Bele pravljice, klasike, ki jo je Neca uglasbila in jo še danes rada zapoje.
Najbolj šegava na novi zbirki je odrezava Pesem o moji glavi, v kateri drzen glasbeni aranžma slikovito in duhovito ilustrira vsebino pesmi, poslušalcu duhovito ponazori, kaj vse se godi v zbegani človekovi glavi.
V sklepnem stihu zlovešče Krošnje sumijo odmeva Naratova Zdi se z njegovega drugega samostojnega albuma, med poslušanjem poskočne Kar tako, ki malce zadiši po klasiki Čez Šuštarski most, pa človek posumi, da je Narat radoživost res uvrstil v opis svojih delovnih nalog, kakor pravi v stihu sklepne Ne tvegaj vsega, ker ti lahko uspe.
Kratkočasna četverica, ki bo naslednji petek spet nastopila na Primorskem, v sežanskem Kosovelovem domu, na koncertih novitete začini s ščepcem starejših Necinih uspešnic - s hvalnico idealiziranemu podeželju Vsi ljudje hitijo, ki jo je leta 1979 napisal Andrej Šifrer, in pa z navihano Kako sva si različna, odo dialektičnim nasprotjem med moškim in žensko, ki sladko sintezo doživijo med večernimi posteljnimi radostmi. Pesem, pri kateri sta moči združila skladatelj Jože Privšek in besedilopisec Frane Milčinski - Ježek, Neca zdaj prepeva brez Alfija Nipiča, sama, vendar ob spremljavi treh nabritih mladcev, oboroženih z ukulelami in neusmiljenim humorjem.
ANDRAŽ GOMBAČ
